Danes še vedno močan JZ z višino še narašča. Povsod (razen proti daljnemu SV SLO, kjer je tudi nekaj modrine) bolj ali manj vse pokrito in dežuje.

Najprej ne mislim nikamor, pa se na koncu le odločim za oglede v smeri Vel.Lašč, kjer je še najbolj svetlo.

V okolici Žlebiča, kjer komaj kaj rosi,  si ogledujem potencialne lokacije, pa polaga drevesa po okoliških gričih in dolinah, da kar ne moreš verjeti (sunki JZ do 18 na tleh…).

Ko začne še malo bolj kapljati, se z vmesnimi postanki usmerim nazaj proti LJU. Ko sem že skoraj na Škofljici, pa pri pumpi pogledam še gor na Gumišče (to je sicer eden tistih kucljev, ki sva jih v davni preteklosti z Erzom skupaj ogledovala, pa ga je potem Erzo sam v nuji odletel lani 🙂 ).

Ko se malo kasneje razgledujem gori po griču in s trakcem merim veter, me »napade« trop rasnih psov, ki jih goji lastnik na robu travnika. Pohvali mojo prisebnost, saj so psi plapolajoč trakec razumeli kot vabilo na igro, oziroma hlastanje po moji roki… Ko lastnik spravi pse za ograjo se meni naenkrat zazdi, da bi lahko vsaj padalo malo posušil, saj je ravno sonček rahlo posijal.

V LCja po robo, v tangice in malo hrbtno dvigujem mokro padalo. Vetra idealno (kje je zdaj tistih 15 m/s s Krima?), zato se obrnem in odpeljem dol proti glavni cesti.

Pa je še en novnov…

Ko se peljem naprej proti LJU, že spet dežuje, sonca pa nikjer več.