Zjutraj v LJ rahlo sneži in piha in kaže, da danes ne bo nič.

Vsake toliko časa pogledam, kaj pravijo postaje in kamere severno od LJ. Južno je na Aladinu vse rdeče. Erzo pokliče vmes, da preveri, če nisem že kam ušel. Manca je bila včeraj za, danes pa ji je premrzlo, prevetrovno in presnežno. Preverim, če ima Sandi kakšne informacije s terena (če ima mogoče tečaj, saj razmere niso tako slabe 🙂 ) pa ga dobim, ravno ko gresta z Vlasto na Lovrenca in pove, da rahlo sneži, veter pa je šibek. Ko v LJ še rahlo posije sonček skozi meglice, sem odločen, da grem. Sandi je medtem pristal in javil, da sneženje ni bila ovira, da pa je malo hladno. Pokličem Matejo, če si vzame pavzo med “službo” in res je za.

Malo čez 14h jo poberem in odločiva se za Povlje, kjer bo gotovo dovolj mirno. Med vožnjo ugotoviva, da je tudi na Gozdu mirno (2/4), pa tudi na Ambrožu ni tistega vetra (1,4/3,7), ki divja više zgoraj. Kljub temu se drživa prvotne odločitve in zapeljeva na Povlje. Ko se peljeva proti startu, se sneženje krepi in ko parkirava, je sneženje kar upoštevanja vredno. Mateja se odloči, da v takem ne bo letela, mene pa mika in skupaj se odpraviva na travnik.

Mateja mi pomaga postaviti in v brezveterju in sneženju potegnem in odletim. V zraku je popolnoma mirno, vidljivost je rahlo zmanjšana zaradi sneženja, vendar ni problematična. Sem nižje nad drevesi kot pri prejšnjih letih, vendar lepo drži in pripeljem se na pristanek tako daleč, kot zadnjič.

Zoranov let

Medtem, ko pospravim, je Mateja z avtom že pri meni.

Odpeljeva se na Ambroža, da bi odletela še Mateja (do Kranja prej ni popolnoma nič snežilo in upava, da bo tudi na Ambrožu tako), veter je idealen, ampak ko se zapeljeva za Grajca, tudi tu snežinke padajo vedno močneje. Na Ambrožarju je veter sicer res idealen, sneži pa kot prej na Povljah. Vidljivost je zaradi megličavosti in sneženja tako zmanjšana, da se ne vidi niti do Grajca in Mateja se ponovno odloči, da ji ni treba…

Današnji dan je bil ves posvečen letenju, kljub temu, da  smo na koncu leteli le 4 minute. Čeprav smo pričakovali aktivnosti po 10h (ko bi Erzo zaključil predvidene službene obveznosti) smo dopustniki (Mateja, Mega in jaz) doživeli budnico že okoli 9h: Erzo je bil tako učinkovit, da je službene obveznosti končal, še predno jih je začel. In letalne aktivnosti se začnejo.

Ob 10h se dobimo pri Mateji (Mega in Erzo zamudita 10+10 min, ker je bil Mega zatečen v nepripravljenosti na tako zgodnjo akcijo). Glede na napoved (burja do rdeče barve na Aladinu) je najbolj varno na SZ in prvi cilj so Višarji (kjer bo baje precej mirno). Vso pot do Rateč veter nažiga v raznih smereh skozi kraje, kjer se vozimo. Ko smo končno skozi Trbiž, ni dosti bolje in na spodnji postaji smučišča pod Višarji stopimo iz avta samo toliko, da ugotovimo, da res zelo močno piha (vzhodnik trga zastave in nosi sneg naokoli).

