Zapeljem se še naprej po Podlipski, kjer sem ob predzadnjem pristanku z Zavrha opazil lep hribček nad Hišo zdravja. Potem doma ugotovim, da ga je Erzo (seveda, kdo pa drug) že odletel, pa napačno vtaknil pod Trčkov grič.

Za hišo po nepokošenem travniku pod gozd. Spet tečne rože. Piha pa prav od JZ, tako da lepo speljem in dol daleč okoli ovinka gozda prav do LCja.

Za vsak slučaj grem še do Aleševega griča (kjer so se 2x nazadnje pasle krave. Danes so pa na sosednjem griču, tako da takoj z robo gor.

Piha zelo z desne in na momente res močni sunki celo od zadaj. 3x mi ga po dvigu odnese v levo in prevali na stran, čeprav vsakokrat postavim bolj v desno smer.

Četrtič ga dvignem že čisto v desno in potem porinem poševno po pobočju dol v levo, da speljem in se lepo zapeljem do travnička ob hiši spodaj…

Ker ima Jože tukaj naokoli še nekaj belih pik, predlaga, da jih poskuša(mo) zapolniti.

V gneči turistične invazije se po stranskih cestah (ki so tudi precej okupirane) pripeljemo na Poljane.

Piha lepo (šibko) gor in z Megom postaviva Jožetu. Potegne in odleti in ga kar drži. Midva pa nazaj v avto in na ovinek Pomjan, kjer je spet eksotičen start, ki ga jaz še nimam (ki pa si ga zelozelo želim, saj sem že tudi nekajkrat stal na njem v neustreznem vetru, ne nazadnje, ko smo v večerni temini obirali Erza z bezgov pod štartom…).

Danes končno piha prav, res pa da tudi tu šibko.

In mi Mega začne takoj razgrinjati med nekaj zbranimi opazovalci, ki gledajo Jožeta, ki je prijadral do sem. Jože pa se usmeri na start in z vetrom v hrbet »pristane« na pomol (do zadnje sekunde ni bilo jasno, ali bo prišel čez rob… )

Moj prvi dvig je neuspešen za tistih 5m do roba, v drugo ga lepo začutim nad sabo in stopim čez rob v prazno.

In samo ven naravnost nad srednjim grebenom (me začne že strašljivo spuščati, saj vmesnih pristankov ni), da potem z bogato višino preletim glavno cesto in pristanem na (mokrih in blatnih) travnikih daleč čez njo.

Jože najprej poskuša odleteti kar više s ceste, pa mu ne uspe, tako da ponovi mojo zgodbo na kratkem pomolu in potegne do Vanganela.

Mega naju pobere in proti domu…

Za danes pa napoved ploh in neviht po vsej SLO. In poskušam ujeti še kakšno krtino pred močo.

Na poti proti Ivančni že malo kaplja, ampak ko parkiram pod gričem, so šipe suhe. In hitro z opremo na vrh griča.

Piha z leve V, na momente sunkovito. Takoj postavim in potegnem Rooka, ko se veter umiri.

Ko pride nad mene, mi ga obrne v levo, pa speljem in se zapeljem na dno grička pred hiše.

Ko na naslednji lokaciji vlečem nabrano robo iz LCja, pa začnejo bobnati ogromne kaplje pred totalno črnino, ki prihaja nad Višnjo goro od SZ.

Ko pobegnem proti LJU, pa je že tak naliv, da z vsemi 4 žmigavci vozimo 20km po AC…

Dule zapelje cika-caka gor po ozki cesti iz stranske doline v Radečah. Ko se cesta postavi preveč pokonci, spremenjena že skoraj v kolovoz, pa obrneva Jožetov avto.

Vzamem robo in peš po »cesti« na vrh sedla in po idilični poti na desno na vrh Svinjske rti. Prekrasen strm start s klopcami in ogromno klobaso (očitno pride sem veliko domačinov – pohodnikov na lep razgled na Radeče).

Piha lepo gor ravno prav, da takoj postavim, se v miru pripravim in potegnem.

Malo zavijugam sem in tja nad Savo in pristanem pred Sparom.

Dule je tudi hitro dol in potem samo še počakava, da se Jože pripelje čez Radeče v stransko dolino, dokler gre.

Po njega in gasa v LJU.