Ko odkljukam Kižlovko, pa Uki javi, da je organiziral popolno zemeljsko podporo z Ireno in njenim sinom. Sedaj nimam več izgovorov 🙂 in seveda potrdim soudeležbo.

Pri Rutarju malo počakam, da pridejo in me naložijo in dol. Na štartu je še nekaj ljudi, ki štartujejo (naši so že vsi v luftu, razen Jazbečevega Klemna, ki je tik pred startom). Medtem, ko se z Ukijem pripravljava, odletijo še preostali in sva dejansko zadnja. Piha precej z leve. Uki je v pripravljenosti, da mi pomaga, pa kar lepo dvignem in speljem.

Potem pa se skoraj pol ure matram okoli starta, dokler le ne dobim dviganje bolj desno od starta, kjer Uki že veselo vrti v višave (pa še ena ujeda mi pokaže pravi steber). Ta steber je steber dneva, ki me odpelje čez 2000. Pri 2200 se zapeljeva nazaj, pa me še kar dviguje v bazo do 2500 (in sem že v rdečem, ne da bi vedel…).

Počasi le začne spuščati in spet vidim tla skozi meglice. Ves čas se drživa bolj pobočij na levi in pri Dolenjskih prav zavijeva nad Pogorelec, kjer Uki kmalu najde neko dviganje, sam pa komaj vzdržujem neko 0 okoli 1300. Tako počasi pustim Sotesko za seboj ves čas po levi strani Krke (orografsko desno). Pred Žužemberkom le dobim malo boljše dviganje do 1600 in potem v postopnem dviganju mimo Žužemberka na 2000. Na izviru Krke sem še okoli 1500 in kar peljem naprej proti Grosuplju, medtem ko Uki ponovno začne nabirati (sam si mislim, da ne smem nad 1500, da ne bom rdeč 🙂 🙂 ).

Niže kot sem, bolj je zgonjeno (hitrost z vetrom pa itak od Soteske naprej okoli 50). Še čez Grosuplje se zapeljem in pristanem malo pred Šmarje-Sap.

V miru pospravljam, medtem ko se Uki s svojo pridobljeno višino 2300+ zapelje do Črne vasi.

Odpešačim do asfaltne ceste kjer me kmalu pobere Irena s sinom. Mene odložita pri LCju ob Rutarju in naprej po Ukija.

Vesel kot radio in hvaležen Ukiju, da me je zvlekel s seboj in potem še vodil po nebu (izgubil sem ga le med Sotesko in vasjo Krka).

Še vizualizacija najinih letov

Od naših (čeprav je bila jata popolnoma razsuta v dogovarjanju, prihajanju in letenju 🙂 ) pa sta Mega in Erzo odletela na Primorsko.

Še njuna vizualizacija:

Tudi danes je napovedanega veliko SV (ampak brez jutranje megle). Sonček že zjutraj veselo pržiga, ampak ker je nad tlemi močna inverzija, se ne sekiram preveč – bo vsaj malo posušilo travo, če grem kasneje.

Pa se tako razmišljanje danes izkaže za napako, saj v Kižlovki pošteno piha po dolini dol, ko parkiram. Tudi pot gor je še vsa mokra, čeprav pa je nova lokacija res že povsem posušena, ko postavljam.

Občasno butne toliko vetra, da lahko celo v zidek postavim. Ampak večinoma pržiga veter z desne (od SV), ko hrbtno vpet čakam na primeren interval ob ciklih poštenega šumenja okoliških gozdov in polaganja trave po pobočju.

Prvi dvig mi sesuje padalo v levo, v drugo (po kar nekaj dodatnega čakanja) pa ga lepo spravim nad sebe in me po obratu takoj dvigne s tal. Na prelomu me po zavoju v desno hrbtni veter pošteno pospeši, rahlo dvigne ob pobočju in potem ekspresno odloži še pred kolovozom.

Ampak kljub močnemu hrbtnemu vetru ob pristanku sem uspel toliko steči, da sem ostal na nogah in potem še malo grounhandlal na močnem vetru.

Veliko SV bo danes in jutranja megla z rahlo inverzijo na 700. Zato čimprej v Kižlovko, preden sonce raztopi meglo in inverzijo in zbudi veter.

Čeprav stopam pod megličastim pokrovom previdno, je vsaka travna bilka polna kapljic, ki mi premočijo čevlje že na pol poti. Grem desno ob lovski in previdno razgrnem na novi lokaciji. Čutim rahlo dihanje sape po griču gor, zato se vpnem hrbtno.

Malo čakam, potegnem, padalo gre gor sicer bolj tako, po obratu pa zalaufam in obremenim in me hitro vzame na varno višino čez prelom. Ostro desno kjer me celo malce dvigne ob pobočju in daleč, daleč, vse do kolovoza, kjer padalo omahne v 100% mokroto in močvirje.