Ker je v Italiji tako močno, gremo raje višje na sever, v Avstrijo. Počez po stari cesti  do Podkloštra (Arnoldstein), tu na avtocesto in okoli Beljaka do Špitala. Do spodnje postaje stare žičnice na Goldeck, kjer zvemo da ne piha samo na parkirišču, ampak tudi na vrhu (60 km/h). Zapeljemo se še na fakultativni izlet do nove žičnice, malo filozofiramo o vetru, pa Mega opozori, da biološke strukture iz lahkih materialov (=trsje) kažejo, da je tudi tam veter neprimeren za letenje.  Potem nazaj v Špital, kjer Erzo in Mega poskušata v športni trgovini vso dolgo pot v tujino opravičiti vsaj z nakupom drsalk. Za Erza ni dovolj velike številke, Mega pa mimogrede uniči preizkušani par, tako da smo tudi tu hitro opravili.

Na poti mimo Beljaka še vprašam če kdo misli, da bi bilo na Osojščici mogoče kaj drugače z vetrom, pa se prisotnim ne zdi vredno niti odgovoriti. Povsod ob poti smo srečevali vetrnice, ki so se vrtele z ogromno hitrostjo (seveda tudi iz lahkih materialov) in s svojo pojavnostjo negativno vplivale na našo željo po letenju. Čeprav smo imeli še toplo vinjeto za Avstrijo (Erzo) in bi se lahko po hitri poti vrnili v domovino, smo se odločili za pot čez Korensko sedlo. Tu je namreč še nekaj možnosti, da veter spremeni smer ali malo popusti in nam da šanso.

Prva podvarianta vodi do kmeta Trebinerja (nad Št.Lenartom pri Sedmih studencih) do katerega priplezamo po sveže zasneženi in sicer spluženi cesti, ki je namenjena (razen gospodarju) samo še sankačem. Gor nekako pridemo po res zelo strmi cesti in takoj po ogledu globoko zasneženega terena soglasno ugotovimo, da piha narobe in da nima smisla in sploh ne vem kaj še vse. Ob tem pa smo vsi samo gruntali, kako bo tole zgledalo v obratni smeri z nosom mojega LC strmo navzdol po serpentinah sankaške proge… Prestavimo v L4 in ročno v prvo in mašinca pohlevno prede po strmini dol. Najbolj pozitivno deluje Mega, ki ves čas ponavlja, kako je vse Ok in pod kontrolo in sploh super gre dol … Ker ima mašinca tudi DAC, ki je namenjen ravno takim situacijam in ker sem pozabil v nervozi vklopiti 4×4, so vsi za to, da bi to popravili, kar spremenim na prvem malo bolj položnem ovinku, ko nam uspe ustaviti. Ko ponovno speljem, zareglja ABS, kar začne najedati živce, pa tudi prej enakomerno spuščanje, pod vplivom DACa, postane precej neenakomerno in sunkovito, tako da se že vidimo kako bomo odleteli s ceste, oziroma na ovinku odpeljali v praznino naravnost… Ko uspem na naslednjem ovinku ustaviti, prestavim spet nazaj v ročno in spet lepo enakomerno predemo naprej v globino. Končno smo spet v civilizaciji splužene asfaltne ceste in naprej proti Korenskemu sedlu.

Malo pod prelazom zavijemo na drugo podvarianto v vas Strmec, kjer ne vem, kaj že ni v redu (veter sigurno ne, pa še kaj), tako da samo obrnemo (ne, tukaj danes ne…) in naprej na prelaz in čez. Končno spet v domačih krajih in tu je malo pod prelazom na levo že tretja podvarianta: Medvejek. Hrovatov domači start, do  katerega pridemo po nekajminutnem gaženju po celcu. Res lep start s pogledom na Rateče in Podkorenska smučišča. Veter seveda piha od zadaj (in danes ne bo nič). Zato pa bi na drugi strani na Vitrancu gotovo bilo idealno (pa ne moremo gor, ker nas garantirano ne bodo vzeli na smučarsko sedežnico).

