Padalska jata

Najprej pokliče Erzo, da Činks že kuri za Lijak, kjer da je/bo super, ampak, da lahko midva greva tudi kasneje… Potem se javi Tom Pavlič; ugotoviva, da je pri nas beda in on kuri za Kovk, kjer bo super, bo rezerviral pri Božiču mesta za ob 13h. Potem se javi Erzo in se uskladiva za dvanajsto z Vrhnike do Anje. Pa javi Ščuka (ker me ne dobi, ne vem za kam kuri on). Pa se javi Erzo, da se je javil Mirko, ki bi lahko ob 13.30 bil na Vrhniki; in konec koncev: zakaj bi se metali dol tako daleč, če se lahko mečemo dol tudi z okoliških gričev. Sem za. Erzo odjavi mesta pri Božiču. Pa se javi Erzo, da kurijo Činks in Tom in Ščuka in sploh vsi in mogoče pa bi le šli dol. Sem za.

12.45 Vrhnika (Erzo. Činks, jaz). Avtobus Vrhnika->Anja 13.30. Gorazd, Nevidni, Tom, mi trije pa še en neznani. Samo Božič brbrrr gor na sam start.

Ko pridemo, se dotedanja burja spremeni v idealen J. Ko postavimo, že uplakne. V luft: Gorazd takoj, Tom z malim zamikom, potem jaz, (potem dolgo nič, pa neznani, pa Nevidni, pa Erzo, pa Činks).

Jaz se borim na Podrti, medtem ko Kralj Vremščice brezbrižno vozi svojo Mantro 6 nad grebenom in se Tom bori sumljivo nizko pod grebenom, oba protu Hublju. Naberem do grebena Podrte, pa takoj, ko hočem naprej, zgubim in nazaj in se še naprej borim, medtem, ko se pripeljeta Erzo in Činks in ostali in se flegma odpeljejo naprej. Jaz se še borim, dokler se ne neham boriti in se odpeljem do Anje (slabe pol ure borbe…).

Zoranova borba

Ko zelo počasi pospravim in se spravim do Anje (ki je zaprta), počasi pristajajo ostali… Ščuka med prvimi, ker mora v vrtec (ne, ker bi slučajno scuril…). Zadnji je seveda Erzo (v Vipavi).

Erzov let

Počakam Činksa, da pospravi in po Erza in potem vso pot do Vrhnike ugotavljata, kako je bilo super in lepo za jadrat (najbrž je bilo nescurljivo 🙂 ).

Danes sem zelo časovno omejen in bi samo zjutraj lahko kaj naredil. Prleti sms okoli 9h od Luka, da bi tud on nekam šel. Začnem gledati kam kje, kako, čim prej… pa me reši njegov klic. Ugotoviva, da bo najbrž kar Gorenjska – čim nižje (gori nabija: Ambrož 8/12,2 JZ).

Pokličem še Erza, če je kaj v njegovih krajih, pa s terena javlja, da je vse v megli do nižin. Ga je pa že Nevidni klical, da je pri njih suho (še malo prej so na kamerah mojega računalnika bile ceste mokre 🙂 ) in vabi na Koprsko…

Ostaneva sama z Lukom. Smer Povlje (ali mogoče Sv.Lovrenc). Za Kranjem se odpre, pokaže se celo nekaj modrine. Na pristanku se odločiva za Povlje (bolj J, JZ se nama zdi) in že sva na cesti gor. Voziva med kupi sveže hlodovine (kaže, da bodo kar goloseke tu naredili – to bi imel Mega kaj za povedat …) in zame je pokrajina kar spremenjena glede na stanje pred skoraj 1 letom…

Parkirava in skozi mehko blato in smrekovino na travnik in gor na vrh v sonček. Luka postavi trakec na palico. Idealno gor.

Postaviva drug zraven drugega (jasno jaz cota klasse) in potegneva v sončni dopoldan. Čez nekaj minut pristanem v blato in mokroto zraven avtobusne postaje,

Zoranov let

Luka pa nekaj metrov naprej.

Lukov let

Letela sva 🙂 .

Že včeraj zvečer je Nevidni zdražil z napovedjo današnjih idealnih pogojev (še pred dežjem…) na Vremščici. Sam vrh bo padel… Zjutraj najprej zdraži Erza, ki se ne da spraviti na obrate. Jaz bi pa kar šel dol, saj je povsod drugod po SLO telo močan JZ in je edino tukaj nekaj šans za letenje. Pred dežjem.

