Po cesti naprej v dolinico in okoli griča mimo podeželske vrtnarije gor na Hrib. Nobenega doma, piha idealno, trava pa res visoka.

Grem z LCjem nazaj dol do vrtnarije (predvidevam, da je to gazdarica gornje hiše), pa mi lastnica vrtnarije pove, da ni problema, če bom tacal po travi ker lastniki zgoraj itak ne kosijo (ona pa živi v sosednji domačiji naprej…).

Spet na Hrib in na vrh griča. Postavim, potegnem hrbtno in zajadram v dolino.

Zoranov let

Pospravim na cesti (tudi spodaj je visoka trava) in malo prestrašim konje na pobočju nad seboj. Robo pustim pri prijazni vrtnarici (malo pokramljava o jamarstvu, ker je to njena prostočasna dejavnost) in gor po LCja.

Dilema je bila, kam naprej. Pa pokliče Kolar R., ki je ugotovil, da sem v njemu bližnjih krajih in povabi na Dane. Ker bi vsaj še enega novnovega, se mi zdi da bo najbolje če grem “mimogrede” še na stari dolg – Zamostec, potem pa mogoče kaj skombinirava z Robertom.

V Sodražico. Zapeljem po kolovozu kar na vrh. Trava še višja in lepo skriva travnate stopnice pobočja. Pa tu na vrhu vse zelo položno. Veter sicer piha gor po pobočju, ampak skoraj nič.

Postavim in potegnem naprej in zaorjem skozi travo in skakljam čez police, se odlepim od tal in na naslednji izravnavi spet sedem na tla po cca 100m. Ponovim vajo v drugo.

In tretjič. In četrtič. In petič. In šestič… Vsakokrat je slabše, saj piha večinoma že rahlo od zadaj, oziroma nekajkrat tudi močneje z leve.

Zoranovih šest poskusov v zraku

Po šestem poskusu se predam, saj mi je ta “mimogrede” vzel ves popoldan… Bom kdaj drugič (kdaj pa tu sploh piha gor???)…

Napoved za danes nikakva (veliko SV, oblačno po vsej višini in možnost dežja). Ampak vendar je dopoldne po SLO nekaj posameznih skokov in vetra po LJU kotlini tudi ni pretirano. Zato se na koncu tudi sam odločim za na kakšno novo krtino (čim bližje LJU).

Na položnem travniku skoraj nič vetra in Rooka postavim kar v strmino nad cesto.

Ko vsaj malo dahne gor, potegnem in se zapeljem v dno dolinice. Na srečo uspem preleteti bajerček, ki je prav na dnu.

Zoranov let

Ko pospravim, moram malo naokoli, da ne brodim po močvirnatem dnu…

Malo naprej je naslednji Erzov start, blizu originalne Zeleznice, ki sva jo z Erzom odletela pred 4 leti.

Žal piha po travniku večinoma od zadaj rahlo dol in v ciklih le za kakšno minutko dahne od leve s strani in gor.

Postavim in čakam in 3x neuspešno zalaufam (Rook se sploh noče dvigniti in napihniti).

V četrto pa zlaufam na začetku cikla in ga le dobim nad glavo in speljem in se zapeljem v dno dolinice tik nad položnim pobočjem…

Zoranov let

Včeraj popoldne sva se pri iskanju lepih razglednih točk nad več stometrsko strmo in klifasto obalo ustavila ravno na uradnem startu Monterosso (in edinem v območju narodnega parka Cinque Terre).

Na poti na današnje pohodno – turistične aktivnosti se spet ustaviva tukaj, saj je vreme šajba z malo vetra (jutri konec dneva bo JZ močno narasel in poslabšalo se bo).

Tandemist lokalec s klientom se ravno pripravlja ob rahlem vzgorniku, ki idealno piha po štartu gor in ga povprašam, če bo zvečer ugodno za leteti, saj upam na lep večerni let. Pa mi samo svetuje, naj se takoj pripravim, če nameravam leteti, saj je danes sobota in že čez kako uro bo plažo spodaj (ki je edini možni pristanek ob vsej obali narodnega parka – očitno Pojetov Jože še ni bil tukaj…) preplavljena s stotinami turistov. Jutri, v nedeljo in med prazniki pa ni šans, da bi se dalo čez dan pristati, ne glede na vreme…

Malo še cincam, pa me Alenka nažene po robo in pripravljen sem takoj, ko tandem odleti.

Čudovit miren panoramski let z razgledi, ki ti jemljejo dih. Najbolje se to vidi na filmčku

Pristanem še na dokaj prazni plaži (ki je bila potem do noči nabito polna, brez enega m2 prostora…).

Zoranov let

Nepričakovan čudovit novnov !!!