Zato naprej žalostno v dolino na poslednjo šanso: Srednji vrh nad Martuljkom. Tu smo hitro gor po lepi vijugasti cesti do zadnjega kmeta pod startnimi travnatimi pobočji. Mega odlaufa po travniku gor preverit veter. Na srečo piha večinoma s strani, tako da res ni treba razmišljati o letenju, ker smo se v sebi nekako predali – Erzo pa to upa povedati tudi na glas. Zato se samo še odpeljemo dol in proti Jesenicam. Za danes je to torej to in letenja ne bo…

Pa se nenadoma spet zdrami Erzo iz vdanosti v usodo in predlaga Višelnico. To je nek kucelj nad Gorjami pri Bledu in takoj odvijemo z avtoceste čez Blejsko Dobravo proti Gorjam. Malo se sicer zgubimo in najprej pripeljemo na napačen hrib, ampak potem se vse izide. Najdemo pravo pot, Midva z Erzom nabaševa rukzake, Mateji se zdi preveč hoje, Megu tudi ni treba, pa odlaufamo po poti proti vrhu v zadnjih minutah dneva (ura se približuje 17h). Mega vzame moj rukzak, da mi olajša strmino in že smo na vrhu. Končno piha v pravi smeri (oziroma skoraj ne piha) in ob pomoči Mateje in Mega sva z Erzom v nekaj trenutkih pripravljena in točno ob 17.00 odletiva. Jaz odletim (potem ko pri startu obdrajsam krošnje na levi) naravnost ven in me celo malo privzdigne, definitivno pa me lepo drži in kar letim, letim (za Erzom) proti travnikom daleč zunaj. Pristanem 20m od Erza nekaj trenutkov za njim: 1,3 km za 170 višinskih m.

Erzov filmček

Zoranov let

Pospraviva in poskušava povedati Mateji in Megu kje sva. To je pa še za eno uro zgodbe čakanja v mrazu in grozeči noči, ki se je že spuščala na zemljo… Zaključek res krasnega dneva se je odvijal v Ribiški koči pri Naklem. Že dolgo se nisem toliko nasmejal in prezabaval kot v današnjih desetih urah.

Pa še Erzovo skrajšano doživetje z OLCja:

Zgodba se začne ob 10h, ko z Vrhnike na dolgo popotovanje. 1. cilj Višarje: ne glede na aladinovo napoved, veter že spodaj prenaša sneg. 2.cilj Goldeck: gondoljer prijavi, da žge zgoraj 60 km/h in tudi spodaj veter ni kar tako. Aladin za tu je spet kar neki. Da bi pa imeli vsaj kaj od Špitala, gremo kupit drsalke, a se ne zgodi drugega, kot da Mega pri probi ne potrga paščkov na precenjeni kitajski drsalki. In s še večjo grenkobo naprej – nazaj. Vrnili se bomo! Po utrjevanju sankaške proge na Trabinarja, ogled Medvejka, kjer vemo da ne more bit; pa še majhno upanje na Srednjem vrhu, kjer skoraj podpišemo kapitulacijo, da se pred temo v stiski domislim tega: piha nič in potem še 50 minut, ko neleteča dva iščeta dva leteča, a to je že druga zgodba v stilu Rodolfo – Rafael Fernandes…

Po štirih dneh abstinence je jasno, da je treba danes brezpogojno leteti. Burja sicer misli drugače in še vedno neusmiljeno nabija južno od Ljubljane, severno pa je veter bolj usmiljen. Vreme je lepo, veter na Krvavcu šibek, poleg mene  pa na dopustu Mateja, Mega, Mare (in tudi Erzo – vsaj od 10h dalje). Zato smo kar vsi za, da gremo na Krvavec, pa da vidimo.

Malo čez 11h se dobimo na pristanku, ki je lepo pocukran s snegom, se prestavimo v moj avto in do žičnice. Tu sicer vsi kupimo karte, pa potem z majhnim konfliktom zaradi njihove neuporabe vseeno pridemo v kabine. Na zgornji postaji se odločimo, da gremo najprej na vrh Krvavca, pa da vidimo, kam res piha. Konflikt ob neuporabi kart se ponovi, vendar smo na koncu le na vrhu, kjer sicer ne piha strašno močno, ampak večinoma  vseeno piha narobe (SV z občasnimi močnejšimi sunki in občasnim zatišjem).

