Skoraj že zaključiva in se odpeljeva proti Poljanam le še na oglede. Pa v zahajajočem sončku opaziva travnike nad Hotovljo, obrnjene proti Z, ki kar vabijo.

Naokoli po cesti v strm breg in do kmetije – kao na oglede. Ko ustavim, pa Erzo hoče kar s padalom naprej in spravi še mene na obrate, da na koncu pustiva LCja skoraj sredi ceste (ob dovoljenju lastnikov) in v paniki naprej proti predvideni lokaciji (vmes zapletem štrike v narezano šibje, ki ga pred hišo obdelujejo domači, da mi ga kar nekaj minut pomagajo trebiti).

Prvi travnik ni uporaben (previsoka gozdna meja) in Erzo bezlja skozi gozdiček dol na naslednjega, kjer v paniki začne postavljati (saj sonce že zahaja). Še morje vejic je po tleh, kar še dvigne nervozo.

Potem potegne in lepo odleti daleč v desno, v glavno dolino.

Jaz pa medtem razvozlavam še od prej zapletene štrikce, rešujem vejice in postavljam, že skoraj odločen, da mi ni treba izzivati ta zadnji start v taki nervozi (sploh, ker vemo, da v dani virusni situaciji ne morem(o) računati na zdravstvene službe in GRS…).

Pa na koncu le razpletem štrikce in jih trikrat v mraku preverim. In potegnem z rahlim vetričem v hrbet in lepo speljem.

In se tudi sam zapeljem daleč nad dolino in čez Poljansko Soro na drugo stran ob glavno cesto.

Medtem pa Erzo že odpešači gor po LCja in ga pripelje dosti hitreje, kot sem v nastajajočem mrazu spodaj sploh pričakoval…

Oba zadovoljna še in još, ko se peljeva skozi temo proti Vrhniki…

Tudi za danes je napovedan bolj slab dan, pa zjutraj po LJU sije kar nekaj sončka. Veter čez SLO je JV na V in SV/burja na Primorskem.

Najprej še iščem varianta za zaresno letenje, potem se odločim za projekte. Ko sem že v odhajanju me Erzo naheca, naj ga počakam do 12h, ko se mu pri mojem Hoferju pridružim v njegovem avtu. Smer Litija.

Med potjo kar piha in sva skeptična za višje lege (osnovna ideja je odleteti Bitiče-nad vasjo), zato se najprej lotiva nižjih krtin.

Tale rob pri Šmartnem sva že zadnjič opazila in za začetno moralo se ga takoj lotiva. Na gričku skoraj nič vetra (piha pa pravokotno z leve…).

Potegne Erzo in se zapelje dol.

Potegnem jaz in se prepozno spomnim, da bom z vetrom lahko daljši…

Erzo gor po avto.

Malo naprej v smeri Kostrevnice Erzo že opazi naslednji grič. Hitro sva od zadaj gor pri kmetiji in na ogled pobočja.

Strmina je malo naprej spodaj solidna in greva po robo v avto. Postaviva in prvi potegne Erzo, saj imam jaz obilo opravka z zameštranimi štriki.

Končno jih uspem razplesti in potegnem še jaz levo ob hribu, da me lepo zgunca, ko zapeljem okoli roba v desno.

Erzo gor po avto.

Ker sva že blizu Kostrevnice bi Erzo rad en moj včerajšnji start (mu trenutno v okolici ne pade nič drugega v oči/na zemljevid).

Zapeljeva kar pod včerajšnjo Malo Kostrevnico. Najprej kar čakam v avtu, ko Erzo odpešači gor (ne bom ponavljal, a ne…), potem se spomnim, da je pa vsak štart tudi en štart več. In sem hitro za njim.

Na vrhu gleda Erzo pobočje više gor za mojim startom, ki se izteka povsem na drugo stran. In že pešačiva tja gor.

Ker piha malo sem in tja, postaviva vsak malo drugače.

In odleti Erzo.

In odletim jaz.

Sedaj bi me Erzo odpeljal v povračilo na en njegov start. Zapeljeva naprej in gor proti startu Dvor pri Bogenšperku, pa nama je kmalu jasno, da piha konkretno narobe za to lokacijo (J, JV čez hrib dol po startu…) in obrneva.

Nazaj v Šmartno in na levo v dolino Črnega potoka. Po serpentinah gor je najboljši znak za strmino (pravi Erzo) in čeprav vse sprva deluje bolj kilavo, Erzo hitro izlušči primerno pobočje.

Na serpentini pustiva avto in peš čez travnike na nasprotno pobočje.

Lepo strmo in celo gor piha (vsaj na začetku). Potegne Erzo in se zapelje dol do drotov.

In potegnem še jaz takoj za njim in pristanem zraven njega.

Ko nabiram robo, je Erzo že pri avtu.