Ana za vikend pomaga v koči na Poreznu. Jaz pa cel vikend dežuren na šihtu. Ampak ker je za to delo opravit včasih dovolj samo telefon in 4G in ker so mrčasti dnevi z močno inverzijo sem se odločil eksperimetnirat.

Projekt: Na joto na Porezen.

Anin posnetek sončnega vzhoda iz Porezna

Ni bilo težko zvabiti še Kastnerja, odločiva se pa za 2 poskusa. Optimistični: iz Škofja, ter če ne bo šlo, pa še enkrat iz Vrš. Pri Eti se dobiva 11.30 vsak s svojim avtom, ampak skušam optimizirati logistiko in SMSnem Tatjani, če je za akcijo. Tudi nje ni bilo težko prepričati, vendar ima čas šele po kosilu. Na parkingu pri Eti rešim še četrti klic od petih (beri: šiht).

Na Škofje se odpraviva sama. Na štartu nič vetra ali rahlo na gor. Proti Poreznu opazujeva bazice, nad Škofjem nič. Vseeno sva mnenja, da ni za čakati in odrineva. Malo vrtenja a nad 1000m ne gre. Jaz, kot kao poznavalec terena, tiščim nizko proti Poreznu v upanju da bo kaj, a nad Trebenčami sem premagan. Domen pa pristaja za šolo v Cerknem.

Aktiviramo Tatjano za retrieve in smo že na poti na Vrše. Tam je sape bistveno več kot na Škofju, plan izgleda, da bo realiziran. Jaz se nič ne obotavljam in sem vpet še predno Domen prisopiha za mano. Ko odloži nahrbtnik sem že v luftu in se peljem vzporedno z grebenom. Prav dosti gor ne gre, izgubljam pa tudi ne. Nekaj časa delam osmice pod vrhom, pa sem le nižji, nato zajaham 4m/s raketo (steber dneva), ga prehitro zapustim in odvijem v pristanek. Napaka, prenizko, ko zapeljem stran od grebena zopet močno izgubljam. Ponovno mučenje, lizanje grebena do vrha. Pričakujem mirne razmere na vrhu (glede na to kako je vse švoh v luftu), a me v zadnjem doletu sploh ne spusti, padalo mi začne malo razmetavati, moram obupat, drugače bom okrasil spomenik na vrhu.

Poskus pristanka

Ponovno poberem nad štart, odločim se pristajati na malo strmejšem grebenu – pašniku konjev, kjer sicer malo rotorja bo, ne pa toliko kot na vrhu – tudi gor ne bo šlo, kot je šlo na vrhu. Končno uspe, preplašeni konjički pa zdrvijo mimo mene (glej posnetek).

Domen do tega trenutka še ni poštartal na vršah, jaz odnesem padalo do koče, nato na live trackingu opazim, da je Kastner v luftu. Ponovno grem na vrh spremljat pol urno mučenje-pobiranje in pristajanje na pašniku.

Posnetek je samo fly-by, brez pristanka

 

Končno. Oba sva gor. Pri koči naju pričaka prigarana jota – cilj današnjega dne.

 

Do sitega se okrepčava, Ana in Alenka zaključujeta izmeno, midva greva pa še malo poletkat. Čas je za dol. Sva prelena da bi pešačila dol, zato se odločiva štartat na samem vrhu – piha pa jugozahodnik, direktno v najbolj strm greben Porezna – iz tega dela malo nižje je pa prepadna stena.

Nekaj časa se mučiva za robom, dokler ne ugotoviva, da ne bo šlo, dokler se ne postaviva nižje. Težko se je naštimat, tla se ti izmikajo pod nogami. Jaz poskušam, pa imam eno kravato za drugo. Končno padalo postavim v zid, gre gor lepo, potem ga malo zarotira (sunek iz Z), se odločim prekinit, zaviram tisto stran ki je še v luftu, in ko začne padati dol, zagrabi tista stran, ki je na tleh! Cela plahta dobi energijo in me vzdigne iz tal. Ni več prekinitve – poletim. Uspešno.

Domen za mano z manj adrenalinskim štartom in nekaj poskusih tudi odrine.

Tačas pa jaz zapeljem na zahodni (v bistvu severozahodni…) greben kjer je koča, misleč, da je močan Z (vsaj po občutkih v zraku in opazovanju pri koči). No, ni bil. Samo rotor, ta je pa močno oblival zahodni rob in me sklatil z višine in močno odrival stran od grebena. Vrnitev ni več mogoča. Ponovno moram pristati, prepešačim do sedla (pešpot proti planini Otavnik). Tam je greben nekoliko manj strm, veter sicer naj bi bil iz strani, a se kanalizira po obeh sedlih, tako da imam OK pogoje. V luft elegantno (tokrat brez posnetka).

Nekaj časa drgneva vrh Porezna, jaz se enkrat odpeljem še do Vrš pa nazaj na Porezen – na vrh ne pridem več. Pa nazaj na Vrše, pa nekaj časa krožim tam, jadram s kanjami in opazujem eno kako opravi potrebo kar med letom. Malo zastolira, nogice da naprej pred sabo, kakor da gre v pristajanje, dol pa pade bel pljunek. Domna pa ves čas opazujem na Škofju, kjer se je odpeljal že precej zgodaj in vztraja že dobre pol ure (poskus top landinga).

Pridružim se mu in oba pristaneva. Na Škofjah rešujem problem s signalom (sem bil skoraj 2h offline, peti klic me še čaka), vidim da še ni nič, nato oba odrineva in po nekaj wingoverjih sva na tleh pri Eti.

Peti klic pa opravim lepo v miru v Cerknem.

Če potegnem črto, top šit super dan, vse po planu, a ni za ponavljat. Toplanding na Poreznu je zahteven – greben je strm in skalnat, pastirske ograje in spomenik je tudi ovira. In čeprav je v zraku mirno in skoraj nič termično, je na vrhu skoraj vedno rokenrol. Štart na JZ je tudi precej zahteven iz vrha.

Domen pa v tem dnevu odkljuka tri nove štarte!

Hvala Ani in Alenki za joto, Tatjani za logistiko in Domnu za družbo.