Ker je ura šele dve, si obetamo še veliko od dneva. Vmes sicer tudi malo kaplja in dežuje, je pa tudi nekaj sončka.

In glede na čudne preobrate vetra (vzrok so sigurno ti oblačno-dežni premiki, saj je generalni veter še vedno V (!) ) se odločimo za Damjanov Lisec, ki je pred nami (in bi mu sedanji ugotovljeni veter – Z, moral ustrezati)  in ga bomo mimogrede odpikali (“v bistvu nočemo leteti že odletenih startov, ampak odkrivamo nove…ampak naj bo…” Erzo).

Pa pridemo gor s pomočjo Atlasa in tablice in iščemo Damjanov start (OLC in tablica, malo pa še celo po terenu gledamo 🙂 ). In ga že skoraj zgrešimo,… pa končno le najdemo (bravo elektronika 🙂 ). Ko stojimo na tisti izdolbljeni terasici, nad turškimi koli vinograda na pobočju spodaj, se malo čudno gledamo. Ampak elektronika kaže, da je to to. Pa še Damjan po telefonu (bravo elektronika…) potrdi ! Ja, če piha 3+ ali še bolje 5+ metrov (pa še malo cvička v riti 🙂 ), … ampak ne danes…

Že odhajamo, pa Erzo vseeno še vztraja v pregledovanju terena. In najdemo med zidanicami (no, kakšne so tudi prave vile…) krasen travnik tik nad dvema hišicama, ki je res lep in dolg. Gor na ogled. Hiški spodaj sta bolj grozljivi kot stebri vinograda… Ker piha prav lepo gor (v bistvu je glavni problem, kje pristati spodaj), Erzo obrne in nazaj po robo. S Simonom sva medtem na vrhu travnika (jaz sem seveda v tangicah in opremljen, samo padala nimam tu gori).

Opremimo start s trakci in …. piha z desne, piha z leve, tudi dol,… z vseh strani, samo ne gor. Skoraj uro čaka Erzo v pripravljenosti (vmes rahlo kaplja in sije sonček in…) ampak veter noče več pihniti navzgor. Končno, v nekem trenutku skorajšnjega brezveterja, Erzo potegne in malo zalaufa, pa ga tudi približno ne napihne lepo, tako da samo podre… in smo tukaj zaključili (za danes…).

Potem še malo bluzimo (po že znanih lokacijah), pa je povsod veter ravno napačen. Na koncu pritavamo v Ambrus, kjer v obupu zagledamo travni grič, ki nam je zadnja šansa (če hočemo še kaj…).

Zaparkiramo in pešaka tistih nekaj deset metrov gor in na ravnem vrhu začneva z Erzom postavljati (Simonu ni treba…). Veter piha 45st. z leve in kar močno.

Erzo malo dviguje in vodi dvignjeno padalo sem in tja, potem pa se le vrže čez po pobočju in pristane v dolinici 40m niže.

Erzov let

Še jaz ga potegnem, pa piha tako močno, da sploh ne morem naprej in me Simon od zadaj poriva do roba, da me le vzame. Vendar me takoj spusti, tako da 30m niže samo še sedem na tla.

Zoranov let

In smo za danes zaključili. Veseli (po mojem kar vsi), saj imamo 4 novenovenove !!! 🙂 .

Še en enak dan, da je že dolgčas… Zjutraj draži Habibi za Zavrh, pa jaz ne morem pred 14h, ker ima hčerka svečano podelitev diplome in bom prisoten. Habibi odleti super… Z Erzom se zmeniva za Dolenjsko nadaljevanko.

Malo pred 14h Rutar. Preložim vsa padala v enoprostorca in gasa do Biča. Že veva kam. Prvi cilj je Gorenji Podšumberk z gornjega travnika.

Pustiva avto pri kmetu in pešaka gor na start… če se temu lahko tako reče. No, travnik na vrhu je že OK (samo zeloooo položen !), pod stopnico pa skale in sadno drevje in bolje, da ne vidim. Erzo suvereno postavi na vrhu travnika, jaz zraven. Erzo odlaufa in laufa in se hoče vsesti v zic, pa še laufa in ga tik pred robom dvigne in odleti in ga lepo nese čez vso tisto grozoto in pristane pod poljem spodaj.

