Na naslednji lokaciji v bližini Police pa sem v totalni megli (v oblaku), tako da le slutim, da je treba odleteti najbrž proti J, JZ; ker pa piha od SV kar močno, se samo odpeljem še malo naokoli in nazadnje nazaj proti Veliki Stari vasi.

Na vrhu tega travnika je za spoznanje več strmine na nepokošenem delu nad lovsko prežo. Naklonina pa je najlepša desno proti vasi.

Dvignem levo v veter in desno po največji naklonini dol mimo dreves in skozi vršičke šavja spodaj v kotanjo v vasi.

Ker se nikakor ne uskladimo, ali Zavrh ja ali ne, gresta Erzo in Milan na svojo Slevico, jaz pa nadaljujem s projekti na V veter. Tu imam že stari dolg, danes pa piha lepo gor (V, JV).

Takoj postavim v mokroto in dvakrat dvignem zastonj, ker se na lepo dvignjeni kupoli nad sabo nikakor ne morem znebiti kravate. Potem le vidim štrikec zategnjen nazaj čez rob in ga snamem.

Sedaj pa gre (čeprav ves moker) Rook lepo gor in spet moram pošteno potisniti naprej, da me vzame. Kar drži me in zaustavlja, preden padalo pade v mokroto na dnu dolinice.

Je danes dan ZPLS v NG in Erzo navija za tiste konce. No saj smo tudi drugi za Primorsko, ker je v Istri lep sonček (kamere in Oliver to potrdijo), le ta burja nekako ne da prave izbire, kam. Erzo se odloči za smer Lijak, ostali cincamo. Milan navija za Buzet (»saj bo prebilo…«), sam sem v dvomih, ampak saj so tam še kakšni projekti… Mega je tudi za akcijo in tako se na Železniški preselim k Milanu še s projektno robo.

Na Uncu se naloži še Mega in dol. Sonca je vedno več in ko se od zadaj zapeljemo na start Buzet Zavoj, je vreme prečudovito. Le da piha SV, V konkretno od zadaj dol. Z Megom Milana hitro potolaživa, da je tam čez dolino start Mlun, idealen prav za ta veter.

Ko nas Milan zaparkira ob startu (ves navdušen, da se lahko tako udobno pripeljemo prav na start), pa razočaranje, saj ni nobenega vetra. Za nameček je trava mokra, da se kar cedi (kar mene odvrne od vsake želje…).

Milan rešuje serijo in brezkompromisno takoj postavi. Najprej neuspešen poskus skoraj v brezveterju, potem pa mu ob najini podpori (predvsem moralni) le uspe odleteti.

Pobereva ga spodaj ob glavni cesti.

Medtem že naštudiram naslednji start Lozari, na katerega me je med današnjo vožnjo spomnil Mega (ga Istrijani zadnje čase kar na veliko obletavajo – predvsem Oliver) in gasa naprej mimo Motovuna in od zadaj na Lozare do idiličnega gozdička ob majhni cerkvici. Najprej na oglede malo dol do roba.

Prelepo zrihtan start na JZ, na V (od koder piha) pa bolj kaskaderski. Kljub temu z Milanom nazaj po robo (v avtu pustim puhovko, saj se grem samo dol vreč…) in kmalu postavljava ob Megovi nesebični pomoči.

Moj prvi dvig Mentorja3 ni uspešen, v drugo pa posilim čez rob in zajadram ob pobočju. Drži lepo in po malem celo nabiram. Po nekaj zavojih se mi pridruži tudi Milan.

Mega pa nazaj v avto, da pride dol po naju.

Milan počasi zgublja in se zapelje na travnik ob glavni cesti.

Sam pa še kar drajsam sem in tja in sem tudi že kar nekaj nad startom. Zapeljem ob robu še daleč v kotel na levi (skoraj do vasice) in potem nazaj in mimo starta in od pomola stran nad dolino, saj me že pošteno mrazi (tudi brez rokavic sem). Pristanem na peščenem platoju pod startom ob glavni cesti, ravno ko pripelje Mega.

Naložimo še Milana in proti Motovunu. Ker je do mraka še nekaj časa, zavijemo še gor na Sv.Jeleno. Sedaj sem šofer jaz in Milan in Mega postavita.

Pa je izbrana lokacija (kjer smo tudi že nekoč startali) precej trnasta in grbasta, vetra pa (pre)malo. Kar dvakrat mora Milan snemati padalo s trnja in brajd, Mega pa se po prvem neuspelem poskusu in oceni situacije odloči, da bo pospravil.

V tretje Milan odleti direkt skozi smrečico, kjer se le malo zatakne in uspešno spelje. In med Megovim pospravljanjem še malo pojadra, preden pristane.

Pobereva ga že v trdi temi.

Sedaj me Erzo pospremi na start, ki ga že ima. Za Radlekom desno dol proti Bločicam. Pred vasjo mi po izohipsi v desno s ceste Erzo pomaga nesti padalo čez dva travnika in gmajno na ta tretji travnik, kjer je start (za katerega je že pozabil, kako položen je…).

Na vrhu mi razgrne Rooka, medtem ko se štimam. Vetra nič (res pa da tudi od zadaj dol ne piha), zato kar nekaj časa čakam. Zalaufam naprej kot nor, pa se le trikrat za nekaj korakov odlepim od tal, dokler ne obstojim popolnoma upehan.

Erzo pride po pobočju do mene, medtem ko lovim sapo. Nekaj korakov niže se pobočje malo bolj ukrivi in tam mi razgrne Rooka v drugo. Še enkrat potegnem in zalaufam in laufam, dokler ne speljem.

In se zapeljem čez cesto prav do konca spodnjega travnika tik pred kmetijo.

Erzo se že pripelje z LCjem in nazaj gor na ogled naslednje potencialne lokacije. Žal prva ni ustrezna, zato je pa druga, ki jo Erzo uspešno odleti v brezveterju, zame pa je preveč položna, da bi sploh poskusil.