S Petrom se zmeniva ob 11h na letališču. Med potjo na Vrhniko še spodbujam Erza (ki je že uspel zaključiti svoje obveznosti…), pa se ne premakne: njega tja dol ne mika. Hoče pa svojega XC3, ki je pri meni in se zato ustavim na Železniški. Seveda se na koncu preda :-). Odšibava do doma še po Mantro in dol.  Vreme ni obetavno, še Razdrto zabasano z meglo. Po Čebulovci se malo izboljša in na letališču sploh ne kaže tako slabo. Še Kralja Gorazda počakamo in z LCjem gasa gor na zgornji start (vrha Vremščice sploh več ne omenjamo – res pa, da je zunaj le še Bukov vrh, glavni vrh je že v bazi).

Tu piha. Res piha. Na grobo ocenimo okoli 10, časa za meritve pa ni, ker se moramo kar pripraviti (da nas ne prehiti dež 🙂 ). Ščuka in Gorazd postavita kar malo nižje po pobočju, kjer malo manj nabija, Erzo pripravlja zgoraj, za robom. Jaz hitro ugotovim, da na tem vetru ne bom uspel pripeti in pripraviti padala in se tudi umaknem gor, kjer sunek vetra ravno malce odpelje Erza po pobočju. Ščuki uspe odleteti, Gorazdu sfedla padalo in ga pride razpletat gor za pobočje. Tudi Erzo uredi svoje padalo. Prestavita se dol po pobočju in odletita.

Vsi visijo malo pred štartom in se komaj pomikajo naprej. Uspem svoje padalo lepo pripeti na sedež in ga nabranega odnesem dol. Samo malo ga razprem v pahljačo in ob hrbtnem dvigu je v trenutku nad mano. Kar težko ga stabiliziram, in po obratu sem že v luftu.

Zelo počasi grem naprej ven in gor. Rahlo pohodim gas in potem zapeljem sem in tja in sem že malo nad startom. Čeprav je veter močan, imam občutek, da obvladujem padalo. Vsi so bolj spredaj pred pobočjem: Ščuka višje, Erzo nižje, Gorazd tudi vozi svojo Mantro 6 niže proti spodnjemu startu. Levo z vetrom mi gre tudi čez 40, desno proti vetru okoli 15. Vendar se počutim povsem udobno in vozim sem in tja bolj ob pobočju približno na isti višini kot Ščuka. Pa me opozori, naj grem raje bolj ven, ker bo bolj varno. Poslušam ga, vendar začnem takoj zgubljati višino. Medtem Erzo nabere in kmalu so vsi nad mano. Poskušam malo nazaj ob pobočje, pa vseeno ne uspem nabrati. In naenkrat se mi vse v glavi obrne. Zdi se mi, da sem nizko nad drevesi, naprej komaj gre (13,… 10) in začne me skrbeti, ali bom sploh pririnil do letališča. Začetno “brezskrbno” jadranje se spremeni v rinjenje proti pristanku na letališču, kjer pristanem po skoraj pol ure.

Zoranov prvi let

Na tleh piha kakšne 3 m. Počasi pospravljam in gledam, kako se oni trije “brezskrbno” furajo sem in tja (se mi zdi, da kar na višini štarta.

Počasi pospravljam in se sprašujem, kako se lahko tako v trenutku spremeni pogled na (skoraj) enako situacijo (razen, da si nekaj metrov niže…). Čakam, kaj bodo naredili oni, ko pa je jasno, da bodo kar jadrali, se odločim iti še enkrat gor. Do Gorazdovega avta in gor na spodnji start.

Začnem postavljati. Sedaj je veter precej bolj umirjen (zmerim 6,5/7,6). Ščuka objavi, da kaplja in Erzo in Gorazd toplandata zraven mene (kar malo atraktivno…).

Erzov edini, ves čas trajajoči let

Hitro začneta nabirati padali. Ščuka gre dol na letališče. Kapljice nabijajo in tudi sam naberem padalo in vsi pobegnemo za štart v gozdiček. Začnemo pospravljati. Pa javi Ščuka, da je na letališču malo jenjalo deževati in da naj kar grem, če me še mika. Najprej se mi ne da še enkrat postavljati (res skoraj ne dežuje več), ko pa Erzo izjavi: “Če ne greš ti, grem jaz. Dva tu zgoraj sta dovolj za 2 avta…”, sem takoj spet dol na startu.

