Še ne pospravim do konca, ko je Mega z LCjem že pri meni (je laufal dol z vrha… 🙂 ).

Ker je še svetlo, imam v mislih še griček Obroba pri Knežaku, kjer smo na upadanje vetra čakali zadnjič Mega, Erzo, Uki in jaz. Ostanem kar v tangicah.

Sonček že zaide, ko prideva pod griček. Piha od grička stran, torej narobe :-(. Gledava bližnji Tuščak, pa se spomniva, da naju bo vojska ustavila takoj po Baču. Prijazen lovec, ki ravno pride mimo, nama svetuje, naj greva nad Koritnice in tam na griček zadaj, kjer se bo dalo odleteti in bo šlo z LCjem prav na rob.

Hitro ga ubogava in gasa skozi Koritnice. Ko prideva na opisani kolovoz – vojska ! Obrneva in pozdraviva vojaškega mladeniča, ki razpihuje ogenj, da bi si spekel kakšen priboljšek… Jaz sem še vedno v tangicah, opremljen za takojšen start in me še malo mika, čeprav je že mrak.

Nazaj grede pod že omenjenim gričkom spet ustaviva in piha prav, oziroma ne piha… Hitro gor po gričku do počivališča od zadnjič. Mega postavi coto, jaz se vpnem in potegnem in … Mega me zaustavi, ker je v štrikcih polno suhega šavja. Postavi coto nazaj, očisti šavje in drugi dvig. Zdaj gre lepo gor, pa rahlo zagrabi in že skoraj drži, pa se prehitro vsedem, še korak polaufam, potem pa sem res v luftu…

Komaj malo nad tlemi (griček je res položen) oddrsim in potem me končno malo dvigne in lepo pristanem na travniku pri avtu.

Zoranov let

Novnovnov !! (če tej krtini sploh lahko rečemo start – no, ampak višji pa je, kot Ženček…). Vesel kot radio za današnji dan in hvala Megu za podporo :-).

Manca se že včeraj rezervira za današnje letenje in danes zjutraj samo potrdi: po 13h, ko bo veter obrnil na JZ, bo zbrisala s privatnih obveznosti v bližini Cerknice, da se pridruži jati, kjerkoli že bo. Ker pa je zjutraj sonček, in bo veter še SV, se spet spomnim doslej nesojenega Kaliča (bližina Cerknice, pa to…). Mega je za, Erzo ima D.O. . Pokličem še Matejo, da bi nam delala družbo in polepšala dan (počasi pa se že mora spet družiti z jato 🙂 ), pa ne more. Je pa takoj za akcijo Samsa (ki se tudi že nekaj časa spogleduje s Kaličem).

Na Uncu malo pred 12h, gasa najprej na pristanek, kjer je vse OK (skoraj nič vetra), potem pa še naokoli na vrh opuščenega smučišča Jelen. Ko stopimo iz LCja nam je vsem trem jasno, da je danes ta dan. Piha rahlo po hribu gor, sije sonček – idealno.

Z Megovo pomočjo začneva z Andrejem hitro postavljati (jaz cota klaso). Malo modrujemo, v katero smer pristajati, potem pa potegnem in v zrak in zapeljem ob pobočju v levo, kjer celo drži in rahlo popiska. Vendar ne razmišlam o pobiranju, ampak kako bo pristajati spodaj v luknji. Zapeljem stran od pobočja, da mi začne spuščati in zavijem za zajetje in podrtijo hotela, potem pa počasi nazaj. Ta del je kar malo razrukan, vendar me lepo spusti v kotanjo in pristanem na dnu.

Zoranov let

Poberem in odidem na pokošen predel, ko vidim, da je tudi Andrej že v luftu. Njega še malo bolj ruka in še počasneje spušča, tako da se odpelje še malo naprej v pobočje, da končno stopi na tla.

Andrejev let

Kratko, vendar slatko ! Novnovnov (čeprav ga je Mega v davnini že odletel, pa še ni na OLC). S Samso sva vesela kot radio :-).

Mega je pri naju še preden pospraviva in gasa proti Cerknici.

Danes napoved čez dan vse slabše. Ampak idealen JZ. Zjutraj v LJ sonce in če bo kaj, bo čim prej. Pokličem Erza, ki ne more zgodaj, Mega pa je že frej.

In odšibam do Planine, pa da vidimo ali bo Grmada (ker je v Lju v resnici še kar en JV), ali Strmca (če se bo že izpolnila napoved), ali pa mogoče tisti hrib zraven Petriča – novnov(nov) – ki ga je Mega lani odletel (zato ne bo pravi prvenstveni 🙂 ), jaz pa kljub Matejini pomoči ne – ker je bilo premočno. Pod Grmado Mega z robo (preventivno) v LCja in gas gor.

Tik pod Strmco vidiva: človek v luftu – za vogalom vidiva Emilov avto, torej v luftu on :-). Naprej čez gmajno in z reduktorjem gor na vrh in roba ven (cota klasse – Erste klasse ??? – erste classe) in na start, kjer kar konkretno piha. Če bi bil sam, bi mi bilo premočno, z Megom pa je vse bolje, še veter ni tako močan :-). In se opremim,

Mega mi postavi Rooka in potem nekaj poskusov hrbtnega starta in … končno uspem (ko ga končno pravilno, z iztegnjenimi rokami, potegnem – prej je bila trema močnejša in je krivila roke…). Ker veter spira ob pobočju me najprej malo odnese ven, pa kar dol, pa skoraj stopim na tla, pa me le dvigne in sem gor. Kolovratenje s kokonom, končno zlezem not. V veter ne gre in kar visim na mestu, potisnem gas še močneje in obrnem malo bolj v levo in končno začnem lesti ven. Precej močno tonem, ko pa pridem bolj nad dolino, si le upam bolj spustiti z vetrom in pred kamnolomom še malo naberem, tako da z bogato višino preletim Planino (45 km/h) in pred cesto obrnem v veter in se po liftu spustim naravnost dol na blaten travnik tik ob cesti.

Zoranov let

Pa je ratalo ! Skoraj novnov(nov). Mega po mene in do bal, kjer se razideva. Ko že speljujem, pride še Emil, vesel kot radio, saj je izplenil celo uro lepega letenja.

Emilova dopoldanska uživancija

Malo nakladava, dokler naju ne prekine dež, ki se po poti proti Vrhniki spremeni v slapove vode…