Itak je spet SV čez vso SLO, s tem, da je na Primorskem burja, kot se spodobi 🙂 . In je zjutraj enega usklajevanja kam in kdaj. Erzo danes pavzira, vseeno pa ga zanima, kam gremo. Manca je najbolj energična in na koncu se odločimo za Štajersko s sprotnim prilagajanjem ciljev: Manca, Mega, Uki in jaz. Mateja in Luka odstopita v neko svojo varianto (na koncu hoja na Polhograjsko Grmado brez  letenja).

In me Mančin novi berlingo sprejme na izvozu Bizovik, skupaj z vso mojo letalno kramo (vsa 3 padala, da bo dovolj za ves dan 🙂 ). Na poti proti SV države se, v sodelovanju z lokalnimi nasveti, dokončno odločimo za Pohorje (čeprav postaja gori javlja 6/9,4 ).

Pripeljemo se do Bellevueja v ostanke zime in začnemo previdno tipati situacijo. Za vse je to neznan letalni teren in trema pred neznanim dela svoje…. Veter je sicer malo upadel, pa obrnil na SZ (5,4/8,8) in celo uro postopamo do starta ob gondolah in naokoli, dokler ne posije sonce in veter upade še za 1m (5/8). Veter nabija pretežno z leve in to je glavni razlog za cincanje. Uki ves čas pozitivno spodbuja (njemu se ne zdi tako močno…) in prav njemu gre zahvala, da ne odstopimo in končno le vzameva robo in dol na start (Mega je že ob prihodu izjavil, da ne gre v luft, Manca pa se je za to odločila med čakanjem).

Manca in Mega nama pomagata postaviti. Uki elegantno odleti, meni pa pri vsakem dvigu padalo odnese na stran in ga sesuje. Končno Mega in Manca odkrijeta tesen vozel, ki da Manci kar nekaj dela, da ga razplete (jaz itak ne vidim nič od teh enakih belih štrikov na belem snegu 🙁 ). Po tem lepo dvignem hrbtno in speljem po zasneženem pobočju. Najprej me lepo dvigne nad gondolske zajle in celo nekaj naberem, potem pa me začne spuščati levo od zajl, kjer naj bi ob SZ dvigovalo (Referenca: Friderik Vajnhandl – Čupavi). Uki je ves čas vrtel tod naokoli in se potem odpeljal na desno pobočje (veleslalomska poseka), jaz sedaj za njim. Malo me bremza nasprotni veter, ampak z rahlim gasom popravim in sem kmalu pri njem. Čeprav je bil že dokaj nizko, spet najde dviganje in vrti. Jaz se le za kratek čas zadržim na tej višini, Uki pa lepo nabira. Nekaj časa še vztrajam, potem zapeljem nad ciljno veleslalomsko areno in ribnik (kjer pa spet dobim malo dviganja) in pristanem na majhnem travniku pod ribnikom.

Zoranovo Pohorje

Ko pospravim, pristane še Uki po dobri uri letenja 🙂 .

Ukijeva urca na Pohorju

Končno sem dočakal to Pohorje nad svojim rodnim krajem – novnov !

Trojica sicer misli, da smo na koncu letalnega dne, ampak jaz imam v mislih še Bukovo goro, že odleten start tu blizu v smeri Zreč, ki sem si ga že ogledal nekoč.

Hitro smo gori pri kmetiji. Najprej si ogledamo spodnji travnik, pa je prenizko nad drevjem in nobenega pristanka ni videti od tod. Predlagam, da gremo še do zgornjega kmeta in na pobočje nad njim. Tu smo cca 40m višje in lepo vidimo pristanek proti Zrečam. Če ne bo šlo čez, pa pristanem na travniku, kjer smo bili prej.

Raztegnejo mi coto in rešujejo štrikce, ki se zatikajo na sveže meliorirano pobočje, polno koreninic. Potegnem naprej, padalo gre lepo gor (veter piha idealno po pobočju gor) in ob vpitju, da imam šavje v štrikcih, odletim. Vleče mi rahlo v levo, vendar sem bolj skoncentriran na položno pobočje in gmajno pod njim in ali so spodaj kakšni pristanki. Ko zagledam travnik v dolini, sem pomirjen in se usmerim na glavo na levi (Loški grad nad vasjo Loška gora). Tu me celo rahlo dvigne, tako da brez problemov preletim hrib, ki se sedaj strmo spusti v ozko dolino. Ob bogati višini že sanjam, da se bom odpeljal do Zreč, pa me v ozki dolini začne močno ustavljati (SV, dolinc). Ko vidim še daljnovod in prepletene žice naprej proti Zrečam, obrnem nazaj in pristanem na travniku v dolini tik pod vasjo Loška gora (standarden pristanek z Bukove gore ali s Padeškega vrha).

Zoranov let

Ko pospravim, so ostali že pri meni in usmerimo se v vaško gostilno na zaključno druženje :-). Novnov !

Še naprej na ogled nekaj lokacij, pa nič uporabnega, zato se  Erzo viteško ponudi za šoferja za včerajšnji Orehovec (itak je, razen začetnega Boča, vse ostalo včeraj letel samo Erzo, Uki pa vozil…), da bomo še kaj sigurnega odleteli tudi mi.

Na start po čudovitem zračnem vinogradniškem grebenu čez Tinski vrh. Start Orehovec je ogromno travnato pobočje, kjer piha sprva idealno gor (hitro začnemo postavljati), potem pa nekajkrat tako prbije SV, da nas kar vse mine.

Ko se malo umiri, odleti v dinamično ozračje najprej Uki, ki pristane na travniku čez dolinco.

Ukijev let

Potem izkoristim zatišje jaz, ki mi v kratkem jojo letu ni čisto jasno, kje bom pristal, pa na koncu pristanem malo pod Ukijem.

Zoranov let

In potem spet čakamo Frenka, ki kar nekajkrat ponovi start (je že v luftu, pa sede na travo…), dokler mu nazadnje le ne uspe in tudi on pristane po jojo letu v dolinici nekaj metrov pod nama.

Frenkov let

Erzo pride  do nas s Frenkovim avtom, gor po LCja zapelje mene in potem še na naslednji ogled. Malo sem in tja in malo naokoli, predno pridemo na potencialni start.

Erzo si tu na vsak način želi odleteti, pa ga na srečo ustavi napačna smer vetra, ker ga betonski stebri, našpikani po vzletnem travniku, očitno ne ustavljajo…

Potem pa je na srečo že tako pozno, da se zapeljemo proti Šentjurju (slovo od Frenka) in naprej po mariborski smeri avtoceste – proti LJU 🙂 …