Danes pa moram iti letet. Je že predolgo brez. Dež dopoldne počasi ponehuje. Burja (na Kovku 15/22 SV). Kamere nikjer ne pokažejo nič lepega. Mogoče bi pa bil Zavrh. Erzo pove, da gre tudi danes na kajak (z Gito) in ga nočem preveč dražiti z letenjem. Mega je v službeni gužvi in ni za prevelike akcije.

Pa se sam odpeljem proti Vrhniki. Ko že zavijem proti Borovnici, se spomnim, da bi mogoče Mirka zanimalo. Končuje službo in bo počakal na Vrhniki, da ga seznanim s situacijo. Po okleščeno-pospravljajoči cesti do Borovnice, kjer je veter znosen (na Krimu sunki do 10), vendar je baza na sredini pobočja.

Krajše opazovanje pove, da bo pobočje zalito s smetano tako tudi ostalo. Nazaj proti Vrhniki in usklajevanje z Mirkom. Greva pogledati na Koreno J ali S, nekaj bo že.

V Horjulu (športna dvorana), kjer  se dobiva, piha V. Stlačim robo in sebe k njemu in gor. Na sredi poti se Mirko spomni, da bi na ta V bil pa en grič proti Samotorci. Pa sva si enotna, da najprej pogledava tja. Mimo štarta Samotorca in na naslednjem ovinku na sedelčku zaparkirava. Levo zgoraj je Kožljek (788m), vse okoli blatno in turobno. Piha OK, na trenutke močni sunki.

Vzameva robo in 15 min. pešaka na vrh hriba. Start lep (malo snega in plundre, spolzko u sto mater), piha idealno gor. Brez pomišljanja sem za. Mirko mi pomaga postaviti coto v plundri, potegnem, padalo na mestu gor, stopim v zrak in dvakrat zavijem sem in tja in pristanem v blatu travnika pri kmetiji spodaj.

Zoranov let

Ko pospravljam, še Mirko naredi enako in pristane malo prej (raje ne gre čez kabel, ki teče preko travnika, čeprav ima dovolj višine).

Mirkov let

Ful zadovoljna 🙂 . Ostanem kar v tangicah in na sedelce do avta. Spodaj na startu Samotorca trakec pokaže konkreten veter od zadaj. Nazaj v avto. Mirko se spomni še enega potencialnega starta pri bližnji kmetiji, ki naj bi bil podobne usmeritve kot Koreno S. Takoj odpelje do dotične kmetije.

Vzamem coto (Mirko pravi, da on ne…) in pešaka 5 min. do starta. Piha idealno, konec travnika so sicer okleščena drevesa in štrlijo v luft turški koli, ampak zdi se mi več kot sprejemljivo. Problem je, kje pristati. Do pristanka s Korena S proti Brišam je predaleč, pa še na startu sva vsaj 50m nižje. Spodaj sama gmajna. Sprašujem, ali so v dolini kakšni travniki. Mirko potrjuje, vendar so baje majhni in on raje ne bi tam pristajal (ko bi jaz vsaj imel s seboj tablico !!!)… Predlaga, da greva poiskat dol pristanke, saj imava dovolj časa. Nazaj do kmetije in avta in tu Mirkov znanec pove, da cesta direkt dol še ni prevozna. Naokoli je predaleč, zato odstopim.

Zapeljeva še do Korena, kjer piha v hrbet na J startu, S pa naju niti ne zanima, saj je že znan problem s prevelikimi obvozi. Pri športni dvorani se posloviva. Letela sva 🙂 .

Danes je poleg močnega JZ napovedan še dež po vsej SLO. Seveda začnem iskati, kje bi bila kakšna luknja. Najdem sonce na Dolenjskem. Tam od NM naprej. Tudi veter ni preveč močan – v nižinah (na Lisci 6/10 JZ).

Začnem lobirati: Erzo gre na kajak in ga ne zanima. Manca po več poskusih in argumentih ne gre. Mega ima delo okoli hiše (in ima orkanski veter), Mateja in Luka bosta danes malo hodila. Tam okoli NM je Straški hrib, ki bi približno ustrezal…

Sam se v dežju odpeljem iz LJU, ko se slišiva z Matejo, ki bi vseeno raje hodila kje, kjer ni dežja. Seznanim jo s situacijo in napove njun morebitni prihod v novomeške predele. Po Ivančni neha deževati, pred NM so že sončne luknje, na Gorjancih in proti Krškemu ed oblaki sije sonček. Skozi NM mimo Straže in začnem iskati pot na start. V drugem poskusu vdenem pravo cesto gor in pravočasno odvijem na kolovoz (na vsakem ovinku so lepe oznake za start), ki je še za LCja grd. Splazim se čez nekaj polomljenih vej, blato se zravna in sem na startu.

Oblaki so pokrili sonce, veter tuli skozi gole krošnje in analogni lokalni merilec vetra kaže 4-6 s sunki do 12 (tam je konec skale 🙂 ) popolnoma z desne. Počasi začne še kapljati. V takem se lahko samo čimprej poslovim. Malo še tavam po prekrasnem startu, ko Mateja javi, da prihajata proti NM. Dež pada vedno močneje. Kljub moji info, Mateja pravi, da prideta pod hrib. Ko prideta, je glavnina plohe mimo. Mateji se zdi, da ponehuje in bo za hodit in odločim se, da ju počakam, da prideta peš gor. Na tablici iščem okoliške starte (najbližja je Plešivica, pa Pogorelec proti Dolenjskim toplicam, pa…).

Ko mine že nekaj časa, grem iz avta in vidim, da nič več ne dežuje in piha po po startu gor – idealno. Še malo počakam, potem pa bi kar začel postavljati (ustavljajo me le spomini na prejšnje rohnenje vetra 🙂 ). Ko sem že nervozen, pokličem in Mateja in Luka tisti moment stopita na start. Njima se seveda zdi idealno (ne vesta, kako je bilo prej).

Tudi Luka mika leteti, vendar ni vzel robe s seboj, saj sta vendar šla malo hoditi 🙂 .  Kombiniramo z mojo opremo (ponujam Nuptseja, da ne bi zmočil in posral Rooka, problem je veliki sedež, ki bo tudi ves posran … Na koncu se odločimo, da sam odletim s cota klasse in če bo OK, še enkrat gor za Luka.

Postavita mi padalo, potegnem v idealen veter (2-4) in sem v zraku.

Desno ob pobočju lepo drži, malo tudi dviguje. Na robu pridem v močan JZ, ki me fajn zruka in zaustavi. Obrnem nazaj, pa dobim močan klofer z desne, ki mi zapre dobro tretjino cote. S pokom se padalo odpre (to slišita še Mateja in Luka na startu…), padalo se postavi, jaz pa kar lepo potonem. Sedaj gre bolj ali manj dol. Grem bolj ven nad dolino, tu še nekajkrat zapiska in rukne. Izberem si pristanek in niže kot sem, bolj močne sunke občutim. Skoraj po liftu dol se spustim na blaten travnik ob Krki, ki že krepko prestopa bregove… Novnov 🙂 .

Zoranov let

Ko zložim, sta že pri meni. Luka je sicer malo vljuden, da ni treba, pa to, vendar hitro vržemo robo not in še enkrat gor. Na startu nula ali občasno rahlo dol. Zdaj se Luka pripravlja in midva z Matejo postaviva coto, ki je na mokrem pobočju že rahlo napita, pa še kapljati začne vedno močneje. Luka trikrat poskusi, pa je premalo odločen za coto, ki je vedno bolj mokra. Na koncu v dežju odstopi in hitro zbašemo vse v LCja.