Padalska jata

Krila motornega letala so gotova, trup ima že pravo obliko ( vredno ogleda- tudi za modelarje ).

Dejali smo si:,” Pogledat gremo!”. Najprej sem bil mnenja, da bo malce hudo, pa se je nato poleglo toliko, da sem brez strahu štartal in še Erzo, Tomaž in Primož za mano. Najprej sem letel na pobočniku, Nato pa se je let spremenil v lepo vrtenje stebrov tja do 1050 m visoko. Ko se je nebo rahlo odprlo, se je tudi to poznalo, a nas je mraz vseeno prisilil pristati. 1 ura 20 min je trajalo  zmrzovanje in če se Erzotu ne bi mudilo, bi mogoče še nekaj časa zdržali         ( nihče noče prvi dol ).

Poleg sonca in termike smo imeli tudi premočno burjo, da bi lahko jadrali naprej od zmajarske rampe. Pa tudi ta del je bil zelo težak, saj se je dobro čutilo, kako nebogljen si, če te nosi  močan veter. Na vsake toliko časa sem prav videl (za to nisi potreboval GPS ), kako me je odplaknilo v dolino. Tedaj sem jo ucvrl nazaj proti Lijaku v zatišje in v kakem močnejšem stebru spet nabrali nazaj nad 1000 m. Ta dan sem vozil Edel Atlas in nekajkrat sem se klub temu prestrašil, kaj bo. Ja, narava je še zmiraj “taglavna”.

Tudi “zimska liga” je potekala, le tekmovalci  so bili le trije ( od naših le Primož) . Disciplina: Zmajarska rampa – pilon ob 14.45, prva obratna Danijel, druga spet zmajarska in cilj štart Lijak. Jaz sem po nesporazumu odletel z zmajarske 15 min prej , ker nisem vedel, nato pa poskušal na vse kriplje nazaj, pa so mi rotorji in burja to preprečili( vse tisto “klofanje” in gonja po grebenu te prepriča o …). Pričakal sem jih blizu Lijaka in letel z njimi na Danijela in spet do Vzhodnega roba na Lijaku, nato pa prenizko nadaljeval in moral nazaj po “višino”.  Letel sem presenetljivo dobro glede na to, da sem bil na 1-2 DHV padalu, oni pa na tekmovalnih padalih.  Zmagal je Vidic Jurij, drugi je bil Zdešar Jernej in tretji Suša Primož. Zmagali pa so ob takih razmerah VSI, ki so štartali ta dan.

Mogoče je ta dan napravljena prva kurirčkova letos ( Lijak – Hruševje ) ,ko sva  Tomaž in Slavc odletela v Hruševje. Tam sva  še pravi čas navili na 1350 m in brez težav priklopili Nanos, ter z 1300 metri nadaljevali do restavracije Milena v Hruševju. Mojca je celo pot letela z nama ter pristala v Razdrtem. Cac in Gorazd ( Gorazd je letel z Ventijem ) sta pristala v Vipavi.   Menda je pozneje spet zapihala burja.
Žal pa je tudi prvo večjo nesrečo letos doživel naš Andrej in upam da bo tako hitro okreval, kot sem jaz pred leti.

Slaba napoved nas je pripravila do tega, da smo speljali delovno akcijo na dveh naših vzletiščih. Štart nad Zabočevim je razširjen in Grega pravi, da bi že lahko pristal na njem ???.
Tudi “štrikcem” je prizanešeno, nameravamo pa kupiti tudi mrežo, da nam zemlje ne bi odplaknilo. Tako je vse pripravljeno na novo sezono.