by ·1 Comment

Po avtocesti do Sežane in cikacaka čez Kras proti Komnu, pred njim pa dol v dolino do vasi Brestovica. Vreme je od Senožeč naprej krasno sončno in vmes zvemo, da je Gorazd že na startu, da je Slamič in še nekaj drugih že v zraku in da jih še kar nekaj (poleg nas) prihaja. Iz vasice po vjugavi cesti na vrh grebena in po kolovozu, dokler se da (ovira so avtomobili GSM serviserjev).

Na rob  in v nizkem šavju (posledica požara pred nekaj leti) ob pomoči Gorazda iz zraka na skromen start. Piha močno. Ko odložimo kramo, ravno pride Slamič, kar še bolj spodbudi Erza, da začne prvi postavljati. Ko potegne, ga po prvem poskusu v drugo kar izstreli v zrak. Drugi je Uki, ki odstarta prav tako atraktivno, potem pa sem že na vrsti jaz.

Pripravim se, da potegnem naprej in čakam, da bo malo ponehalo. Kakšne bistvene spremembe ni (kvečejmu še bolj narašča). Potem se pa odločim in potegnem in padalo skoči gor in me potegne, da se kar vsedem na tla, ampak zaradi močnega vetra ostane padalo kar nad mano in ga ujamem, potem pa me kar izstreli gor. Jadranje naslednjo slabo uro in pol je dinamično in počivati se ne da. Ob grebenu sem in tja, včasih celo zavrtim.  Večkrat zapeljem čez start, kjer Mateja drema, Mega pa čaka in pomaga prihajajočim. Ko večina začne pristajati, se tudi jaz zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Zlagamo v čudovitem sončku in pomladanski toploti. Tudi Mega je končno v zraku in kmalu pristane. Ko pospravimo, pristane še Erzo med zadnjimi. Mateja pa se po počitku (in prebolevanju slabosti) pripelje dol z avtom.

Še Kantetove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/823278

Še malo druženja z ostalimi padalci, potem pa še pijačka v lokalni gostilni.  In nato preko Italije mimo Devina in Opčin nazaj v center domovine. Ves čas je čudovito sončno.

Lep dan in lep dolg let na  mojem 100-em novem startu 🙂 !!

by ·Komentarji so izklopljeni za 120420 Racna gora P719 15:44:29

Slabo vreme. Piha in vsake pol ure dežuje ali sije sonce (no, večinoma sonca ni 🙂 ). Manca se že zgodaj dopoldne javi v jato. Samo ne vemo še, kam bi šli in ali bi sploh kam šli. Kamere ne sugerirajo rešitve, ker se prehitro spreminja suha cesta-mokra cesta-suha cesta…  Glede na veter se mi zdi, da bi bilo še najbolje na Notranjsko ali Primorsko, Gorenjska je vsa zabasana.

Po 13h me ponovno pokliče Manca, kaj smo naumili. Zunaj (v LJ) je ravno začelo ulivati kot iz škafa. Pokličem Erza, ki bi šel nekam pogledat.

Malo čez 14h sem na postaji na Vrhniki, kjer uliva tako, da mi tudi iz avta ni za stopiti. Naložimo robo in ljudi (Manca, Erzo, Mirko) in na Unec po Mega (bo šofer – spet ga je križ stisnil, pravi). Med potjo panično iščemo po tablici, kje je kaj suhega v J Sloveniji (veter na Slivnici je 8/13 JZ). Ko pridemo do Megove hiše (na Uncu še vedno dežuje), ugotovimo, da je v Loški dolini suho (sonček na kameri v Iga vasi) in cilj je jasen: Racna gora. Ko vozimo proti Ložu, so ceste že(še ?) suhe in predno se zapeljemo gor proti startu, ujamemo še malo sončka.

Ko pridemo na start, se vedno bolj oblači, ampak na travnatem pobočju je (skoraj preveč) mirno. Rahlo piha gor, Erzo postavi, hkrati postavljamo ostali, Erzo potegne in lepo odleti, vendar ga kar malo ruka zunaj in precej bremza. Javi, da je močan veter z leve (JV namesto predvidenega Z, ki je bil tudi v Loški dolini). Jaz imam tudi že postavljeno in odletim.

