Nevidni zapelje do odcepa, kjer jaz počakam v njegovem avtu (morebitno usklajevanje z Erzom, o katerem ni ne duha ne sluha).
Po cca 40 min. pride dol z LCjem in novico, da gori na planoti sedaj piha S,SZ in da sonček lepo sije in da bi mogoče sedaj na vrhu pa šlo.
Zapeljeva se v Brest, preveriva (čudovit) pristanek, pustiva Petrov avto (že napoveduje, da bo čas priganjal, ker ima – kot skoraj vedno 🙂 deadline ob 16h).
Še enkrat LC cika-caka gor po kolovozu pod vrh in pešaka s padali gor. Piha malo in delno z desne (SZ).
Takoj postaviva med pucanjem suhih rož. Nevidni se prestavi bolj na vrh, da bo laufal bolj v veter in potegne pred mano… in sesuje padalo v trnje. Takrat pa potegnem tudi jaz, in laufam in noče zagrabiti … in (neprepričljivo 🙂 ) speljem .
Nad skalami JZ pobočja pa kar dela in mi celo nekajkrat zapiska – preden potonem na (čudovit) pristanek.
Zoranov let
Nevidni je že v luftu in se kar obdrži … in celo začne vrteti in nabirati. Medtem ugotovim, da sem postajo pustil na startu. Nevidni pa kar jadra in jadra … in po pol ure pristane (ker se mu je čas iztekel 🙂 ).
Samo nabaševa reinfuzo njegovo robo v prtljažnik. Zapelje me do odcepa in … ful gas adijo… Jaz pa pešaka lepo počasi gor
in v zahajajočem soncu na sam vrh,
kjer me čaka (še vedno prižgana) postaja.
Potem pa uživam na vrhu,
dokler sonce ne zaide za Istro…
