Padalska jata

Spoštovani prijatelji Tilna Čeparja!

V težkih dnevih slovesa od našega Tilna nam je v res veliko tolažbo tako številna prisotnost njegovih prijateljev na pogrebu.

Hvala za čudovit venec , PRIJATELJI –  PRIJATELJU , katerega cvetovi so še sveži na grobu; za vesele utrinke spomina nanj;  za vsa druženja, skupna doživetja, kombinacije prevozov in prijaznosti, s katerimi ste mu polepšali življenje; da ste z njim delili ljubezen do sinjih višav.

Hvala vsem in vsakemu posebej, da ste Tilna obiskali ob odprti krsti in mu v slovo spustili nanjo pomladni cvet;  za prisotnost na pogrebu, izraze sožalja, prijazne besede, za vsak stisk roke in tolažilni objem.

Hvala prijazni roki, ki je pred njegovo krsto postavila fotografijo poleta nad Bohinjskim jezerom.

V Ljubljani 9.3. 2020                                                      Drago Čepar

Po včerajšnjem sneženju danes mraz in napovedan najboljši dan tedna z močnim jačanjem JZ popoldne. Gradient nad inverzijo pri 650 odličen. Edino dovolj zgoden Kovk se mi zdi smiseln.

Tudi Vidičev Dragan je razmišljal v isto smer in tako se na Železniški ob 10.15 priključim v Pirševem avtu njemu in Maliju. Tako sprostim eno mesto, da se ob 10.30 odpeljejo v Logatec do Mega le štirje (Manca, Erzo, Dule in Milan). Od tam naprej pa od zadaj na Kovk z Megom. Prvotno nepričakovani Poje pa kar sam s svojim avtom.

Mi pa po AC do Anje, kjer se naložimo k Vidmarjevemu Jožetu v kombi (kjer je že Igor) in gor. Na startu takoj začnemo postavljati, ko prideta še Hliš in Andrej, potem pa še naših šest.

V luft Hliš, Andrej, Vidmar, Erzo in Igor, nekaj kasneje s kravato še Dragan (ki jo rešuje šele v nižinah in se iz nižin tudi reši…).

Sam nikakor ne morem startati v močnem vetru z občasnimi vložki brezveterja. Težave imata tudi Manca in Poje, ki odletita pred mano, jaz pa ob Duletovi pomoči končno za njima. Zadnji gre v luft Mega. Milan je ugotovil, da je pozabil čelado in elektroniko doma. Duletu se zdi premočno in tako sta oba šoferja, ki nazadnje rešita Megov in Pojetov avto.

V zraku je veliko vetra in gre tudi bolj zunaj kar samo gor (in tudi sunkovito dol) in zelo počasi v veter proti Hublju. Prvi rinejo na Lijak, nekateri so v višavah zunaj.

Sam pririnem do Otlice, kjer navrtim z Megom nekaj čez 1200. Naprej za njim v Kot me ne mika in obrnem nazaj in tavam sem in tja do starta.

Erzo in Manca sta že na tleh

in tiščita proti domu, saj sta tudi Milan in Dule že pripeljala avta dol.

Tudi mene ne mika preveč v vedno močnejšem vetru v drugo proti Hublju, zato nekje na sredi odpeljem ven nad ravnino in visim kot salama z okoli 10-15 proti vetru (nekajkrat mi pokaže tudi minus) in pristanem pri Anji po napolnjeni uri (šele tik nad tlemi veter popusti).

Malo za mano pristane Mega.

Duleta prepričam, da počaka Pojeta, da se nas 5 lahko takoj odpelje.

Ostali pa pristajajo po bolj okoliškem jadranju.

In nazadnje še tisti, ki so šli do Lijaka in nazaj.

Zjutraj Erzo navdušeno skliče zbor na Železniški za Čaven (računa, da bo burja popustila, JV spodaj pa naj bi obrnil na JZ).

Ob 11.10 na Železniški v njegov padalski muzej vstopimo Hlišev Andrej, Bizjakova Tina in jaz. Na Uncu pa še Mega, ki prevzame krmilo (da lahko Erzo v miru malica). Med potjo je na Kovku že 17m/s v sunkih, močan SZ v višini pa tudi ne obeta nič dobrega. Tako prestavimo Sama s kombijem v Selo, kjer naj bi vstopili, da nas od tam zapelje na Lijak 🙂 . Ob prihodu prbija V veter po tleh, tako da dvomimo, da tudi do sem priletimo in pošljemo Sama kar pod Lijak. Tam se končno naložimo k njemu in gor.

Na startu praktično nikogar in v počasnem tempu se pripravimo, saj tudi vetra, ki bi nakazoval, da ne bomo takoj scurili, ni kaj dosti. Končno gre prva sonda v luft in zajadra in potem smo hitro v zraku še ostali.

Že pobiranje nad start ni bilo ravno lepo (SZ zgoraj je odrival od grebena in pošteno mešal stebre), više gori pa sploh ni za prehvaliti… Rodeo kjerkoli in tudi veter piha od kjerkoli.

S 1100 se odguncam proti Zmajarski skozi nabijanje gor, v kotu pred Skretom se zguncam čez 1200 (Mega tu kar vrti in jadra, kot da je najlepši dan…) in imam že vsega zadosti. Samo še polno uro čakam, ko se zunaj odguncam nazaj mimo starta na Danijel in v ravni črti na pristanek v vedno bolj počasnem posnetku, saj je nižje vedno več V…

Tina že grounhandla v obilici V.

Redki preostali tudi počasi pristajajo.

Včasih med prijastajanjem koga tudi rikverca (čeprav ima Kraljico2…), kot je lepo videti tukaj.

Ne vem, če je komu danes tole bilo všeč. Še najboljši del dneva pa je na koncu čvek ob pasulju v Etno na Vrhniki…