by ·5 komentarjev

Sedaj pa še na Vogel (je popolnoma jasno Erzu in Borisu). Opozorim, da je ura že tri in da imam luknjo v padalu. Erzo takoj preveri na Voglu (pri PACovcu, ki dela na vlečnici), da ni problema za gondolo in sedežnico in že se peljemo proti spodnji postaji. Boris ima s seboj flike in zdi se jim smešno, da se sploh sekiram zaradi tamo neke luknje na padalu… No, pa gremo…

V gondoli smo sami, gor je blazna gužva za dol (zato vozi gondola nonstop), mi pa dol v kotanjo in na sedežnico.  V čudovitem zahajajočem sončku smo na startu, kjer piha idealno gor (postaja javlja 5/7 V, ampak take jakosti tukaj ni). Postavimo, Erzo mi pokaže, kako se zaflika luknja, Boris je že v zraku, jaz potegnem in takoj za mano še Erzo.

Vsake toliko pogledam gor, če je vse v redu s kupolo, če se že kje ne cefra … Enkrat sicer opazim še nekaj belega ob vpetju na sredini (kar se potem na pristanku res izkažeta kot dve majni zašmelcani luknji), ampak letim v redu in se raje posvetim naravi in lepotam naokoli… Lepo drži in čez zaledenelo jezero se usmerim proti Vogarju, kamor pridem na višini starta. Enkrat zavjugam, ampak nič več ne drži in se počasi ob pobočju odpeljem do Voj in na desno proti Kramarju.

Zoranov filmček

Sličica

Erzov filmček

 

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/796177

Stane Šmerc fotka: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=10150589862407702&set=a.10150531449832702.383356.611077701&type=1&theater

Boris ravno pospravlja na snegu, jaz pa spet pristanem v čofodro, ki mi ponovno zalije čevlje in me pošprica z blatom do riti.

Zoranov let

Odnesem do Borisa in počasi pospravim (identificiram še dve novi luknjici) in ko pride Špela, se odpeljemo do Erza, ki pa je pristal blizu Srednje vasi, precej blizu mesta, kjer sem jaz prej imel elekroinstalacijske opravke (ne vemo, če v Studorju že imajo štrom…).

Erzov komentar z OLCja:  prvič tu 11.7.1995 – v resnici ta štart še ni obstajal – štartalo se je nižje med borovci. Pri Kramarju zahod sonca 16:09, na mojem pristanku v Srednji vasi 16:59, kar je razlike celih 50 minut!

Naslednji cilj je gostilna Dežman, kjer nas pričakata Mateja in Mega (ki sta bila na Gozdu) sredi žrtja. Še druženje ob jedači in pijači do trde teme…

by ·1 Comment

Ker večji del jate odrine že zelo zgodaj in se ji kljub hitrejšemu odhodu ne morem pridružiti, se zmeniva z Megatom/Megetam (z Megom, da bo še Zoran razumel :)), da se dobiva ob 14.30 v BTC.

Mega zamuja, ker ob “pol treh” razume kot “po tretji”, ampak ker je navadno zgoden, zamudi samo 20 minut (jaz pa presenetljivo  malo sitna, ker bi lahko bila malo bolj :), glede na to, da si enkrat na 3 tedne vzamem čas in grem prej iz službe). Tako z rahlo zamudo kreneva proti že prej dogovorjenemu štartu, Gozdu (kot so me pred tem domačini na firmi naučili, da se pravilno reče Gojzd). (Aja, pa Mega že prej ugotovi, da na Zavrhu preveč piha in da bo treba na Gorenjsko).

Ko se peljeva, vidiva, da en padalc počasi pristaja, ampak se ne ustavljava na pristanku ampak greva kar gor. Na parkirišču srečava padalca, ki ni letel in nama pove, da so pred par urami lepo jadrali, da pred štartom dela dežurni steber in da mogoče še bo kaj držalo. Ko prideva gor, se izkaže, da klobase kažejo rahlo dol… Sva kar malo razočarana, ker sva zgleda »zajebala« z izbiro štarta. Mene pihanje v hrbet niti ne skrbi toliko, žal mi je za Megata/Megeta, ker zgleda, da se ne bo nič kaj letelo.

