Najprej hočem kar domov, pa se na poti in po postanku v trgovini vreme bistveno izboljša (celo nekaj sončka greje skozi oblake). In si premislim in obrnem na AC in proti Grosuplju, na najbližjo projektno lokacijo, ki sem jo zadnjič (v močnem V) že ogledoval.

Erzov originalni start je na sosednjem gričku levo za šavjem in ustrezno terasast, zato grem v desni konec doline, kjer je pobočje enakomerno in brez ovir.

Počasi gor in na vrhu postavim (tečne rože in trava je po višini že kar malo mokro sitna – tu so kvečjemu enkrat kosili letos…). Med postavljanjem opazujem oblake, ki jih ekspresno goni (bi rekel, da od Z). Vetra malo (skoraj nič), ampak občasno butne od zadaj, z leve, z desne,… pa tudi od spredaj.

Počakam na tisto od spredaj, potegnem in me veter popolnoma ustavi, da se moram skoraj uleči naprej, da porinem po pobočju dol in me vzame. Pa me nabije malo gor, pa močno dol (skoraj do tal) in me potem tik nad tlemi nese v levo (padalo je pod 45st glede na smer) do kolovoza.

Ni mi bilo prijetno, zato za danes raje kar zaključim…

V bistvu je to moj novnovnov, saj je dovolj daleč stran od Erzovega in na samostojnem gričku, vendar ga ne prijavljam, saj imam raje zeleno Erzovo piko, kot da mi bije belo v oči, ko vem, da je ne bom šel barvat…

Ker mi primarna terapija odnese današnji zaresen letalni dan, pridem nekaj kasneje še na oglede okolice za morebitni nov projekt.

Prvi travnik, na vrh katerega odnesem robo (Rook 2, ki je suh in bolj našpičen), je tako položen, da niti ne poskušam. Nazaj dol v LCja in naokoli pod tole vasico Šentpavel.

Že večkrat sem bil na temle robu pod cesto, pa je vedno pihalo z leve, vzporedno s pobočjem in se mi ni zdelo (zame) izvedljivo (konfiguracija je namreč tipičen erzovski start – terasasto pobočje, pa še šavje na vsakem robu…). Tudi danes piha z leve, kot vedno, je pa bilo pred kratkim pokošeno in na prvem robu ni več šavja. Tudi počutim se že dosti bolj suvereno kot pri prejšnjih ogledih, zato vseeno poševno po pobočju raztegnem Rook 2.

Počakam, da spet močneje pihne (z leve), dvignem padalo in stopicam pod njega v desno do roba, kjer speljem. Nizek se zapeljem čez spodnjo stopnico na dno dolinice.

Čeprav kratko, pa sem kar ponosen nase, da sem tole speljal.

Malo se koordinirava z Milanom, pa je tudi njemu vse čudno (še vedno nikjer nobenega vetra, visokoležeče postaje, ki bi morale kazati tisti S, pa ne kažejo kaj dosti, nekatere pa celo J ali pa kar nekaj…), zato se dogovoriva za (mogoče) poznopopoldanski Zavrh (ko se bo dejansko stanje bolj izkristaliziralo…).

Tako se za vmesni čas odločim za projekte . Tukaj na Rakitni sem bil že nekajkrat v letošnjem poletju in si ogledoval razne lokacije, primerne mojemu stanju. Ob vseh ogledih vse idealno pokošene in tudi danes je tako. So pa vse bolj za JZ, Z veter in vetra je bilo vedno dosti preveč, ali pa je pihal popolnoma narobe. Ker je danes takšno brezveterje (tudi postaja na Rakitni tako pravi) upam na uspeh…

Tale prvi griček je idealen, vendar kljub vsemu piha rahlo v hrbet. Prvi poteg je neuspešen, ker sem prepočasen, v drugo pa speljem in se zapeljem v dolinico.

Spet v nulo pokošen, čudovit griček, mogoče malo preveč položen, za moje zmožnosti. Občasno rahlo pihne od zadaj.

Počakam na nulo in potegnem, pa ne morem dovolj “teči”, da bi me lepo vzelo in me le malo odlepi in spusti, da sedem ob vznožju prvega grička.

Še enkrat gor, zdaj ne tako visoko na položni del, ampak bliže prelomu. Spet moram čakati na nulo in potem zalaufam in lepše speljem, vendar zavijem levo le do ceste, saj sem prenizek, da bi lahko preletel še naslednji travnati trebuh do spodnjega travnika…