Erzo gre na zgornji start po LCja, Gorazd pospravlja, jaz pa v luft. Malo pojadram sem in tja, pa se mi zdi, da je veter čisto spustil. Ko začne spet kapljati, se odpeljem naravnost na letališče, kjer pospravljam in čakam v dežju, dokler ne pride Erzo.

Zoranov drugi let

Ampak ni še konec dneva. Na poti nazaj se ustaviva še na Uncu, da preveriva na “novo odkriti” start za Megovo bajto (Skuri in Szzuriatti odletela včeraj…), pa žal preveč dežuje za akcijo…

Erzo zazvoni v Novoletno jutro: smer Buzet 10.30 Vrhnika s Ciglo. Vi se pa klicte. Mi se pa s-klicemo za Vipavsko: 11.15 Vrhnika. Manca, Mateja, Lusja, Luka, Uki, Mega, Samsa?

Jaz do Mateje in z njo v njenem Aju do Vrhnike, tu Mančin in Lusjin (in Erzov avto iz filma ob 10.30). Dotičnih več ni, ker so že z Ukijem odbrzeli proti Uncu po Mega (oni so en avto, mi pa bomo drug avto…). Pride še Luka, ki je pobral Vidica in z Matejo k njima v alfico in gasa.

Vmes se z Manco uskladiva, da mi navijamo za Kovk (smo preko Vidica že prijavljeni k Božiču, ki je pred Anjo), oni pa se postopoma odločijo tudi za Kovk. Vmes ugotovimo, da so kljub nujnemu odhodu pred nami, zdaj za nami 🙂 .

Pred Anjo se naložimo k Božiču in ga seznanimo, da prihaja še drugi avto jate s preostalo četverico. Ga ne skrbi, ker je tu že Vidmar s svojim kombijem, ki bo prevzel višek. Odbrenčimo gor in s kombijem direkt na start, ki je prekrit s padalci (pol Slovenije je tu…) in tudi kakšnim zmajem. Vsesplošna voščila, Desusovci, znani in manj znani in neznani. In v zraku tudi jutranja ekipa za Buzet 🙂 .

Kmalu so tu tudi preostali štirje člani jate in še nekaj bolj osebnih voščil in objemanja. Veter idealen (3,5/5,5 JZ). Toplanda še Erzo, ker bi nam rad voščil tudi on 🙂 (v resnici že nabira štarte in kilometre).

Erzov nadomestek Buzeta

Povem mu še za razplet bitke Kumer-Svole in kar ne more verjeti…

Drug za drugim štartujejmo  Luka, Lusja, pa jaz, pa Erzo drugič in nekaj kasneje (ko neha lepo pihati) še Manca, Mateja in Mega (med nepregledno množico vseh ostalih).

Jaz takoj na desno in naberem pri Podrti lepo nad greben in potem še skupaj z Erzom in Lusjo malo naprej do 1100. Onadva se odpeljeta naprej, jaz bi rad še malo bolj sigurno zadržal višino, pa mi ne rata višje in se odpeljem proti Hublju in samo zacurim. Pri Hublju sem že pod grebenom in sploh ne najdem poštenega dviganja. Še nekaj osamljenih piskov in vrtenj, pa sem generalno vedno nižje. Ko je že kritično, se odpeljem ob pobočju nazaj dokler bo šlo. Ko ne gre več, se oddrajsam čisto nad drevesi ven v smeri Anje in komaj drajsam čez gmajno in na koncu malo pred Anjo obrnem presran pred 300KV droti (res pa je, da sem že pod nivojem drotov…) in zbijem na travnik pred njimi. Še ure nisem spravil skupaj.

Zoranov let

Manca me preleti in pristane na uradnem, Mateja pa po postaji pove, da je že dol in me prideta z Manco iskat. Ko pospravim in odkrevsam do glavne ceste res prideta… in do Anje. Mateja je približno tako slabe volje kot jaz (pravi, da je še bolj scurila), jaz pa takoj predlagam, da bi se mogoče še malo potešili z Nanosom. Manco let preveč ne zanima, bi pa peljala gor. Pri Anji se usedemo na kavo in dokončni posvet, ko pristane še Luka, ki ga stvar z Nanosom tudi zanima (še sploh ni letel z Nanosa) in hitro pospravlja.

Lukov let