Danes pa ga nesem gor v stanovanje sušit, da bo jutri spet hrustljavo…

Zjutraj spet vliva. Ko malo poneha, se usmerim proti Kižlovki, pa je vmes spet naslednja ploha in grem nazaj domov vedriti.

Ko zares poneha (radarska je res čista vse naokoli), počakam še malo, da začne sonce topiti oblake. V Kižlovki sonček že sije po dolini, ampak blato in močvirje pa do starta, kamor pridem po desni strani. Postavim v brezveterju in čakam in ugotovim, da komaj opazno rahlo piha izmenično iz vseh smeri (še najbolj takrat, ko pride od zadaj, po travniku dol).

Naprej vpet čakam na tisto sapo gor in ko pride, zalaufam, pa padalo ne zagrabi do roba, kjer prekinem.

V drugo čakam še dlje in na koncu potegnem hrbtno, pa ga ne morem spraviti nad sebe, tako malo sape je.

V tretje zalaufam spet naprej in se vse poklopi in me zagrabi že na sredi travnika, da samo zavijem ostro desno na prelomu in proti LCju.

Za zaresno letenje pa se že odvija koordinacija za Zavrh, kjer so ob današnjem SV in burji zaenkrat še najbolj obetavni pogoji. Erzo objavi zbor za 14h, pa zaradi zastoja na J obvoznici raje odvijem čez Barje in počakam družbo pri Škorpijonu.

Danes je rekordna udeležba. Poleg razširjene KLV jate (+ še Domen se je po najinem tel.pogovorom na kocu prijavil…) pridejo še Idrci, pa Dolenjci, pa mladiči, ni, da ni (Erzo ugotavlja, da nas je vsaj 24, max do sedaj ever).

Pobereta me Jasna in Klemen in za drugimi gor. Na štartu nas pričaka Saša, ki se še rehabilitira s hojo v hrib (Igor je ravnokar odletel), namesto hoje dol pa bo peljala Jasnin avto. Množica se gnete po startu, nekateri postavijo, Sušev Primož v nekem švoh vetrcu kar odleti, ostali pa raje še malo modrujemo in čakamo na več vetra. Uki pride med zadnjimi z Boštjanom in ga “zadolžim ” za eventualno asistenco. Gracarjev Jože pridno dokumentira množico in dogajanje na startu tukaj.

Erzo in Pojetov Jože in še nekateri odletijo, ko veter malo pojača, sam se pa tudi pripravim. Naenkrat so vsi pripravljeni, saj od Ljubljane sem leze temina in je videti dež.

Vetra je že precej več, kot na začetku, ko namestim zidek in prvič potegnem. Pa je nekaj zapleteno na desni in raje podrem. Kar več mi jih padalo ponovno postavi. Tudi drugi dvig ni uspešen. Gre pa spet lepo v tretjem poskusu. In Kastnerjev Domen posname to v počasnem posnetku: takšna eleganca, obvladovanje padala in telesa ter končni start je redko viden (sploh tu na Zavrhu) 🙂 🙂

klikni tukaj

Najprej me rahlo dviguje, potem pa močno spusti v graben. Bolj spredaj rinem v levo v močnem spuščanju, dokler na razu Trebelnika ves nizek le ne pridem okoli roba, kjer pa me butne gor in potem samo še močno dviguje, ne da bi sploh zavrtel. Temina sicer leze bolj proti Krimu, vendar me situacija ne privlači in samo peljem čimbolj zunaj do Javorča, kjer začne počasi spuščati. Daleč zunaj obrnem in peljem nazaj tudi kar zunaj, medtem ko nekaj ostalih v višavah leti po grebenu in tudi visoko nad njim. Meni vse skupaj ne paše preveč in se odpeljem daleč ven in nazaj proti pristanku. V spodnjih plasteh je prav zgonjeno, tako da pristanem pri Škorpijonu prav z nelagodjem.

Saša je Jasnin avto že parkirala, Igor pospravlja tudi ne preveč navdušen nad letenjem.

Tudi Vesna je že na tleh, pospravlja in tudi ne hvali preveč dosedanjih današnjih razmer.

Ko počasi pospravljam tudi sam, pa množica preostalih drajsa še vedno sem in tja. Črni oblaki so izginili in postaja vedno lepše (čeprav je na tleh ves čas čutiti kar nekaj vetra).

Berto pripelje Pojetov/Erzov avto dol (na koncu sploh ni odletel, pa še nekaj drugih baje tudi ni) in gre iskati Pojetovega Jožeta, ki je tudi v razgonjenem pristal za Borovnico.

Ostali pa pristajajo tu in tam, nekateri še jadrajo, ko se sam že vozim proti LJU.

Robert Blatnik : Prvic z Zavrha. Super je tale Zavrh! [27.4.2022 18:10]

Mlakarjev Miha pa je odletel na Planinsko Grmado in potem naprej v smeri doma.