V prvem hipu je lepo, ko pa pridem nad drevje me skoraj zaustavi močan JV. Ko se obrnem bolj proti vetru me celo začne rikvercati in počasi lezem dol. Obrnem malo bolj poševno na veter proti dolini in se vsaj pomikam naprej, čeprav me odnaša v desno. Kar nekaj časa ni jasno, ali bom gnezdil ali zvozil ven in končno me malo dvigne, tako da pridem nad travnik. Erzo je pririnil do cerkve in svetuje, da ostalim odsvetuje startati. No, jaz sem že v luftu in poskušam čimprej pristati na travniku pod startom, pa kar drži in dviguje, tako da šele z ušesi malo zbijem višino in potem res počasi tonem do pristanka (precej daleč proti levemu koncu travnika).

Zoranov let

Pospravim in pri brunarici kar nekaj časa čakam, da pridejo po mene. Še do Erza in nato dilema, kam naprej…

by ·Komentarji so izklopljeni za 120420 Piškovc P720 17:31:48

Odločimo se za Bloško polico in raziskavo novih možnih startov. Med potjo že malo dežuje. V Novi vasi (zibelka slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) čez neskončne travnike do delno golega Piškovca.

Nesemo peš padala na vrh v upanju, da bo mirno. Malo pod vrhom je res mirno (smo v zavetrju na JV pobočju), na vrhu pa kar piha Z ali celo SZ. Z vrha se ne da odleteti, zato se vrnemo niže do odloženih padal. Občasno je tu brezveterje, občasno pihne dol od zadaj v hrbet. Manca navija za start in tudi jaz sem zelo za. Začne postavljati padalo, jaz pa tudi. Mega in Erzo nama pomagata.

Manca je prej pripravljena in v trenutku brezveterja potegne in lepo dvigne, vendar ji ga sesuje sunek od zadaj. Čakamo na naslednjo minutko miru. Ko ta pride, ponovno potegne in odlaufa po pobočju in odleti. Spet pihne od zadaj. Manca pristane nekje na sredi neskončnega travnika spodaj.

Spet se umiri za trenutek in potegnem naprej še jaz. Zašibam, Mega me vzpodbuja naj čimbolj laufam in odlepim se od tal. Najprej me požira veter, ki se zliva dol po pobočju, ko pa pridem malo bolj ven, kar drži in me z vetrom prinese skoraj do konca travnika. Ko pristanem, postavlja že Mirko in odleti.

Zoranov let

Ko pristane, razteguje tudi Erzo, čeprav je prej trdil, da ne bo niti poskusil. Pa vseeno nekajkrat poskusi, ampak očitno piha preveč od zadaj in s hrbtnim startom nima šans v takem. Končno obupa in pospravi.

Ko sta z Megom pri nas, smo vsi pospravljeni in se naložimo. Erzo tovariško čestita, vendar je zase razočaran. Ampak čez dolino že vidi potencialni start, ki je ravno pravi za ta veter.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120420 Erzova Belovka

Skozi Novo vas (zibelko slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) do Studenca in po kolovozu na vrh Belovke. Iščemo najbolj primeren start in Erzo je že odločen. Čeprav je na vrhu lep travnik (s približno tako kritičnim zaključkom kot na Kresniškem vrhu), se Erzo odloči za šavje malo niže. Vrnemo se nazaj tja in še predno ustavim, Erzo že vleče padalo ven. Pomagamo mu postaviti (samo dvignil ga bo… 🙂 ).

Šavje se mi zdi res kritično, ampak Erzo lepo hrbtno dvigne padalo na mestu (veter je točno v pravi smeri in ravno prav močan), se obrne, ga lepo drži nad sabo, ga obremeni in rahlo zategne in že je v zraku, tik nad šavjem. Za trenutek kaže, da ga bo zaneslo v veje desno, ampak se lepo odpelje malo ven, tu pa ga dvigne kot po liftu in potem jadra in jadra in jadra… Pa še kar jadra.

