Do poznega popoldneva se vozimo najprej na J do Plovdiva in potem proti V do Burgasa. Letoviško mesto ob Črnem morju, prepolno turistov. Malo se iščemo po mestu in potem do lokacije na obali, kjer je na edinem izkrčenem mestu start.

Piha močno od V, SV in prevelikega zanimanja ni. Zato najprej v kopalke in malo v velike valove.

Med tem časom veter malo upade in ko zagledamo tandem na robu, takoj v akcijo. Boštjanu ni, Stojan še vedno ni letalen. Ostali v kombi po padala (jaz tagice in M24) in na start.

Najprej sem skeptičen zaradi vetra, ki še vedno nabija. Andrej brez razmišljanja postavi nad potko pod robom in po dvigu ga samo dvigne nad nivo zgornjega roba (piha sicer močno, vendar povsem laminarno). Med množico turistov,  sprehajalcev po rivi, ki se nabirajo in fotkajo in filmajo, postavijo Janko, pa Jože, Urban in še Mega.

Še vedno oklevam, ker pa Stojan in Boštjan tako lepo pomagata, se odločim še sam. Hitro sem v tangicah, M24 mi že raztegneta in čeprav po sunkovitem dvigu po obratu kar sedem na pobočje, me laminarc kar dvigne nad spodnje krošnje in zajadram.

Nekajkrat sem in tja, medtem ko se že počasi mrači. Potem počasi pristanemo spodaj na pesku drug za drugim.

Še vizualizacija našega jadranja ob mestnem klifu:

Vsi navdušeni nad res lepim enakomernim jadranjem ob klifu v močnem vetru z morja.

Potem pa v hotel in na solidno večerjo v turističen center v poznih večernih urah.

Po celonočni vožnji končno prispeli v Sopot. Vreme krasno, bazice se že delajo. Stacioniramo se v hotel in gremo malo okrepčat, potem pa okoli 13h na arhaično sedežnico in gor na vrh.

Malo peš od zg.postaje do idealnih travnikov, kjer že postavlja tandemaši. Ogromno prostora na travnatem pobočju, da lahko kar vsi postavimo.

In v luft prvi Janko Bogataj in ostali za njim.

Takoj poberem in mi gre kar (pre)lepo gor proti temnim bazam zadaj za hribom. Odpeljem se naprej pred hrib nad dolino, dokler me ne začne po malem spuščati. Potem proti Z bolj zunaj, pa po spuščanju spet dobim močno dviganje. Mega pove, da mu gre preveč gor in da mu vse skupaj ni več všeč. Zapeljem še bolj ven nad dolino in me začne počasi spuščati.

Mega končno javi, da je pristal daleč zunaj.

Jaz pa zbijem na 800 in hočem na uradnega, pa me nad pristankom spet nabije gor. Zato se zopet odpeljem stran od hriba. Kar nekaj časa še traja, da končno pristanem ob glavni cesti.

Tudi približno mi nihče ne ustavi, dokler ne pride nek avto s padalcem, ki me zapelje do sedežnice, kjer je malo prej pristal Boštjan.

Vizualizacija naših treh letov

Z avtom po Boštjana in po piru še po Vidmarjevega Jožeta.

Stojan Kranjc se je po začetnih težavah na startu, ko mu je že pošteno pihalo dol, bolj ali manj odpeljal do hotela.

Urban Purkat, Janko Bogataj in Andrej Seljak pa še kar nekaj časa vztrajajo v luftu…

Vizualizacija njihovih treh letov

Danes gremo sicer na pot za Bolgarija, ampak čez dan je še dovolj časa za kaj kratkega.

Najprej razmišljam o Strmci in sva z Manco že skoraj dogovorjena, pa SV veter kar noče obrniti na JZ (pravi nova postaja !!) . Potem kombinirava za Zavrh, pa se Manci začne muditi in odstopim in grem rajši po svojo dozico sem, na Dedni dol, kjer imam še en majhen dolg: prvotni start Dedni dol.

Po kolovozu zapeljem gor na opuščeno kmetijo (?), pa presenetim lastnika, ki ravno obrača pokošeno travo. Zgornji travnik je zaprt s el.pastirjem in čredo koz na njem in kmet ni navdušen, da bi tam motovilil. Poskušam s predlogi kje in kaj in kako bi si stvar samo ogledal in poskusil, pa me ne sliši. Ve pa, da je bil tu oni župnik enkrat novembra, ko ni ograj in lahko takrat pridem…

Potem si le izprosim ogled okolice in za staro bajto najdem tik pod ograjo s kozami prostorček. Čeprav piha z leve strani (po dolini gor od V), začnem postavljati, gazda pa zgoraj nekaj godrnja (on da ne bo šel lovit koz, ker nima časa in bom to jaz moral…).

V prvo mi ga stranski veter odnaša in prekinem. V drugo pa v zatišju lepo dvignem in se odpeljem dol. Na dnu doline pa kar drži in drži in celo malo dvigne, saj dolinc kar vleče…

Ko zjutraj Vidic sprašuje, če grem spet na Lijak, ga takoj zavrnem, saj imam dovolj Lijaka za nekaj časa. Pa še močan JZ, Z je napovedan, tako da projekti.

Tole belo piko sem opazil pred kratkim in upam, da v tem kotlu ne bo toliko vetra. Parkiram spodaj in po popasenem travniku na vrh griča.

Sunki vetra občasno z desne (iz smeri Borovnice). Postavim in raje ne gledam dol, kjer je počez pred pobočjem le malo naprej od vznožja hriba trofazna (jasno, da čez njo ne pridem – tudi prvopristopnik Erzo ni).

Ko je nulca, potegnem in speljem, se izognem jablanam in ostro na levo ob trofazni na tla.

Tu sem bil že pred dolgimi leti na ogledih, pa mi je bilo preveč položno, da o drevesih in šavju za robom ne govorim. Danes to gledam z drugimi očmi (sem se navadil še bolj položnih, pa tudi slaloma med drevesi…).

Edina res uporabna smer se je že zarasla z velikim leskovim grmom, torej bo treba naravnost ob skednju spodaj pod terasami. Piha spet v sunkih z desne od Borovnice noter (SZ ), kar bi bilo idealno pred leti, ko tu ni bilo te leske…

Postavim, populim množico tečnih rož in nekih trnovih grmičkov in čakam na nulco. Lepo ga 2x dvignem, pa podrem pred robom terase, saj me Rook ne drži.

V tretje pa čutim padalo nad sabo in stopim čez rob. In ko že mislim, da sem speljal čez pastirja nadstropje niže, se mi sedalo zica (=rit) zatakne za drot in me samo še spusti dol na naslednjo teraso…