Mega se odloči, da ne bo letel (še zdaj mi ni jasno, ali zato, ker ga je bilo strah, da ne bo mogel štartati v rahlem vetru v hrbet, ali je bil kavalirski in je peljal avto dol). Jaz se počasi pripravim, čim višje zgoraj, kjer je še sneg, ker nižje je čisto močvirje. Ko začnejo klobase malo čudno pihati, ena postrani gor, druga dol, štartam (mislim, da je ura točno 16h). Malo kilavo  in počasi tonem, ampak me že proti koncu poseke začne dvigovati, kar pomeni, da dežurni steber nad štartom še vedno dela, juhej. Začnem navijat, nabirat (kot bi rekli naši notranjci, sem navrtila :)), malo pojadram po »joških« gor in dol, vmes malo potonem, ker bolje drži zunaj, kot po grebenu, se vračam proti štartu, spet nabiram.. itd.. V glavnem, zelo luštno. Prvič sem edini padalc v zraku :)! Pol se spomnim na Megata/Megeta (Mega), da ga verjetno že zebe, ko me čaka (no, tudi meni ni blo glih toplo, ker sem se nekako pripravila na petminutno curažo) in se počasi odpeljem dol. Zelo luštnih in sončnih 33 minut :)!

Pol pa k Dežmanu, kjer smo zmenjeni z ostalim delom jate. Vsi so veseli, razen Zoran je malo kisel in še bolj umazan :)!

by ·7 komentarjev

Današnji dan namenjen misiji. Misiji novih startov (vsaj letos novih, če že ne novnovih= osebno novih ali celo novnovnovih=prvenstvenih). Napovedan V, dan lep, vzamemo dopust (kakor kdo) in se ob 11h dobimo na izvozu Sostro: Erzo, Mega in jaz. Mega se je javil za šoferja, midva pa sva vsa naspidirana.

Prek Besnice čez idilično na frišno zasnežene hribčke proti Litiji. Cilj je od zadaj priti na Kresniški vrh. Tja tudi pridemo, se zapeljemo na sam vrh po celcu in obkrožimo z rukzaki na ramah (za segrevanje) na novo postavljen usmerjevalnik letalskega prometa (d.o.o.)  – kot bi bili v kakšnem sciencefiction filmu ! Kljub posekanim jablanam (proti SZ – osebni vir: kmet na vrhu) se ne bo dalo  odleteti, ker piha V. Poskusimo še  malo niže na travniku, kjer bi bil lep štart in že postavljamo, pa veter piha preveč s strani, tako, da pospravimo.

Nadaljujemo čez Kresnice in Litijo na Bogenšperk. Megu pokaževa na gradu kraj najinega inkriminiranega dejanja (prejšnjikrat – vožnja po grajskem parku) in na zasneženi start. Kandelabrov za daljnovod niso skoraj nič nadgradili od zadnjič, pa tudi sicer kaže, da ne bodo ovirali letenja. Veter piha idealno po pobočju gor. Postavimo na južnem snegu na vrhu (delavci daljnovoda pridejo kibicirat – eden je celo Erzo-Megov znanec zmajar) in starta Erzo v čudovit vodoraven (ga drži in celo malo dvigne)  let proti pristankom v Veliki Kostrevnici. Startam jaz (hvala Mega za pomoč pri postavljanju) in potonem (???) proti dolnjemu delu travnika in sem na polovici višine dreves in se že vidim v drevesih (glej film)  in v trenutku, ko že hočem zaviti na stran v pobočje, me prestavi čez krošnje in potem nadaljujem lepo mirno in enakomerno do pristanka.

