Ko se zvečer ob morju malo shladi, se z LCjem zapeljeva do cerkvice Sv.Ivana na cca 135m. Vzamem tangice in Rooka (s 24m2 M-a si ne upam laufati po žiletkah Mesečevega platoja zgoraj, saj vetra zvečer skoraj ni več).

Po prekrasni položni potki v serpentinah gor.

Vročina še vedno prbija skozi borovce in ko vse teče z mene, mi Alenka vzame rukzak, da malo ohladim mašino.

Ko nekaj višje tudi njej zakuha, si robo spet naložim in kmalu sva na Mesečevem platoju.

Trave, ki puhasto cvetijo, se v zahajajočem soncu bleščijo v srebrni barvi. Ali je to glavni razlog za ime ?  Ostre, razsute skale/kamenje po platoju, ki so mi doslej pojasnjevalo njegovo ime, je skrito v srebrnem puhu teh resasto cvetočih trav,…

Še naprej do razcepa in levo dol. Malo preveč se spustim, zato spet nazaj in čez bodečo žico in suhi zid v robido na drugi strani. Naslednji zid je mestoma podrt, tako da sva hitro na travniku, ki je start. Res je tu malo manj kamenja (oziroma v glavnem ni večjih skal) in v rahli nervozi začnem takoj postavljati (sonce že zahaja, vetra praktično nič). Alenka mi pomaga raztegniti Rooka in s trakcem meri veter.

Ko vsaj rahlo pihne gor, potegnem in mi po nekaj korakih zagrabi.

Kljub temu grem nizek čez spodnji zid. Zunaj pa se mi samo udre. Poskušam desno ob pobočju (pihal naj bi JZ ves dan), pa gre samo dol. Plan, da z Rookom zagotovo pridem do fuzbal placa, je samo še iluzija.

Desno nad glavno cesto proti Jurandvoru zagledam lep travniček in se zapeljem tja.

Zoranov let

Pospravim in proti Baški…

Še vedno V, SV in nestabilno vreme, kar pomeni dež in sonček in plohe in nevihte kadarkoli in kjerkoli. Erzo se je že včeraj odločal za Smuk in danes vztraja na odločitvi (če pa ne bo, pa projekti). Malo cincam, saj si ob tej napovedi od Smuka ne obetam kaj dosti – bodo pa projekti.

Drugih kandidatov ni, tako se dobiva sama pri Rutarju. Prestopim Erzu in dol.

Ko sva ob Krki se že vse nekaj zapira in temni in v Soteski je jasno, da proti Smuku ni jasno… In prešaltava na projekte.

Najprej gor med vikendi in strmimi vinogradi na Pojetov start Soteska. Cesta odsekana v zelo strm in kratek travniček (lepo pokošen), pod njim pa turški koli vinogradov (kot tudi levo in desno). Piha večinoma z desne strani.

Erzo se takoj naštima in postavlja kar na makadamu ceste, sam se odločim, da mi tu v takih pogojih ni treba. Pomagam mu postaviti in prevzamem vlogo sekundanta.

Ko trakce le pahne gor, Erzo potegne,  pa se mu štrikci zataknejo za kol ob robu ceste. Še nekajkrat ponoviva postavljanje in start in zatikanje – vmes Erzo izpuli oba moteča kola (od strmine ga že pošteno bolijo noge).

In končno se vse poklopi in Erzo spelje in ga kar v dviganju nese ven. Obrne se v veter (proti Soteski) in skoraj stoji na mestu).

Erzova Soteska

Ko pripeljem dol k razvalinam, Erzo že skoraj pospravi.

Zdaj naprej na spodnji start Straškega hriba, spet po izohipsnih cestah med strmimi vinogradi in vikendi.

Start je spet strm travnik med vinogradi. Malo manj strm, kot prej in zdaj nepokošen. Pravi Erzo, da sem zdaj jaz na vrsti in mi hitro postavi Rooka. Potegnem in odletim v pihanju gor, ko pa pridem le malo naprej mi močan V z leve pošteno klofne padalo in precej potonem. Speljem in zunaj spet vse bolj normalno. Pristanem v močnem V na uradnem.

Zoranov let

Erzu tega štarta danes ni treba ponavljati…

Ker je danes spet nikakvo z V se odločim za projekte. Ob 11h se končno spravim v akcijo v smeri Vel.Lašč.

Tu sem že bil na ogledih, vendar je danes občutno manj vetra in piha celo lepo po griču gor (ne levo s strani, kot vedno doslej).

Razgrnem v visoko travo, potegnem hrbtno in v luft in se peljem dol. Prej sem mislil pristati pred droti, pa imam dovolj višine, da jih preletim in potegnem do nasprotnega pobočja.

Zoranov let

Super! Novnov.

Po cesti naprej v dolinico in okoli griča mimo podeželske vrtnarije gor na Hrib. Nobenega doma, piha idealno, trava pa res visoka.

Grem z LCjem nazaj dol do vrtnarije (predvidevam, da je to gazdarica gornje hiše), pa mi lastnica vrtnarije pove, da ni problema, če bom tacal po travi ker lastniki zgoraj itak ne kosijo (ona pa živi v sosednji domačiji naprej…).

Spet na Hrib in na vrh griča. Postavim, potegnem hrbtno in zajadram v dolino.

Zoranov let

Pospravim na cesti (tudi spodaj je visoka trava) in malo prestrašim konje na pobočju nad seboj. Robo pustim pri prijazni vrtnarici (malo pokramljava o jamarstvu, ker je to njena prostočasna dejavnost) in gor po LCja.

Dilema je bila, kam naprej. Pa pokliče Kolar R., ki je ugotovil, da sem v njemu bližnjih krajih in povabi na Dane. Ker bi vsaj še enega novnovega, se mi zdi da bo najbolje če grem “mimogrede” še na stari dolg – Zamostec, potem pa mogoče kaj skombinirava z Robertom.

V Sodražico. Zapeljem po kolovozu kar na vrh. Trava še višja in lepo skriva travnate stopnice pobočja. Pa tu na vrhu vse zelo položno. Veter sicer piha gor po pobočju, ampak skoraj nič.

Postavim in potegnem naprej in zaorjem skozi travo in skakljam čez police, se odlepim od tal in na naslednji izravnavi spet sedem na tla po cca 100m. Ponovim vajo v drugo.

In tretjič. In četrtič. In petič. In šestič… Vsakokrat je slabše, saj piha večinoma že rahlo od zadaj, oziroma nekajkrat tudi močneje z leve.

Zoranovih šest poskusov v zraku

Po šestem poskusu se predam, saj mi je ta “mimogrede” vzel ves popoldan… Bom kdaj drugič (kdaj pa tu sploh piha gor???)…