Ker je bilo včeraj na Gozdu kar nekaj dobrih (dolgih) letov in je danes napoved podobna, je jata prepričana, da bo danes super. Najprej da idejo Boris že včeraj, danes je tudi Erzo popolnoma za (saj  bo nov start letos), pa še Špela je zraven, tako da me ob 12.15+ poberejo na izvozu Šmartno (Špela, Boris, Erzo in Mega). Kot bi mignil smo na Gozdu.

Pokliče Damjan, kakšne so razmere in mu povem, da je v luftu že nekaj padalcev, ki kar lepo jadrajo. Pravi, da mu je še prezgodaj, da pa se bo zorganiziral z drugo grupo (Mare, ki bi naj danes bil frej ob 14h in Matejo, ki je tudi že zelo potrebna in tudi računa, da se takrat enkrat končajo njene službene obveznosti v Monsu…). Eden za drugim postavimo, vmes se pozdravljajo stari znanci in obujajo spomini,

Mega odleti, pa še Erzo in Delux in jaz (pa še nekaj drugih). V zraku je takoj živahno. Zavijem v levo in se privlečem do V joške in tam začnem nabirati. Ostali trije so že lepo nabrali in se odpeljali proti Tolstemu vrhu, ko pa se odločim jaz, takoj ko se zapeljem proti pobočju Tolstega, začnem močno izgubljati in se spet odpeljem nazaj nad joško ponovno nabrati. To nekajkrat ponovim in ves čas je treba kar delati, da nabiram in obdržim višino. Po debeli uri se javi Boris, da bo pristal, ker ga že močno zebe, malo za njim pa se javi tudi Mega, da bo tudi šel dol. Ko Boris javi, da je Erzo že pristal in da je Špela na pristanku s kremšnitami z Gozda,  se tudi jaz odločim da grem dol, saj kaj več, kot drajsanja tu okoli, ne bom več ustvaril.

Zoranov let

Ko pospravljamo, pozdravimo še Jureta Kurnika, ki je danes lepo odletel, potem pa se hitro zbašemo v avto. Erzo namreč ima idejo in jaz jo toplo podpiram – novnov start Povlje (meni je sicer znan iz tečajniških časov, ampak na OLCju ga še nimam.

Boris najprej ni preveč za, vendar se pod težo najinih pritiskov ukloni in zapeljemo v smeri Bašlja.  Malo pred cesto na Lovrenc zavijemo na levo in skozi  Babni vrt in Povlje skozi gozd. Mega stoično obsedi v avtu in nas pošlje kamor hočemo, Boris pa je naenkrat tudi ves zagnan in tako smo vsi trije skupaj s Špelo že čez nekaj minut v postavljanju na vrhu travnika. Veter rahlo piha po travniku gor in edini problem je majhna naklonina in gozd na spodnjem robu, čez katerega bo šlo kar na tesno.

Erzo odleti in se kar  lepo nad drevesi odpelje proti travniku, kjer je tudi pristanek od Lovrenca. Lepo ga drži. Boris je takoj za njim in tudi pride neproblematično nad drevesa.

Jaz startam lepo in sem tudi v zraku, vendar me požira bolj kot njiju. Najprej mislim, da bom zvozil levo nad vikendi, pa v to smer še bolj zgubljam višino in ko mi je zadnji trenutek jasno, da ne bo šlo čez drevesa zavijem ostro desno pred gozdom in nad desni spodnji travnik, na koncu katerega pa sem dovolj visoko, da preletim drevje. Potem je vse lepo in v popolnem miru drsim nad travniki in pristanem malo pred Erzom in Borisom, pa kar nekaj dlje od običajnega pristanka z Lovrenca.

Zoranov let

Ko pospravimo, je Špela že pri nas z avtom.

Ker je sonce še kar nad obzorjem, pa sedaj jaz nočem odnehati. Če smo že tule, gremo še na Sv.Lovrenca. Ko povem, da se da pripeljati visoko pod vrh (skoraj do koče), so tudi ostali za in že drvimo gor. Na koncu normalne ceste izstopimo trije težaki, Boris in Špela pa zdivjata v avtu lahkotno z opremo po kolovozu do konca. Ko pridemo do avta peš, je oprema že zložena in samo še zaparkiramo avto. Zdaj smo vsi štirje za let in hitro smo skupaj s Špelo na travniku ob cerkvici.

Postavimo padala in ob rahlem vetrcu gor odletimo v običajnem vrstnem redu: Erzo, Mega, Boris… in jaz. Na levo nič, na desno pa malo prime in pridobim izgubljene metre na levi. Potem pa v ravni črti oddrsim v zahajajoče sonce dokler gre. In dol gre zelo počasi, tako da smo vsi kar dolgi, dolgi,… no Erzo je že tule spodaj in pospravlja, mi pa še kar, pa še kar… do travnikov Svagovlje pri Sp.Beli !! Tako daleč pa z Lovrenca še nisem odletel. Super (pa še vsi trije smo nascali Erza 🙂  ).

Sličica

Zoranov let

Zoranov let

Več kot uspešen dan: 1x dolg let, 1x novnov in 1x nov !!!

