Je danes dan ZPLS v NG in Erzo navija za tiste konce. No saj smo tudi drugi za Primorsko, ker je v Istri lep sonček (kamere in Oliver to potrdijo), le ta burja nekako ne da prave izbire, kam. Erzo se odloči za smer Lijak, ostali cincamo. Milan navija za Buzet (»saj bo prebilo…«), sam sem v dvomih, ampak saj so tam še kakšni projekti… Mega je tudi za akcijo in tako se na Železniški preselim k Milanu še s projektno robo.

Na Uncu se naloži še Mega in dol. Sonca je vedno več in ko se od zadaj zapeljemo na start Buzet Zavoj, je vreme prečudovito. Le da piha SV, V konkretno od zadaj dol. Z Megom Milana hitro potolaživa, da je tam čez dolino start Mlun, idealen prav za ta veter.

Ko nas Milan zaparkira ob startu (ves navdušen, da se lahko tako udobno pripeljemo prav na start), pa razočaranje, saj ni nobenega vetra. Za nameček je trava mokra, da se kar cedi (kar mene odvrne od vsake želje…).

Milan rešuje serijo in brezkompromisno takoj postavi. Najprej neuspešen poskus skoraj v brezveterju, potem pa mu ob najini podpori (predvsem moralni) le uspe odleteti.

Pobereva ga spodaj ob glavni cesti.

Medtem že naštudiram naslednji start Lozari, na katerega me je med današnjo vožnjo spomnil Mega (ga Istrijani zadnje čase kar na veliko obletavajo – predvsem Oliver) in gasa naprej mimo Motovuna in od zadaj na Lozare do idiličnega gozdička ob majhni cerkvici. Najprej na oglede malo dol do roba.

Prelepo zrihtan start na JZ, na V (od koder piha) pa bolj kaskaderski. Kljub temu z Milanom nazaj po robo (v avtu pustim puhovko, saj se grem samo dol vreč…) in kmalu postavljava ob Megovi nesebični pomoči.

Moj prvi dvig Mentorja3 ni uspešen, v drugo pa posilim čez rob in zajadram ob pobočju. Drži lepo in po malem celo nabiram. Po nekaj zavojih se mi pridruži tudi Milan.

Mega pa nazaj v avto, da pride dol po naju.

Milan počasi zgublja in se zapelje na travnik ob glavni cesti.

Sam pa še kar drajsam sem in tja in sem tudi že kar nekaj nad startom. Zapeljem ob robu še daleč v kotel na levi (skoraj do vasice) in potem nazaj in mimo starta in od pomola stran nad dolino, saj me že pošteno mrazi (tudi brez rokavic sem). Pristanem na peščenem platoju pod startom ob glavni cesti, ravno ko pripelje Mega.

Naložimo še Milana in proti Motovunu. Ker je do mraka še nekaj časa, zavijemo še gor na Sv.Jeleno. Sedaj sem šofer jaz in Milan in Mega postavita.

Pa je izbrana lokacija (kjer smo tudi že nekoč startali) precej trnasta in grbasta, vetra pa (pre)malo. Kar dvakrat mora Milan snemati padalo s trnja in brajd, Mega pa se po prvem neuspelem poskusu in oceni situacije odloči, da bo pospravil.

V tretje Milan odleti direkt skozi smrečico, kjer se le malo zatakne in uspešno spelje. In med Megovim pospravljanjem še malo pojadra, preden pristane.

Pobereva ga že v trdi temi.

Sedaj me Erzo pospremi na start, ki ga že ima. Za Radlekom desno dol proti Bločicam. Pred vasjo mi po izohipsi v desno s ceste Erzo pomaga nesti padalo čez dva travnika in gmajno na ta tretji travnik, kjer je start (za katerega je že pozabil, kako položen je…).

Na vrhu mi razgrne Rooka, medtem ko se štimam. Vetra nič (res pa da tudi od zadaj dol ne piha), zato kar nekaj časa čakam. Zalaufam naprej kot nor, pa se le trikrat za nekaj korakov odlepim od tal, dokler ne obstojim popolnoma upehan.

Erzo pride po pobočju do mene, medtem ko lovim sapo. Nekaj korakov niže se pobočje malo bolj ukrivi in tam mi razgrne Rooka v drugo. Še enkrat potegnem in zalaufam in laufam, dokler ne speljem.

In se zapeljem čez cesto prav do konca spodnjega travnika tik pred kmetijo.

Erzo se že pripelje z LCjem in nazaj gor na ogled naslednje potencialne lokacije. Žal prva ni ustrezna, zato je pa druga, ki jo Erzo uspešno odleti v brezveterju, zame pa je preveč položna, da bi sploh poskusil.

Danes se je »monsun« malo umiril in moram iti nekam skočit, da potešim abstinenčno krizo. Milan vabi na Slevico, jaz pa se odločim raje za kakšen projekt proti V (kjer je baje manj možnosti za padavine).

Na temle Konju sem bil pred časom prvi s padalskimi nameni, pa je pihalo močno od zadaj. No in potem ga je v letošnjem juliju našel Pojetov Jože (ki mu je itak vseeno kaj piha…) in v avgustu ponovil še Planinškov Janez ob primernem vetru (o 4-6m je poročal).

Lep razgledni platojček (z obilico odpadkov naokoli – se očitno pogosto uporablja za različne aktivnosti… ne letenje…). Trava se cedi od mokrote, ob cesti luže in blato, vendar pa rahlo piha po pobočju gor. Nekaj časa opazujem kje je šibka točka drevesne meje spredaj, pa cincam (gole in mestoma ošpičene veje niso prava spodbuda), potem se le odločim, se spravim v tangice in postavim Rooka na asfalt (ki je še najbolj ne-moker).

Kot, da bi naročil neha pihati. Nekaj časa čakam, pa nič. Potegnem prvič in se padalo komaj dvigne s ceste in položi v mokro travo malo naprej. Drugi poskus (kar od tam) sicer na pol dvigne padalo, pa (že delno namočeno) le omahne na stran. Za tretji poteg čakam precej časa (padalo že povsem mokro), da končno malo dahne gor.

Zalaufam kot nor, padalo gre počasi gor in forsiram in ga le spravim nad sebe in se na robu odlepim. Čez kritična drevesa gre brez problemov, potem pa ostro desno ob pobočje, saj so na travnikih spodaj rokavi Save in neštete luže. Vlečem (kritično čez drote) do prvih hiš Sp.Hotiča, kjer pristanem na pašniku ob konjih, ki so malo nad nivojem močvirja v ravnici.

Naberem in ob spremstvu prijaznega domačina na cesto, kjer pustim padalo, ko odpešačim po cesti po LCja.

Naslednja planirana lokacija pa ni več uporabna zaradi rahlega rosenja, komplicirane logistike in predvsem … napačnega vetra.

Jean me pobere z LCjem na parkirišču Postojnske jame in pod Pečno reber po njegov avto. Pa kar nadaljujeva naprej, saj hočem še enkrat pogledati gor na vrh na start. Jean potrpežjivo z mano in na Pečni sedaj res piha malo manj.

Rooka iz LCja in Jean mi ga naštima. Potegnem in lepo speljem in kar lepo drži do jasice pod cesto, tu pa me zaustavi močnejši veter skoraj na mestu. Malo sem in tja in prebijem in potem se zapeljem samo dol na pristanek.