Zdaj je pa treba kar podaljšati proti Vrhniki, saj je tam zbor ob 11.30 za Slivnico.

Na Vrhniki nora gužva (kolesarska dirka po SLO gre skozi), da moramo avte prestaviti izpod Petrola na nekdanje parkirišče pri nasprotni Petrolovi pumpi. No vsaj midva z Gracarjevim Jožetom se prestaviva tja, saj Erzo že čaka tam, prvi avto s Turčinom, Blatnikovim Robertom in Cilenškovim Gregorjem pa že odpelje. K Jožetu, ki nas danes pelje, prisede še Sušev Primož in gasa na Slivnico, medtem ko se v Cerknici iz prvega avta prestavijo k Megu in Žanu, ki tam čakata.

Mega jih pripelje gor, ko mi že postavljamo (razen Erza, ki se senči pod lipo), saj nas Emil pričaka na startu z besedeami, da ni kaj čakati (“a da bo premočno…”). Emil odleti in v momentu pobere v višave. Za njim je v luftu Primož.

Gracarjev Jože pa seveda, kot vedno, pridno dokumentira dogajanje

Sam pa se pripravljam svojim motoričnim sposobnostim primerno, k čemur pa pridoda svoje še prbijanje sonca (kljub Gracarjevi čepici, ki mi jo je posodil…). Erzo postavi pod mano in mi umakne polovico padala, Jože mi dokončno raztegne padalo zgoraj in ker piha idealno gor, potegnem, lepo dvignem in po obratu zakoračim direkt v Erzove štrikce. Čutim enega okoli gležnja, tako da niti ni potrebno dodatno huronsko vpitje prisotnih, da zelo na silo prekinem…

Mi je pa ta akcija izpila zadnje moči, tako da mi Jože in Secondo odneseta spet padalo nazaj gor, pa še mene bi morala, saj komaj racam za njima nazaj v hrib. Erzo odleti, potem pa nekaj časa nobenega vetra več, kar pa pihne je čisto s strani od Z. Po nekaj nameščanja v zidek in razpletanja Jožetove asistence končno spet pihne, da lahko hrbtno dvignem in odletim.

Ko se namestim v zic, začutim, da sem totalno premočen, znoj teče po meni in še pobrati ne zmorem nič, da se že vidim v dolini. Pa le nekaj najdem in potem zavrtim in vztrajam in bolj ali manj sledim dviganju samo po piskanju Naviterja (Naviter noče kazati stebra, FlyMe pa tudi sploh ne kaže nič, pa tudi če bi kaj kazala, ne vidim nič na kokpit, ki je zamaknjen po začetnem motoviljenju in se samo blešči v soncu…).

Ampak na koncu le prilezem čez 2000 (blizu sta Gracar in Cilenšek) in se odpeljem(o) v smeri severa, proti borovniški dolini. Pa gre samo dol do 1300, dokler nad Špičko le ne najdem spet steber do 1900. Gregor in Jože tudi vrtita bolj desno in vztrajata, vendar jima ne uspe.

Zdaj pa je Borovnica že na dosegu roke (no ja…), pa še kar traja in močno zgubljam, preden se pod robom grebena pripeljem ob Prižnico. Okoli vogala nad zabočevski kotel, kjer sicer dobim dviganje in drajsam in se pajsam od jase z zastavo sredi pobočja celo nad rob, da že vidim travnike Rakitne, vendar mi potem više ne gre. Nekaj časa iščem in vztrajam, potem se zapeljem čez na Planinco, pa me dolinc od Borovnice not tako ustavlja (tudi samo 5 naprej), da na koncu odvijem levo in pristanem na prelepih popašenih travnikih Dražice.

Mega se je seveda odpeljal domov, kot ponavadi

Andrej Erznožnik : Južna kuhana, takoj dol! [19.6.2022 14:28]

Emil se je držal svojega teritorija

Tudi Turčin se je držal bolj cerkniškega področja in pogledov na ostanke Cerkniškega jezera.

Med tem je Secondo celo 2x odletel s starta…

Erzo se je seveda držal svojih enosmernih principov.