Danes napovedane enake razmere kot včeraj (S čez vso Slo, lokalno pa odvisno od termike). Vendar Erzo pokliče že zelo zgodaj z idejo, da vzamemo dopust in gremo že zgodaj na lov za novimi starti. Ta množina sva v resnici midva, saj Mega itak ne more pred 14h, Boris pa ni preveč zainteresiran za tovrstno akcijo. Jaz sem takoj za. Plan je, da najkasneje okoli 11h odideva proti Litijskemu koncu.

Ob 10.45 startava na Litijski cesti in preko Sostrega v dolino Besnice. Tu se zapeljeva proti Jančam in si ogledava en potencialni start in en že odleten (Erzo in Poje nekoč v polpretekli zgodovini). Ker veter piha narobe, je to samo ogled. Nadaljujeva čez gričke in doline do naslednjega potencialnega starta (Mali vrh pri Trebelnem),  kjer si ogledava pristanke in je vse super, raten vetra, ki piha popolnoma s strani. Nadaljujeva do oblega vrha Obolno.

Start je na samem travnatem vrhu, vendar je edini možni pristanek le nekaj čez 100 višinskih m nižje na dnu ogromnega, res lepega travnika. Tudi tu najprej piha narobe, vendar sva odločena, da morava končno že kaj odleteti in postaviva. Občasno pihne rahlo navzgor, kar izkoristiva drug za drugim za kratek let, ki pa vsaj malo potolaži najina današnja pričakovanja.

 

Zoranov let

Po pristanku pospraviva in se peš vzpneva nazaj na hrib do avta.

Erzo se po telefonu pogovarja s Sašom iz Gabrovke, ki ga danes vabi na Moravško goro. Razmere so tam baje Ok. Zato se odločiva, da se odpeljeva tja, da vsaj nekaj zares odletiva. Nadaljujeva proti Litiji in malo prej v Šmartnem pri Litiji zavijeva na desno (tu je še en potencialni start pri gradu Bogenšperk) in do Gabrovke.

Tu naju res pričaka Sašo, ki nama najprej razloži kako in kaj, nato pa naju sam pospremi na start, ki je res lepo vzdrževan, na pobočju nad Gabrovko (Moravška gora). Ob njegovi pomoči hitro postaviva in startava. Najprej se malo loviva okoli starta, meni gre celo malo bolje s pobiranjem, kot Erzu, potem pa Erzo vzame stvari v svoje roke in lepo nabere do 1000m. Jaz se dobre pol ure vozim predvsem okoli starta in nad njim, dokler ne padem iz ritma in se zapeljem na pristanek v vasi. Lepo.

Zoranov let

Sašo ravno pospravlja padalo in me odpelje gor na start po  avto. Ko prideva nazaj, Erzo ravno pospravi. Zahvaliva se za podporo Sašu, potem pa nazaj proti Litiji.

V planu imava še Bogenšperk, kamor prideva po čudnem kolovozu (4×4 spet pride do izraza) in se znajdeva sredi grajskega vrta, za zaprto ograjo. Nekako le najdeva pot izza grajskih rešetk in prideva na lep travnat start, kjer seveda piha veter od zadaj, tako da lahko samo občudujeva, kako lepo bi bilo odleteti (start bo start samo še za kratek rok, ker spodaj gradijo nov daljnovod,…). Kaže, da je to vse za danes in preko Litije zapeljeva v smeri LJ. Samo še en ogled potencialnega starta opraviva vmes in dan je končan. Super zame: 2 novanova starta in 1+1 za Erza!

POPRAVEK V TEKSTU:

Je treba res ponovno-ponovno pohvalit Zoranovo zagnanost za pisanje, da o letenju ne govorimo (beri: nabiranje novih – novih štartov). Bi pa pridodal in razširil, z dovoljenjem avtorja, del poti na Bogenšperk:

Imava še uro in pol časa do 17h, ko je nekako konec cajta za letenje, ko odideva spod Moravške. Pogledat od blizu pristanke pod Bogenšperkom. Seveda mi z vpoogledom v Atlas Slovenije (na pamet: tisk 1985) pade v uč kolovoz, ki poteka s pristanka naravnost gor do gradu.  Okoli je 5km, tu  pa kilometrček. Vprašava fanta, ki ravno vozi šajtrgo gnoja,  o prevoznosti: s pogledom oceni  kolesa “našega” vozila in z nasmehom reče Bo šlo, ja.  Začne se obetavno z asfaltom, ki po zadnji hiši poneha ob začudenem pogledu stanovalke na dvorišču, ko se zaženeva naprej v goščo. Ni da bi govoril, da z običajnim avtom ne prideš skoz. Pretežni del poti je normalen, le grmovje tišči vanjo. In tako prideva do gradu odzadej in lepo okoli njega, kot v reklami za kak avto do zaklenjene kovinske ograje, ki preprečuje navadnikom, da bi z avtom ob gradu počeli kar zganjava midva. Ob kovinski ograji je živa meja, tako da se pojavi varianta it skozi (manj bi obdrsala avto, kot če greva nazaj). Nazadnje le najdeva obvoz okoli gradu. Pika.