Ker imam popoldne zemeljske obveznosti grem danes na projekte (čeprav me zelo mika z jato na »Lijak«, ki ga v resnici začnejo na Čavnu…). Napovedan čez vso SLO je JZ, Z, tukaj močnejši Z.

Tu sem bil predvčerajšnjim v totalnem dežju in sem lokacije ogledoval le iz avta. Danes pa ne dežuje, je pa vse sluzasto in v meglicah in oblakih le nekaj nad dolino (da ne pomislim na Primorsko, kjer je vse v soncu…).

Najprej grem na ta grič, ki je na koncu doline in ga Erzo in Jože še nista uspela odleteti.

Ko postavim padalo v mokro pobočje na vrhu, je Rook lepo suh. Čeprav piha malo z desne (bi pa moralo od spredaj od Z), potegnem in se lepo odpeljem v dolinico.

Zoranov let

Ko padalo naberem v rosni travi, je že precej vlažno.

Malo nazaj proti AC na sosednji grič čez 2 el.pastirja. Vršni del travnika je nevzdrževan z vejicami in trnjem, kar zahteva kar nekaj pazljivosti pri postavljanju v mokroto.

Ko prvič potegnem, odnese padalo na tla čisto v levo, saj malo niže ne odprtem pihne kar konkretno z desne (S, SZ, namesto J, JZ ?!). Naberem že mokro padalo in še enkrat gor.

V drugo počakam, da res nič ne piha in potegnem, pa speljem (s kravatico na levi) in slalom med drevesi dol na travnik.

Zoranov let

Pri objavi mi OLC priredi Jožetov Dedni dol, čeprav je to čisto samostojen griček v tem pobočju nad Dednim dolom, oddaljen pa tudi več kot 300m.

Ko sedaj naberem padalo, že skoraj teče z njega.

Originalni Jožetov Dedni dol spustim, saj s to mokro coto tudi pod razno ne mislim gor nad hiše in drot, kjer je startal Jože pred 3 dnevi.

Grem raje takoj sem do Žabjeka, kjer je startno pobočje malo bolj strmo in spodaj brez ovir.

Potegnem in (čeprav gre mokra cota kar s težavo gor) lepo speljem in se lepo zapeljem dol na travnik.

Zoranov let

Tale start je na drugi strani doline in po teoriji bi moralo pihati v hrbet. Ker pa je na vsakem gričku pihalo iz svoje smeri, grem poskusit.

Ko parkiram pri kmetiji, imam najprej opravka z najemnikom, ki mi prehod dovoli (čeprav sem mu »zelo sumljiv, ker me že cel dopoldan opazuje, kako se vozim po dolini sem in tja…«), za hišo pa še s pravo, simpatično lastnico, ki mi pokaže obhod okoli el.pastirja, travnika in bikov, ki že grebejo s kopiti po blatni zemlji, ko se jim približam z mokro rdečo gmoto Rooka čez rame.

Grem po kolovozu od zadaj skozi gozd na vrh griča tik nad AC (tu je šele mokrega listja in z dreves se kar cedi na glavo in na Rooka, ki ga imam nabranega čez ramo). Mimoidoči avti malo trobijo, ko postavljam v šavje na vrhu: same tečne rože, sicer suhe, ki jih sproti pulim. Čeprav pošteno počistim, je štrcljev in šavja še veliko. Petkrat preverim vse štrikce in jih polagam čez neodstranjeno šavje. Če mi start (s totalno premočenim Rookom, da se sedaj že cedi od njega) ne uspe v prvo, se bom samo skotalil dol po blatnem (in dokaj strmem) pobočju direkt med bike (mogoče je tudi kakšna krava), ki sedaj hropejo tam spodaj…

Piha pa celo malo gor (kot nek JV, dolinc?). Potegnem in speljem (in se nič ne zatakne in ni nobene kravate ali vozla…) in se odpeljem čez bike in hiše in čez ves travnik do lokalne ceste.

Zoranov let

Ko pridem nazaj do LCja pri kmetiji, pa mi lastnica pove preostanek zgodbe o najemniku, ki ne plačuje najemnine, da so na kmetiji že ostali brez elektrike, da ostalih zadev sploh ne omenjam…

Po doooolgem času končno spet v zraku. Danes je napovedan edini boljši dan tega tedna z J, JZ, Z ampak jaz imam zemeljske obveznosti v tem koncu. Ko pa iz meglene LJU pridem sem na topel sonček, je jasno, da grem čimprej letet.

Ko se z LCjem že peljem gor, se čudim, da ni še nobenega v zraku, potem pa prvi štartajo. Ko parkiram, pridivja Srečko (Završek) in takoj postavi in v zrak (sam imam še nujne opravke…). Dva sta še nad startom, dva že curita proti pristanku (za enega – Leskovška – kasneje zvem, da je že dosti pred Laškim zasilno pristal…).

Ko sem pripravljen tudi sam, pride še Franček s kompanjonoma. Vetra skoraj nič več.

Ko potegnem, pa le nekako proti anteni vzdržujem višino. Nazaj mimo štarta in na prvi glavi pred Šmohorjem dobim bolj stalno šibko dviganje, tako da počasi prilezem do 1100. Nekaj časa vrtim in uživaško jadram v zahajajočem soncu sem in tja (računam na polno uro), potem pa domišljavo potegnem proti Šmohorju in začnem zgubljati in se le še borim, da na koncu zapeljem nad dolino do Zgornje Rečice in potem pristanem v Spodnji Rečici pri svoji zemeljski podpori.

Zoranov let

Nepričakovano lepo jadranje (sploh za tako pozno uro). Ura pa žal ni bila napolnjena…