Smo za danes dogovorjeni, da greva z Alenko naproti njenemu Andreju, ki pohajkuje po Slovenski transverzali in ima danes v planu južne Bohinjce. Ker ni napovedanega kaj dosti J vetra, bi jaz to seveda skombiniral s poletom s kakšnega zaresnega (zame še neodletenega) hriba.

Najprej se dogovorimo za srečanje na Črni prsti, pa fant prehitro hodi, tako da je blizu Črne prsti, ko sva midva z LCjem šele v Železnikih. Tako sproti s FlySafe prilagajam cilj njegovi trenutni pohodniški situaciji in že zavijeva na desno na Sorico, da prideva z LCjem od zadaj na sedlo Bač, od tam pa peš na Meeting Point – Kobla. Pa naju sredi gozdne ceste preseneti popolna zapora 10m visoke skladovnice sveže obdelanih hlodov, naloženih čez vso cesto (dvigalo/gozdarski žerjav pa na drugi strani zapore – danes je nedelja in tudi gozdni delavci imajo dan za počitek). Komaj nekako obrneva LCja na ozki cesti in ga stisneva čimbolj ob rob.

In potem dodatne 3km nepredvidene hoje po cesti do prvotno predvidenega izhodišča. Vročina neskončna (sploh s padalom na ramenih), še sreča, da je cesta in planinska pot naprej v senci gozda. Po naslednji dobri uri planinske poti sva na odprtem, skoraj že na vrhu Koble.

Iz Baške grape spodaj pa po strmih vesinah J pobočja prbija VETER. Najprej sem pogumen, saj so ravnokar nad nama od Sorice sem in naprej proti Črni prsti lepo prileteli 4 padalci (kasneje se izkaže, da so leteli iz Dražgoš). Ko pa na vrhu izmerim veter, so sunki 11,8 in skoraj konstantno med 6 in 9. Čez kakšne pol ure od najinega prihoda si padeta mati in sin v objem

in potem še kakšno uro posedamo na vrhu, predvsem, ker upam, da bo proti večeru veter le popustil. Pa ne popusti in ker 1000m niže v grapah ne vidim nobenih pametnih pristankov (sploh ob spraševanju, kakšni vetrovi so tam spodaj v teh grapah). Na V do Sorice pa s hribovsko opremo (najbrž) ne bom priletel, zato se predam in skupno odpešačimo dol (na poti dol Alenka razbremeni moja kolena za padalski rukzak, njenega pa itak ni čutiti…).

Na ovinku od Soriške planine dol proti Zgornji Sorici se spomnim na tolažilno belo piko – Raut. Malo gor na ravnokar pokošen prekrasen travniček kar s hribovsko opremo (saj bo tole mimogrede…). Napaka.

Hladen zrak se že zliva dol in ko laufam prvič z M24, sploh noče zagrabiti in se (hvalabogu) še zatakne v smrekove veje roba poseke na desni, da se (prisilno) ustavim. No, drugič potegnem malo bolj stran od roba poseke in laufam spet kot nor, da na koncu le speljem.

Ko zavijem na desno iz sence V pobočja na JZ stran, pa mi butne vroč zrak iz Petrovega Brda in Baške grape gor, da me pošteno zgunca do travnikov spodaj pri Groharjevem spomeniku…

Danes naj bi bilo manj SV in spet več vročine (in popoldanske plohe in nevihte tu in tam). Ker bi naj bilo S in V od LJU vse pokrito (in je že zjutraj tudi res kmalu nakuhano) razmišljam o Zavrhu kasneje (če bo vreme zdržalo).

Pred tem pa en nov, malo bolj zaresen start: Zavrh pri Borovnici. Start, ki je desno za vasjo na (položnih) pašnikih in kjer je kar problem speljati ven skozi / nad gozdno mejo.

Pri Škorpijonu počakam Milana, ki je ravno v teh krajih, pa mu je zaenkrat že/še preveč nakuhano, da bi šel z mano gor (in odletel npr.uradni Zavrh). Tako se odpeljem sam in parkiram v vasi.