Odločimo se da sestopimo raje do kapelce, vendar se to, zaradi poledenelega pobočja, izkaže za bolj zahtevno, kot smo pričakovali ob lahkotni odločitvi o spremembi starta. Ko začnemo pri kapelci postavljati (na srečo ostalih za začetek predvsem Mega), ugotovimo, da tudi tu ne piha najbolje – občasno V, občasno pa od zadaj SZ. Z Maretom greva desno ob hotel in tu piha lepo gor (Z). Prestavimo se tja in en za drugim in ob drugem postavimo. Najprej odleti Mega v idealnem, potem Mare in Erzo v še ugodnem vetru, na koncu pa še midva z Matejo v že spet napačnem vetru, saj je spet začelo pihati od zadaj. Malo nama posvaljka padala, vendar nama jo prijazni smučarji popravijo in v trenutku nepazljivosti hrbtnega vetra odletiva. V zraku nič posebnega. Držalo ni, preveč hladno tudi ni bilo, šele na Grajcu pa uspemo malo zmanjšati padanje in podaljšati trajanje leta (razen Mega, ki je kar drajsal tam, medtem ko smo ostali tonili mimo njega…).

Zoranov let

Vsi smo nabrali slabe pol ure letenje, Mega pa je zadevo nategnil na 51min !

Ker je dan še mlad, je jasno, da gremo še na en start in to zelo soglasno: Povlje. Megov avto prislonimo na travnik na pristanku, z mojim pa na vrh do gozdička ob travniku. Prečimo skozi gozd do vrha travnika (Mateja jamra, da mora spet nositi…) in hitro postavimo ob Megovi nesebični pomoči (s tem se je malo odkupil za svoj prejšnji nesramno dolg let…). Piha skoraj nič lepo gor in odfrčimo Erzo, Mateja, Mare in jaz in ko spraznimo travnik, postavi še Mega.

Let je popolnoma miren, v sončku nad rahlo megličasto pokrajino (jaz sem na tem startu  najvišje nad smrekami doslej…) in pristanemo na travniku pod križpotjem, kjer običajno pristajamo z Lovrenca.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Pospravimo (Erzo in Mega medtem po moj avto), nato pa še k Dežmanu na prebranac in pico in druženje in načrtovanje jutrišnje avanture…

Danes pa grem. Nekje bo že za odleteti. Aladin je enak kot zadnje dni: rdeče na Primorskem in belo na Gorenjskem. Ker me je včeraj Erzo opozarjal tudi na talni veter na Aladinu, ga danes najprej pogledam in okoli Gozda do Lesc kaže gor. Tudi postaja Gozd in Kriška gora javljata J. Torej gremo tja. Erzo se danes ne upira (kriza je očitno že prehuda, sploh pa ko mu omenim Sv.Peter, on takoj privleče Gozd – šolski teren) in samo sporoči Megu, da tudi on danes gre zraven (če ne bo hotel leteti, pa bo vozil avto…).

Ob 13.20 sem na pokopališču v Šmartnem že ves nestrpen, pa sta se kompanjona uskladila, da se danes kao ne mudi preveč – čakam ju do 14h, ko se končno privlečeta. Odšibamo naprej v Begunje, vmes se malo usklajujemo s Francijem Puklom, kje mu pustimo ključ in kje je prava avto-pot na vrh, pa smo gor.

Erzo na startu

Na startu piha idealno in hitro postavimo: Mega, pa jaz, pa Erzo. Mega kar malo drži, malo lovimo in tudi zavrtimo, ampak po 10 min. smo precej ohlajeni v konjski ograji (Mega po 16 min, ker je prelahek, da bi normalno prišel dol…). Mega se samo odpne (ob 15.15) in odlaufa po gozdu gor, midva pa pospraviva padala.

Zoranov let

In ko odneseva rukzake do ceste je Mega ob 15.50 že pri naju (35 min je rabil za vse skupaj !!!). Z Erzom sva medtem ugotovila, da je dan še dovolj dolg za na Gozd, segreli pa smo se tudi že…