Tom ima avto na Abrotu in na poti v Lj ugotovimo, da bi mu najbolj pomagali, če ga zapeljemo po avto.

Erza skipamo na Pokopališču (v Šmartnem), da odpelje Megov avto na Vrhniko in se posveti svojim obveznosti, mi trije (Slejko, Iskra in jaz) nazaj v Vodice. Seveda je v ozadju misel, da bova midva z Iskro odletela (saj Iskra danes sploh še ni letel), Tom pa bo uredil logistiko in se tako odkupil za prevoz :-).

Na Zg.poseki začnemo hitro postavljati. Piha že malo v rit, zato moram kar odlaufati po pobočju dol. Takoj po startu ugotovim, da imam levo komando spet zavozlano z D linijo in mi vleče padalo. Ob laufanju mi je še telefon padel iz kokpita (to je katastrofa !!!), povem to po postaji, Tom pokliče in mi zazvoni in zavibrira med nogami in neskončno si oddahnem (ni katastrofe 🙂 …). Zaradi vozla se hočem kar odpeljati na pristanek, potem pa se nekako navadim, skompenziram vlečenje padala v stran s težo in neenakim zategovanjem komand in začnem jadrati. Naslednjo uro in pol se vozim okoli Grajca in drajsam in… v zahajajočem soncu okoli 20h pristanem v gužvo na pristanku.

Zoranov let

Iskra je tudi že pristal. Pospravimo in Tom še zapelje gor po LCja. Malo za privezat dušo pod večer :-).

Erzo na Žusem z Urednikom, TNTjem in župnikom v upanju, da bo. Pa ni bilo…

Mega danes nič. Manca služba. Mateja služba. Niham med Gorenjsko in Primorsko. Ker je S, SV, je vseeno bolj varno na J s povečanim tveganjem ploh in neviht – kot vsak dan. Ščuka javi, da doli že vse zapira, mogoče Lijak, vendar on ne more nikamor. Odločim se za Grmado. Med potjo dobim SMS od  Štuseja, da organizira Zavrh. Še zadnje upanje, Emil, ki ravno končuje službo, tudi ne more.

Ko pridem na Grmado je nad hribom zrasla ena ogromna črna baza. Veter najprej lepo po startu gor, potem pa naenkrat začne butati pravokotno z leve in zameša situacijo. Še par kapelj, pa rečem adijo in gasa preko Vrhnike do Škorpijona, kjer je zbor: Štusej, Brane Zupan (prvič tukaj 🙂 ) in Andrej.

Gor in na start. Piha čudno. Občasno prbije do 9, potem pa skoraj 0. Zadaj črne gmote, proti Krimu tudi ena ogromna, ki počasi potuje mimo. Ko se čez slabo uro končno odpelje mimo, ima dovolj in začnem postavljati. Sunki so sicer malo oslabeli, ampak neenakomernost pihanja pa ostaja. Občasno pihne po desni lepo gor, po levi pa dol (kar na Zavrhu še nisem videl…).

Počakam, da pihne na obeh straneh gor in poskusim hrbtno in ga odpelje na eno stran, tako, da prekinem. Pomagajo mi postaviti in še dvakrat ponovim (Emilov start, luknja na sredini, Erzova lokacija na levi), pa sploh noče več gor. Potegnem naprej (ne vem, ali je ravno pihnilo, ali je bila nula…) in ko sem na robu, mi levo polovico sesuje, vendar sem že v luftu in odslalomiram iz poseke (podobno je najbrž deloval Ukijev včerajšnji start). Gre samo dol, komaj zrinem okoli slemena in se odpeljem proti Škorpijonu.

Zoranov komaj let

Ostalih treh dolgo ni za mano (čakajo na bolj ustrezen veter), potem pa le odletijo in scurijo zraven mene. Razen Štuseja, ki je prvič vozil novo Delto in je kar nekaj minut dlje zdržal v zraku (“sploh noče dol…” – kje sem že slišal te besede :-)… ).

Štusejev krst Delte

Pospravimo in do Škorpijona, kjer z Branetom počakava, da zapelje Štusej gor po avtom.

Komaj  da lahko rečem, da smo leteli…