Vzamem Mentorja 3 in tangice (rabim vsaj drugo klaso, če hočem imeti šanse za čez drevje…). Do zadnjih hiš in čez travnike desno od antene. Krave so na srečo v vrhnjem sektorju pod el.pastirjem, jaz postavim Mentorja3 pod njimi, pod droti v nepokošeno travo.

Ob prihodu piha strogo z desne (JV). Ko imam postavljeno, vetra nič, le tu in tam kakšna sapica od spredaj ali zadaj. Proti LJU je precej nakuhano in temno. Potegnem prvič in zalaufam skozi travo in me celo malo odlepi od tal, pa se prenizek že vidim v drevesih na koncu in ostro prekinem. Ko sem spet zgoraj pod droti, z mene teče. Postavim in drugič odlaufam, ko vsaj sapica dahne gor, pa me tudi odlepi ne od tal. Tretjič enako, čeprav je malo bolj dahnilo gor, ampak preveč z desne.

Ko imam postavljeno četrtič, pokliče Milan, kakšna je situacija (ker po tleh nabija) in ker se proti Vrhniki in LJU že pošteno kuha. Naokoli nad mano je sicer nekaj lepih baz, pa ne preveč strašljivih. Med pogovorom si odpočijem, temina proti LJU pa se tudi malo zmanjša.

In ko spet dahne gor, potegnem in odlaufam na vso moč in me odlepi in celo drži, da peljem direkt proti (preozki) škrbini med drevesi, nad mejo pa me ne dvigne. Že vidim, da se bom v levo zataknil za smreko, pa zategnem desno komando in nagnem padalo »na kanto« in speljem skozi. Potem pa takoj spet v levo, stran od krošenj in sem nad zunanjim robom dreves. Ko pridem čez prelom, bi najraje pristal kar spodaj v Dražici, pa me samo dviguje gor do 900 (in pošteno gunca).

Daleč zunaj obrnem proti Borovnici in čez nekaj časa le gre počasi generalno dol, nad Lazami na 500 pa dobim spet močno dviganje. Vozim še kar naprej nad Barje, pa kar drži in dviguje in malo spusti in tako vse do mimo Brega pri Borovnici, kjer me v močnem čelnem vetru končno le spusti na tla.

Ko pospravim, je Milan že pri meni in me zapelje gor po LCja.

Na vrhu greva še na ogled mojega novega starta in (ker meni ni več za letenje, Milan si pa želi kompanjona) dol v dolino do Škorpijona. Med hlajenjem s pijačo se najavita Erzo in Poje, jaz pa se prijavim za šoferja.

Ko pride s Pojetom, nas Erzo vse 4 zapelje gor. Oni na start, jaz Erzov avto do Škorpijona in z LCjem proti Vrhniki. Pri Bistri me pokličejo, da ni nobenega vetra in da prvi poskusi niso uspeli in da rabijo prevoz dol. Obrnem, nazaj in po njih še enkrat gor.

Pa se izkaže, da je Pojetu vseeno uspelo odleteti.

Erzo in Milan pa dol z avtom…

Danes veliko SV čez SLO in odločim se za projekte. Naj bi pa bilo za spoznanje hladneje (samo okoli 30st 🙂 ).

Najprej v Želimlje, kjer sem že 2x zastonj stal. Danes sicer tudi piha z vseh smeri (čeprav bi glede na SV moralo od spredaj), vendar se mi zdi, da so cikli bolj definirani kot prejšnjikrat (od leve, pa od zadaj, pa z desne, pa od spredaj…).

Postavim in čakam nekaj ciklov in potegnem. In mi Rooka potegne v levo in čez glavo čez rob naprej.

Pri drugem postavljanju že vse teče z mene. Spet počakam nekaj ciklov in potem potegnem in lepo zagrabi in se vržem čez rob in slalom med drevesi in nad kozolcem in čez vrtičke spodaj. Droti počez so mi prenizki, zato ostro zavijem v desno.