Bližajoča se nevihta (ki me je poleg šavja še dodatno zadržala), se je razblinila in do nas pride samo nekaj kapljic, res pa, da se pooblači do grdo črnih oblakov. Erzo pa jadra sem in tja in se nam smeji 30m nad nami. Vedno bolj cincam in ko je nad nami že res črno, sem tudi jaz čisto prepričan, da grem z avtom dol. In gremo (Erzo pa še kar jadra…).

Ko zapeljemo s kolovoza na cesto, se pred nas postavi razkurjeni “domačin”, ki začne vpiti z jugo naglasom, da nas bo postrelil, ker se vozimo po privatnem svetu… in tako neokusno naprej… 🙁 .

Ko zapeljemo proti travniku za pristanek, že kaplja in Erzo mora kar držati ušesa, da mu uspe zbiti višino v močnem dviganju in končno pristane zraven nas.

Erzov let

Druženje pri Šiptarjih na kremšnitah v Cerknici je lep zaključek današnje avanture (Erza samo malo zmoti, da je Ščuka letel skoraj 2 uri na Brestovici na Krasu … in da je bila čisto na koncu cesta na Vrhniki suha…) 🙂

Erzov komentar:

BELOVKA – PRVENSTVENI  : vrnitev na Bloke v zibelko ALI ko pridemo gor preseneti (A) močan veter, na Piškovcu maloprej pa štartali v slab isti, hrbtni veter ali nulo, (B) da je skoraj nemogoče odletet čez drevje. Toda kombinacija je rešljiva – vsaj dvignit moram padalo in ko ga lepo dvignem in me hoče že kar dvigniti ga še prbremzam in me vzame čez!

by ·1 Comment

Da bo poročilo popolno… Dan bolj tak, aprilski, veter močan JZ. Meni se zdi da bo popoldan vseeno boljše J od LJ. Erzo pravi, da je premočno (in se odloči raje za popoldanski zapeček – napeček), da pa Mega psihota že pričakuje :-).

Poberem Mega na Uncu in na Strmco. Oblačno, J od Postojne dežuje, oblaki drvijo proti SV (od JZ – smer V je prava, idealna), drevesa polaga in šumi, kot da brzovlaki šibajo mimo. Čakava (potem, ko se toplo oblečeva) na vetru in modrujeva. Ker ni spremembe, me Mega povabi na ogled italijanskih bunkerjev na Grmadi. Odpeljeva se do starta, peš do vhodov 30m stran in se potikava po rovih gori in doli in občudujeva mojstrsko gradbeništvo (toplo priporočam vsakomur med daljšim čakanjem na stat na Grmadi – lučka obvezna!) med obema vojnama.

Po ogledu nazaj na Strmco, kjer je situacija enaka – no, mogoče še malo bolj temna (dobesedno). Modrujeva dalje. Čez nekaj minut pridivja avto – Andrej Samsa, ki je poln optimizma. kakšno uro modrujemo v troje. Ko pridemo na temo startov, Andrej pove, da je prestavil vetrni steber na Grmadi na boljšo lokacijo in da mu manjka vetrna klobasa, da bi bil start popoln. Jaz potegnem novo klobaso iz zalog v avtu (Maretovo padalsko darilo iz Ikee izpred n let) in prispevam izboljšavo starta. Ko začne še rahlo kapljati, se odločimo, da gremo vrečo zmontirat na drog. Samsa odpelje do Grmade (midva danes drugič tukaj) in tik pred ciljem predre gumo, tako da na parking travniku najprej namontiramo rezervo. Potem med kapljanjem namontiramo vrečo (lepa – se vidi iz doline :-), najbrž ) in nazaj na Strmco.

Samsa odpelje naprej dol, midva pa še malo postojiva in pokramljava. Ura je 18, temno in oblačno še vedno, ampak veter se je pa malo umiril. Mega prvič reče, da bi se mogoče dalo, ampak da bo verjetno dvigovalo (sodeč po ptičih, ki precej zunaj lebdita nad višino grebena), pa baze šibajo nizko nad grebenom, ampak on ne gre, lahko pa avto pelje dol. Meni je že precej hladno in vzdušje ni vzpodbudno in ugotovim, da mi ni treba… Na Unec in LJ. Na zraku pa smo bili (pa “kulturno” zgodovinski izlet, pa tehnična dodelava starta na Grmadi…)