120707 Vinska gora P771 20:03:32

Danes prvotno sploh nisem planiral letenja, pa se je pokazala možnost v poznopopoldanskih urah. Ker sem to kombiniral z okolico Žalca sem si ogledoval štarte a la Mrzlica in okolica. Pa ugotovim, da me je klical Frenk in usklajevanje je takoj steklo: Mrzlica daleč premočno, on je pod Konjiško (ob 16h), kjer nabija premočno, se dobimo na Gori Oljki (ima za odpeljati tandem kjerkoli že…).

Malo pred odhodom zvem, da je na Lijaku idealno in ko se že vozim pod Trojanami, Mateja doda povabilo na Lijak, kjer bo nescurljivo do poznih nočnih ur (a se ni mogla spomniti malo prej 🙂 ). Za Vranskim pokliče Frenk, da je po lokalnih info na Oljki premočno. On se že vozi proti Vinski gori. Podaljšam po avtocesti za en izvoz in proti Velenju.

Na pristanku ob cesti me že čaka s “klientom” in njegovo družico in preložim se k njim in gasa do starta. Start čudovit, pokošen travnik, klopca in mizica,… vse pripravljeno za piknik (razen jedače in pijače…). Načeloma mirno 1,2/2,5 z občasnimi sunki, (ki so zelo nepredvidljivi, tako da jih ne morem izmeriti), ko začne šumeti okoliško drevje… “Ampak ne buči…” vklopi Frenk svoj optimizem “še malo, pa bo, se že umirja…”. Tako meni ni bilo treba dodajati mojega optimizma in sedimo in čakamo na boljše čase.

Najprej prideta lokalca Franc Rakun in Cena (?), malo kasneje pa še Primož, ki zmajujejo z glavami in ugotavljajo, da bo danes težka, če se ne bo kaj umirilo (?!). Frenk nabija z optimizmom in na koncu se začnemo pripenjati (midva sva postavila že takoj, ko sva prišla…), oziroma postavljati (čeprav ni bilo nekih bistvenih sprememb v zadnjih 2 urah čakanja). Najprej potegne Franc, ki malo polaufa dol po travniku, potem pa ga izstreli gor in samo še piska, da se sliši do nas dol. Hitro je kakšnih 200m nad nami in veselo pove, da gre, kljub mogoče slabemu vtisu, vseeno naprej kakšnih 5 do 6km/h. Zdaj začnejo ostali nabijati o dolincu, pa zahodniku, pa kam je treba, pa kam ne (kako polaga dim na Šoštanjskih dimnikih in kaj to pomeni za start tukaj, smo vzeli že v prvi uri sedenja…) in odleti še Cena, Primož nekako ugotavlja, da njemu ni treba, ker živi itak 100m niže v vasi in lahko pride kadar hoče… Rakun visi nad nami kot salama z občasnimi premiki levo-desno, Cena pa se je odpeljal daleč ven, desno okoli skalnatega kuclja, da bi se izognil znanim rotorjem za njim, da bi tam nabral, pa scuri…

Ko pristane, javi, da je spodaj zelo zrotirano in piha veter kamor mu paše, ampak, da v bistvu ni tako slabo… Frenk gleda gor Rakuna in Cena dol, kako je pristal in začne odpenjati klienta in sebe in mi umikati padalo, da bom imel prosto pot (in seveda izklopi svoj optimizem…).

Potegnem naprej, pa mi ga sunek z leve sesuje na tla. Še preden pogledam, mi ga fantje že postavijo in samo potegnem v drugo in že sem v zraku. Na koncu travnika me malo požira, potem pa pridem v pobočnik in po liftu gor. Ker mi ni viseti nad startom (ob dvomih, koliko km/h se bom jaz pomikal naprej, se peljem kar ven in tu me manj dviguje. Malo vozim sem in tja nad vasema Vinska gora in Pirešica in se generalno vseeno spuščam… Ko sem kakšnih 200m nad tlemi, pridem v prej omenjane in razlagane rotorje in postane precej bolj živahno. Nekako manevriram proti pristanku in ga, glede na situacijo, v resnici elegantno zadenem.

Zoranov let

Ko pospravljava s Cenom, se tudi Franc odloči, da bo pristal tu (najprej je govoril nekaj o toplendanju), in ko sva že vse pospravila, še vedno z večjimi in manjšimi ušesi ob veselem pozibavanju prihaja proti pristanku. Končno mu uspe in tudi Frenk je že z avtom in klientom doli pri nas (“samo, da smo vsi živi in zdravi…”). Pozdravi in razlaz .. še en novnov :-).

2 komentarja

Leave a Reply