Jata se danes dogovarja za Slivnico (čimprej, preden bo zakuhalo), midva z Alenko pa za avtomobilsko pohajkovanje po gričih nad Savsko dolin (z možnostjo obiska kakšnega še neuresničenega starta).

Najprej po desnem bregu Save skoraj do Kresnic in čez Ribče po J pobočjih nad Savo gor do Katarije. Najprej ogled cerkvice Sv.Miklavža (lahko rečemo tudi nad Moravčami, saj nama mimoidoča planinka razloži, da okoliške cerkvice spadajo pod Moravče) – med drugim zavetnika savskih brodarjev.

Potem pa malo niže nazaj na travnik/start, ki je še nepokošen. Ampak to ni najhuje; najhuje je, da piha od leve, desne ali od zadaj, le od spredaj ne (kljub napovedanemu J, JZ). Se pa vreme vidno kvari, saj je proti J in LJU že vse pošteno temno in nakuhano.

Počasi nazaj dol, čez Savo in čez Kresnice gor na vrh do letalskega navigacijskega sistema. Zdaj sem tu gori že četrtič (prvič je Erzo kao malo groundhandlal in ta start odletel, potem pa sem bil še dvakrat v povsem napačnem vetru). Danes pa piha rahlo od LJU (= od Z), je pa visoka trava, da o travnatih terasah (na katere sem že pozabil) sploh ne govorim.

Kar nekaj časa cincam in gruntam (sploh ko prav blizu zagrmi), ampak tako primernega vetriča tu gori še nisem doživel in to je treba izkoristiti. Postavim Mentorja 3 z Alenkino pomočjo.

Ob prvem (hrbtnem) dvigu se zavalim nazaj čez drugo polico. Naslednjič potegnem naprej in po nekaj poličnih poskokih speljem (sam sebi ne morem verjeti, da mi je ratalo). Prav nizek se zapeljem čez šavje in drevesa (ki so v teh letih še zrasla) do prelomnice, potem pa na desno ob pobočju v nepozabnih razgledih nad Savo.

Ker je v Ribčah prekrasen pokošen travnik, zavijem tja čez Savo in pristanem. Novnov !!!

Ko pospravim, me Alenka že pobere z LCjem.

Erzo me za tolažbo odpelje na tole naslednjo lokacijo (ki jo je sam uresničil že pred časom). Prekrasen hrib, odprt na 3 strani (z obsežnimi zemeljskimi deli ga predelujejo v travnike) in takoj postaviva Rooka v smeri vetra. Piha močno in sam bi padalo le težko krotil brez Erzove asistence.

Končno se v nekem trenutku odločim in potegnem in ga stabiliziram nad sabo in potem z vso silo rinem naprej, da me le vzame in zajadram proti dolinici, kjer me veter spusti počasi na tla.

Gor do ceste pri Baragovi rojstni hiši, kamor Erzo kmalu pride z LCjem.

Tudi naslednjo lokacijo Erzo že ima. Medtem ko se on sonči ob LCju, grem z robo na nasproten grič, postavim in ko je veter primeren potegnem. In se spet lepo zapeljem v dolinico blizu LCja.

Že prej sva rekla, da zvečer jaz še enkrat poskusim pri daljnovodu, če se bo veter kaj umiril. Res ga je za spoznanje manj (ampak le za spoznanje…) in ker je že pozna ura, imam ob Erzovi asistenci Rooka takoj pripravljenega.

Malo čakam na primeren trenutek, če bi veter le popustil, pa noče. Tako ga dvignem dokaj atraktivno in me kar malo nazaj vleče in se moram res pošteno napeti, da ga nekako zrinem naprej in me na robu vzame.

In potem se v močnem vetru počasi zapeljem dol v dolinico ob napol zgrajenem stebru daljnovoda, kjer bodo kmalu pokrajino krasili 400KV kabli.

In to je to za danes…