Andrej Erznožnik : Najlepše je bilo (zdaj se pa že ponavljaš Erzo!), torej najlepše je blo, ko sem na Blokah priletel nad seno (100m ?) in ni prijelo, potem  pa spod zalaufa parkiran traktor in obrača seno in začne bzat, zdaj pa se pelje nebodigatreba stran od glavnine sena, neko ozko spuro, vse zermično se ustavi, če bi se zdaj odpeljal bi šlo v poden, ki je tu 770 m. Pripelje se nazaj, obrača in začne se naslednje termično obdobje s katerim na 1500 in naprej. [19.6.2022 16:52]

Jean pa si je ogledoval širše območje vključno z loškim področjem

Še vizualizacija nekaterih letov

Na 600 inverzna kljuka ob zmernem SV čez dan. Sonce pržiga na polno, ko se (relativno zgodaj) peljem v Kižlovko.

En del spodnjega travnika sveže jutranje pokošen, na travniku za koruznim poljem pa se suši seno že dva dneva. Tu parkiram kot zadnje čase vedno in po desni gor na Novo lokacijo.

Ker je popolno brezveterje, se raje prestavim na Staro lokacijo, da bom prišel ob pristajanju v pokošen del (predvidevam). Postavim na položnem delu nad zgornjim prelomčkom in se vpnem hrbtno, saj občasno lepo pihne gor po griču.

Malce počakam, potegnem in me po obratu kmalu vzame, drži pa ne preveč, saj je čutiti malo kontra vetra po dolini gor.

In je že določena 11.30h za zbor na Šodru za Zavrh. Raje grem kar takoj na pot, saj so spet zastoji med Vičem in Vrhniko. Na Viču ven na staro cesto in ravno pravi čas na Šodru.

Nekaj se jih že baše k Erzu v avto (Mojca, Dule, Sušev Primož in Potrebuješev Andrej), nekaj takoj k Megu (Blatnikov Robert in jaz), ostali zamujajo (Jasna in Klemen in Bergantov Primož). Pri Škorpijonu Mega naloži še Milana in Dušana in gor.

In po vročem soncu na štart. Malo modrujemo v senci ob občasnih močnih sunkih tudi čez 8. Prvi odleti Suša, nekaj za njim Erzo in Hliš. Potem veter kar upade, da nas nekaj čaka pripravljenih na malo več. Odleti Mega, precej za njim Jasna in takoj za njo še jaz. Ostali potem postopoma sledijo. Od predhodnikov je le Mega takoj dovolj nabral in se odpeljal nazaj proti Uncu, ostali pa so visoko nad startom in kruzajo tukaj naokoli, da bi dobili še več višine (nekaj pa tudi zgubljajo…).

Proti Trebelniku kar v rahlem dvigovanju in tik pred vogalom v močnem spuščanju, potem pa dobim steber in počasi in vztrajno vrtim in naberem (v rahlem zanosu nazaj) tik pod 2000, ko se zavestno odpeljem v smeri Laz. Blizu mene je Klemen. V nekem trenutki gre z -2,5 dol in sem že malo nervozen, saj sem še sredi gmajn (čeprav imam še 1600), potem pa spet rahlo dviganje, da pridem nad Planinsko polje s 1600 in se v curjenju naslonim na Grmado s 1100.

Mega se oglaša s pristanka pod Grmado, kjer da je scuril…

Dobim dviganje do 1450 (Klemen vrti kar nekaj višje nad mano) v zanosu čez proti Strmci, malo zgubim, tu, nad Strmco, pa padem v razburkano ozračje (rotorji za Strmco od Grmade sem ??) spet naberem do 1450, potem pa valovi dol in gor in mi je neprijetno in se raje odpeljem na odprto proti Postojni. Nekaj pred Hraščami pristanem v močnem SV vetru.

Kljub temu, da sem na koncu stisnil rep med noge, sem vesel kot radio.

Med pospravljanjem na kupih, od razbeljenega sonca sušečega sena, spremljam ostale (na LIve), ki peljejo naprej.

Mega že dobi prevoz na Vrhniko in bo šel v akcijo reševanja avtov z Mojco in drugimi, ki so in bodo tam okoli na tleh.