Erzov let

Jaz medtem postavim coto. Po postaji Erzo pove,da mi noče nič svetovati in naj se sam odločim, ampak, da tale start, no ja, kakor vem… Potegnem in laufam do konca travnika in padalo sicer stoji nad mano, ampak jaz hodim po tleh… Podrem in postavim kar malo nad robom. Še enkrat ga dvignem hrbtno in sedaj mi zagrabi in stopim v zrak in me malo liftne in potem preletim vso tisto grozoto

in pristanem na travniku malo nad Erzom.

Zoranov let

Prvi novnovnov !

Zdaj pa naprej.

Najprej gor na Babno Goro, na že ogledani travnik. Veter najprej piha OK, čeprav je na koncu starta jeklena ograja, kar me ne prepriča v enostavnost odleta. Erzo vseeno postavi in potegne, čeprav veter med tem malo spreminja smer na bolj z desne (J).

Vidiva, da veter ni OK, ampak on še kar poskuša. Vmes enkrat celo pospraviva v avto, pa se veter malo popravi in še ponovi vajo. Končno se preda. Zbaševa padalo kar reinfuzo v prtljažnik in gasa naprej.

Najprej misliva na Šmaver, pa si premisliva, saj je Krušni vrh na poti. Gor na vrh, na plato pri kmetijah in po hitrem ogledu pripraviva padalo. Množica kmetov se nabira, malo pomagajo Erzu, jaz postavljam spredaj.

Erzo potegne, počasi odslalomira na rob po platoju in lepo odleti. V zraku ga kar malo ziba sem in tja (sva za gričem in veter malo rotira…) in pristane na koncu dolince…

Erzov let

Jaz tudi suvereno potegnem in stopim čez rob, pa me sploh ne zagrabi in padalo se sesuje v šavje. Firbci mi pomagajo še enkrat postaviti in sedaj potegnem naprej. Ne vidim šavja v padalu, ki kar noče gor. Pa sforsiram naprej, pa sestopim na spodnjem platoju in laufam in me končno vzame. Vendar drajsam malo nad tlemi in šavjem in se po dolinici zapeljem ven in pristanem malo pred Erzom na pobočju.

Zoranov let

Šele sedaj vidim, da je kar nekaj šavja in suhih kravjekov na štrikcih…

Pospraviva v paniki (že primanjkuje dneva) in gasa na Šmaver… kjer piha čisto z leve – neuporabno ! Erzo hoče pospravljati razsuto robo kar na tem nesojenem startu, pa jaz zatežim z Ambroževim hribom (čeprav ni pravega upanja…).

In ko prideva tja, res piha od zadaj. Ampak vsaj v miru v ugašajočem dnevu pospraviva padala in robo… Drugi novnovnov !

Močen SV v JZ in SV SLO. Postaje (tiste, ki delajo) to potrjujejo. Sicer pa nebo kilavo, večkrat tik pred dežjem, večinoma povsod pokrito, z rahlimi prebliski sonca. Erzu ni preveč, šele ko omenim raziskave na Dolenjskem, se malo napali in sva zmenjena.

Nekaj čez 14h pri Rutarju, zmečem robo v enoprostorca in gas po avtocesti dol v smeri NM. Prvič odvijeva dol na Višnji gori in si začneva sistematično ogledovati vse griče med Višnjo goro, Ivančno gorico in Muljavo. Veliko novih krajev si ogledava, vendar ne najdeva nič uporabnega (za današnji veter…).

Še enkrat nazaj na avtocesto in pri Biču ven, še raziskave, dokler za Babno goro, že v prihajajočem mraku, le ne najdeva lepega, večinoma travnatega  griča, ki izgleda idealno (skoraj šolski teren). Hitro sva gor, potegneva robo iz avta in se  naštimava.

Moja cota je čudovito suha, kot že dolgo ne (Erzu gre hvala za nočno sušenje). Veter je kar močan, dvigne Erzo in celo malo jadra sem in tja na pobočju, potem pa pristane skoraj 100m niže v kotanji.

Erzov 1.let

Jaz medtem preverim štrikce in malo dvigujem coto (včerajšnji neugotovljeni vozel ?, Slakova nočna telovadba s padalom ? …). Medtem pridivjata dva mlada motorista, da od blizu vidita padalo. Ko se prepričam, da je vse v redu in ni nikjer kakšnega čudnega zategovanja ali zameštranih štrikov, se obrnem in stopim v veter. Malo sem in tja in sem zraven Erza.

Zoranov 1.let

Med pospravljanjem je eden od mladih motoristov že pri naju.