Sličica
Zoranov filmček
Sličica
Erzov filmček

Zoranovlet

Ko pospravljam, pride s sosednje kmetije možakar, ki se izkaže, da je lastnik te kmetije, ki ni kmetija, ampak vikend. In ko prideta Mega in Erzo, imamo ogled vikenda-muzeja kmečkih predmetov: 440 razstavnih eksponatov kulturne dediščine Slovenije.

Sličica

filmček na obisku

Nepopisno (ob tem se samo Erzo rahlo vda alkoholu). Novnov za oba.

by ·1 Comment

Čez hribčke in doline do naslednjega potencialnega starta: Gradišče nad Primskovim. Lep okrogel vrh z ogromno romarsko cerkvijo na vrhu in raztresenim naseljem pod vrhom. Lepi razgledi po Dolenjski, start tudi zgleda še kar, samo piha narobe, tako, da danes ne bo nič.

Nadaljujemo spet čez hribčke in doline do Stične, se zapeljemo okoli samostana in po pobočju gor do konca poti ob ogromni zapuščeni kmetiji, kjer pustimo avto in peš še kakšnih 100 viš.m na vrh položnega travnika nad Stično (Nograd). Ugotovim, da sem pozabil inštrumente in da je kamera prazna (hvala Megu, ker je odlaufal dol v avto po moje inštrumente, potem pa še pomagal Erzu in meni postavljati padalo).

Erzo odlaufa po položnem pobočju dol, pa laufa, pa laufa, pa laufa pa se že skoraj vsede v sneg, pa laufa – pa se odlepi od tal. Potem pa odlaufam po pobočju jaz, pa laufam, pa laufam, pa laufam, pa se odlepim od tal in  lepo čez Stično in samostan do travnikov za pokopališčem, na drugi strani ceste kot Erzo. Kljub prvotnim strahovom, ali bomo sploh uspeli čez naselje, je lepo držalo in sva oba brez problemov priletela do sem.

Sličica

Zoranov kratek filmček

Prelep pogled na Samostan v Stični iz zraka

Erzov filmček - Prelep pogled na Samostan v Stični iz zraka

Zoranov let

Še predno pospraviva, je Mega že pri naju – neprecenljivo !

by ·1 Comment

Sonce še ni zašlo in še lahko kaj naredimo. Smer Ivančna gorica in ob avtocesti proti Višnji gori in gor v nebo: Gradišče pri Višnji gori. Vmes poberemo pešakinjo, domačinko (sicer iz Lju), ki nas pripelje do svoje hiše, od koder je najbližja pot na vrh – start. Snega je kar kakšnih 30-40cm (hvala Megu, ker mi je nesel rukzak in gazil večino poti) in čez kakšnih 10min. smo na startu.

Čeprav smo gazili (predvsem Mega) na celo, je na startu potacano (kasneje na OLC vidimo, da je danes tu okoli tacal Desus). Piha primerno močno, ampak popolnoma z leve, tako da z Erzom postaviva padala skoraj diagonalno na smer na vrhu starta, na ravnem delu zasneženega travnika. Potegne padalo Erzo in mu ga veter sesuje in zamota v štrikce tako, da ga mora Mega odfecljati in potem začneta oba odmotavati štrikce in padalo… Jaz medtem čakam na kakšno izboljšavo vetra, pa si veter noče premisliti in vztrajno piha z leve.

Ker onadva še kar fecljata, potegnem in ga dvignem in stopam v desno, kamor me vleče padalo in me kar noče dvigniti. Končno se odlepim, ko sem že na bolj strmem pobočju. Nič kaj preveč ne drži in čutiti je močan V, tako da sem  kar nizko nad prvim platojem. Ker se bojim, da ne bom zvozil čez, zavijem proti grapi v desno, ki se spušča proti dolini Višnjice (malo se bojim morebitnih rotorjev tam…), pa se spuščanje malo umiri in zvozim desno ob platoju čez gozd nad dolino, tu zavijem v levo proti Višnji gori in počasi pristanem na enem od travnikov (v snegu) pri Dednem dolu.

Zoranov let

Erzo pristane nekaj minut za mano in ko pospraviva, je že Mega tu.