Gabor se nekaj časa matra okoli Grmade in na koncu pristane spodaj.

Jasna se javi z Razdrtega, kjer pristane tudi Dušan.

Klemen in Turčin potegneta do Dolenje vasi.

Hliš pa še malo naprej.

Tam nekje pa je pristal tudi Erzo

Boštjan Zagorc : Sm pa že mislu da si zamudu Zavrh [18.6.2022 21:20] Aleš Pirš : Srbijo [18.6.2022 21:52] Andrej Erznožnik : Ja res je, včeraj je bil preleten dosedaj najdaljši let ki se je samo končal v Srbiji znašal pa je 277 [19.6.2022 07:51]

Na popolnoma samotni prašni cesti pripelje po 1/2 h mladenka, ki gre nekam jahat, pa me kljub temu zapelje na uvoz Postojna, kjer ustavi prijazen madžarski fuzbaler za štop do Vrhnike. Na zaprtem izvozu me skipa, tu pa me že čakata Mega in Secondo z LCjem.

Nekateri se rešijo sami, Mojca, Dule in Suša pa pobereta preostale.

Še vizualizacija nekaterih letov.

Zjutraj je LJU kotlina prekrita z oblačnim pokrovom (močna inverzija na cca 900, sicer SV z višino obrača v SZ) in grem raje najprej na primarno terapijo.

Ko se vračam z nje v KIžlovko, pa sonce že prbija na polno. Pričakujem normalne razmere (nič vetra, malo termike po griču gor). Ko pa stopim iz LCja, pa občasno kar potegne po dolini dol (SV). Na Novi lokaciji brezveterje z občasno sapico po griču gor. Zato postavim kar tukaj, se hrbtno vpnem in potegnem, ko spet dahne gor.

Lepo dvignem Rooka2; po obratu me sicer odlepi od tal, speljem pa šele po dveh vmesnih poskokih. Ostro desno ob pobočju, kjer me splakne veter od zadaj (taisti SV), da še do konca mlade koruze ne pridem.

Potem pa roba v LC in še ena iskalna akcija izginule pohodne palice. Zelo natančno prečešem pobočje v cikcaku od zgoraj dol po tracku, pa nič !! Razen da sem zopet potujoča semenarna…

Danes pa spet ob normalni uri v Kižlovko (seveda, ko sonček že naredi nekaj termike). Sondaža bolj slaba, napovedan veter od tu in tam, v dolinici prbija sonce in totalno brezveterje.

Najprej iščem svoj ogromen šop ključev (od stanovanja in vsega, za kar jih uporabljam, ali pa jih že leta ne več,…), ki ga pogrešam od včeraj. Na kraju, kjer puščam LCja se po minutki iskanja zableščijo na snopu sušečega sena (še dobro, da ni prišel gazda navsezgodaj z mašino obračat sena…), na tem delu travnika, ki je bil pokošen včeraj.

Vesel kot radio se odpravim skozi džunglo na Novo lokacijo. Občasno potegne od leve, po griču gor pa ne, zato podaljšam na (že zdavnaj) pokošeno Staro lokacijo. Tu pa celo potegne po pobočju občasno gor, zato postavim in se vpnem hrbtno celo malo višje, na bolj ravnem delu nad zgornjim prelomom.

Ko spet potegne gor, dvignem padalo in po obratu po dveh korakih stopim v zrak. Na prelomu me še malo dvigne, da z lepo višino preletim mlado koruzo in džunglo spodnjega travnika in stopim na tla prav na kolovoz.

Spet en lep letek po kar nekaj težavnih dneh.

Naberem padalo in do LCja. Ko ga zbašem v avto pa kapo na glavo (da mi ne skuri vsebine) in v iskanje včeraj izgubljene pohodne palice…

Kar nekaj časa se prebijam skozi džunglo gor in dol v področju včerajšnje prve špure (pazim, da vseeno ne potacam preveč trave), vendar neuspešno. Na koncu, na pol v vročinskem deliriju, odracam nazaj do LCja in se počutim kot semenarna, saj sem od čevljev do vratu poln semen…