Položno pobočje pod hišo na nasprotni (J) strani doline kot dopoldne, je pokošeno v nulo.

Rook je sedaj že skoraj suh in gre lepo gor. Je pa preveč položno pobočje in ga je hitro konec…

Zoranov let

Še na Brezje pri Dobrovi 4 se zapeljem, pa nekaj na veliko delajo okoli hiš. Pobočje podobno položno kot 3, ampak spodaj je dvojna vrsta daljnovodov…

Saj ni tako kritično (ker je vse preveč položno), ampak danes mi tega tudi ni treba…

Najprej hočem že proti LJU, ker pa imam še malo časa, si rečem, da pogledam še lepo pobočje pri Podolnici, ki sem si ga ogledoval iz LCja na levi, ko sem se peljal na 4-ko. Včeraj sem bolj proti Podolnici ogledoval bližnjo lokacijo, ki mi jo je svetoval Erzo in sem zabluzil, tale pa se mi zdi uporabna.

Parkiram spodaj in po šolskem terenu gor. In z vrha vidim dol bajerček, o katerem je govoril včeraj Erzo… To bi torej moral včeraj najti…

Prvi poskus se konča z drajsanjem po travi po 100m, drugi me lepo dvigne, tako da se zapeljem do konca travnika pred cesto.

Zoranov let

Že večerna napoved kaže spet podobno situacijo, zato sem zjutraj odločen, da čimprej nadaljujem s projekti, kjer sem včeraj ostal (potem pa mogoče še resno letenje…). Katarino si želim že od samega začetka letenja odleteti (čudovit zaresen klasičen start, na katerem sem bil velikokrat peš in tudi kolesaril tod naokoli), pa se nikoli nisem mogel odločiti, kdaj bo prav (preveč vetra z V ali Z, pa dolga grapa za ven, pa…). Ko sem včeraj sekundiral Erzu pri Topolu, se mi je že zdelo, da bo danes tisti dan… Plan je na kratko odleteti dva okoliška starta in potem na vrh Katarine.

V LJU še megla do podna, ko se že peljem proti Polhovemu Gradcu. Vmes kombinacije za resno letenje popoldne: Grmada najbrž premočna, Čela gora, pa potem Zavrh (kar glede na ta V, JV toplo odsvetujem), pa…

Z glavne ceste zavijem proti Topolu še vedno v megli. Sonček z modrega neba posveti nad meglo šele v višini Osredka. Čudovit jesenski dan.

Gor mimo Topola do zadnje kmetije pod Jeterbenkom in še malo gor po strmem makadamu. Malo pod sedlom parkiram in z robo po strmem travniku na vrh pod gozd (tik ob novem vikendu, ki ga lani tu še ni bilo ?!). V dolini še gosta megla, na spodnjem travniku čreda krav.

Postavim Rooka, potrgam nekaj tečnih rož in preverim štrikce zaradi suhljadi. Generalno piha sicer V (vidim po dimu na Topolu), vendar občasno kakšen mehurček tudi gor. Potegnem in lepo speljem. Nad strmim pobočjem me celo malo dvigne, sem že nad spodnjim travnikom s čredo, zato samo obrnem in pristanem na zgornji travnik zraven LCja.

Zoranov let

Reinfuzo v prtljažnik in nazaj proti Topolu.

Zaparkiram na sedlu pri križišču pod startom.

Ko pridem na vrh travnate glave pa katastrofa: kot bližnji vikend, je tudi ta okoliški travnik popolnoma zapuščen z gostim “nasadom” posušenih tečnih trav (še več kot na Slivnici pred čistilno akcijo – mi je jasno, zakaj je Erzo startoval včeraj z delno zaprtim padalom…).

Postavim Rooka, preverim in položim štrikce, da se ja ne bi zataknili (vmes pulim moteče tečne rože, pa kot da nisem naredil nič…).

Spet preverim in ko pihne rahlo gor, potegnem in čutim, da se nekaj zatika in vseeno gre in dol čez rob in … speljem.

V dolini še vedno megla, zato se po planu samo zapeljem na spodnji travnik.

Zoranov let

Na sončku in lepo pokošeni travci zložim Rooka in z LCjem gor do cerkve proti glavnemu cilju.

Parkiram ob pokopališču in si od spodaj ogledam vršni greben. Start je na vrhu zelo strmega travnika, ki se dviguje za pokopališčem in je sedaj očitno strogo ograjen pašnik za koze (zadnje čase, včasih ni bil…). Dokaj velika čreda koz je čisto v spodnjem delu.

V projektni rukzak stlačim Mentorja3 in poševno po kolovozu v levo po pobočju počasi gor na vršni greben. Če na vrhu ne bo šlo imam pod grebenom že prvi potencialen start (ne klasičen). Ko pridem na greben si zapomnim še drugo možno lokacijo (dovolj široka luknja med drevjem, da bi šlo…).

In ko sem na vrhu (795m) na sprehajalni potki za originalnim startom, vse ograjeno z el.napeljavo in še mrežo. Najprej malo hodim sem in tja in iščem šibko točko, pa je ni. Potem mi ne preostane drugega, kot potipati drote in ugotovim, da nič ne trese. Takoj se zbašem čez mrežo in drote in že postavljam.

Čudoviti razgledi na vse strani, prekrasen topel jesenski dan in skozi rahel inverzijski mrč se že vidi v dno glavne doline. Piha malo od zadaj (generalni V) in občasno od spredaj gor po strmini (termika).

Ko je vse preverjeno (Mentor3 je počival vsaj pol leta…) in sem pripravljen, pridejo koze, ampak v levi predel, ki je ločen samo z drotom. Ampak one ne vedo, da štroma ni notri in sploh ne silijo k meni ampak samo z zanimanjem gledajo iz varne razdalje do drota. Ko pihne gor, lepo potegnem in ugotovim, da je leva stran štrikcev zataknjena za nevidni (mi) grmiček.

Pa spet naravnavanje padala in čakanje, da neha pihati od zadaj. In potem končno pihne od spredaj … in … speljem.

Samo drsim kot po putru nad dolino in le počasi zgubljam. Občasno mi tudi malo piskne in dvigne. Z veliko višino (600m)  pripeljem mimo Knapovca nad glavno dolino. Zavijem desno in v smeri Dvora do ovinka doline in nazaj (sedaj me V=dolinc občutno ustavlja) na ogromne travnike (brez drotov) na cca 320m.

Zoranov let

Vesel kot radio (krasen panoramski let po putru z dolgo zelo želenega starta…).

V dveh štopih sem na Topolu, potem pa pešaka (z robo prosim, za kondicijo) do pokopališča. Potem pa še urica druženja s samim seboj na toplem sončku in ob hladnem radlerju v gostilni na Topolu.