Danes bo ta dan – za druge :-). Jaz sem ga rezerviral za hojo in cilj je Slavnik.

V Podgorju krasen sonček. Toplo. Končno pomlad. S seboj vzamem hribovski komplet in počasi gor.

Pri koči piha SZ. Po martinčkanju na soncu greva na Mali hrib, kjer piha občutno močneje – SZ 8/11,2. Malo počakam, če bi kaj ponehalo, pa samo smer popravi bolj v Z SZ. Občasno moč vetra prekine za kratek čas (vendar ne dobim niti pol minute presledka).

Vseeno začnem postavljati. Ko pihne z vso močjo, mi Nuptseja razmetava sem in tja, vendar ga ob pomoči spet stabiliziram (s coto ali Rookom bi me samo oddrajsalo po griču…). Počakam na naslednjo prekinitev in potegnem in … sem v luftu. Zaniha me, noče me preveč dvigniti, že mislim, da me bo spustilo na tla, pa me dvigne in naenkrat sem 20-30m višje in se odpeljem ven. Občasno močno dvigne (očitno pride močnejši sunek), poskušam celo malo zavrteti in zajadrati, pa ni preveč užitno. Zapeljem se nad Podgorje (kar drži in tudi piska za gor), potem pa me začne spuščati in pristanem na travniku pri vasi blizu parkinga.

Hike&Fly

Novnov, ki sem ga že dolgo želel (bil že 4x gor, pa mi ni bilo dano…) 🙂 :-). Sam malo močan veter je bil….

Micika naju vodi proti Šentjurju, ko Ščuka javi, da sta dobila vmesni štop in bosta počakala na eni od pump proti Lj. To spodbudi Erza, da mi začne kazati okoliške potencialne starte (še bi se dalo kaj pred nočjo…) in ko se v Šentjurju peljeva okoli Rifnika, me ponovno premami (kljub še vedno bolečemu hrbtu…).

Zapeljeva gor (samo na ogled :-)), najdeva start in piha lepo gor. Erzo ne bo, (samo meni bo podaril ta start – hvala Erzo 🙂 ) in mi postavi coto, medtem ko jaz natikam tangice.

Lauf in hop in že sem v luftu in v lepem večernem letu pristanem na razkošnih travnikih v dolini spodaj.

Zoranov let

Komaj pristanem, že je Erzo z LCjem pri meni. Pospraviva in gasa do Kompolja, kjer čakata Tom in Peter (vesela ko radio). No, jaz (midva)  sva pa tudi, saj je bil lep in uspešen letalni dan 🙂

Že v nedeljo sem po enem tednu abstinence začel malo gnjaviti (Manca), če je okoli Zavrha kaj boljša vidljivost kot je v Lju. Pa ni bila.

Včeraj je snežilo in gromozanska burja na Primorskem. Erzo se je samo smejal – mu ni treba – se je prekladal po lovorikah prejšnjih nevsakdanjih (in rdečih) letov.

Danes bi moralo biti lepše, pa ni. Sneži ves dopoldan (v LJU). Erzo se spet samo smeji (še vedno mu ni treba, ker se še vedno preklada po lovorikah svojih preteklih rdečih in oklincanih letov). Svetuje mi kontakt s Slamičem (ki menda tudi išče kakšno možnost v Slo – ali izven nje…). Pa ga res pokličem in navija za Sekirco (okoli Lijaka je čudno, kljub rahlemu sončku in burji s sunki samo 21 na Kovku 🙂 ).

Dobiva se ob 13h v Logatcu in zagaziva v frišen sneg proti vrhu celo v rahlem sončku in brez sneženja. Že postavljeni trakec kaže kar nekaj vetra (v pretežno pravi smeri) – ves čas vodoravno brez popusta. Slamič postavlja in dviguje, jaz najprej bolj postavljam in manj dvigujem, počasi pa pridem noter in tudi več dvigujem. Slamič odleti in malo zajadra, potem še jaz prvič na kratko, drugič lepše zavjugam in pristanem na ravnici.

Sekirca1

S pomočjo vetra in handlanja pridem s padalom spet pod vrh in še enkrat hrbtno odstartam. Zdaj zavijem čisto do smrek na levi, kjer me celo malo dvigne in po dveh zavojih zopet pristanem.

Sekirca 2

Slamič gre čisto na vrh in tam handla padalo, jaz pa tik pod vrhom v rahlem sneženju še četrtič odletim, se zapeljem čisto v levo tik nad smreke in potem ob pobočju daleč v desno proti parkirišču.

Sekirca 3

Ko pospravljam, ni Slamiča nikjer. Na koncu ga pokličem, pa mi pove, da dokončuje reševanje na grmu obešenega padala zadaj za vlečnico na vrhu in res kmalu odleti in pristane pri avtu tudi on.

Zoranova Sekirca

Kar malo potešen. Pa še novnov :-)…

Za ves dan je napovedan dež, ampak zjutraj je proti Štajerski sončno (osebni vir: Laško). Kamere potrdijo: na Primorskem vse megleno, zabasano in sluzasto in ceste mokre od dežja, okoli Celja sonček in modro nebo. Na Golteh visoka oblačnost in dobra vidljivost. Veter JZ, na Štajerskem više V.

Jaz bi Golte. Erzo ne more. Manca je pogojno za (vreme, pa to…), Mateja se že pripravlja. Poskušam aktivirati še Mega, da ne bi pozabil na letenje :-), pa bo danes raje počival v neželenih bolečinah. Ob 10h pride na Fužine Manca, Mateja pa iz zdravstvenih razlogov odpove 5 min prej…

Proti Celju in vmes tel.konzultacije z lokalcem  Francijem Rakunom, ki je tudi v bolniški, nama pa da nekaj koristnih nasvetov. Za Vranskim proti Mozirju in ogled potencialnih pristankov v rahlem dežju… in gasa gor. Najprej iščeva štart malo prenizko, potem pa v drugo najdeva pravo lokacijo malo pred Mozirsko kočo. V rahlem dežju ogled delno plundrastega in delno travnato-blatnega starta, kjer piha rahlo, vendar z desne. Malo celo zamedli sonce skozi oblake, dež pa ne jača preveč, zato odtacava po snegu v avto po padala.

Moja cota je suha kot poper zaradi nočnega sušenja in ga hitro postavim, da veselo zaškreblja po njem (in da preide spet v svoje običajno stanje). Manca postavlja pod mano, ko potegnem in z malo manevriranja odletim v rahlo deževno pokrajino. Drži lepo in počasi tonem proti predvidenemu pristanku pri spodnji postaji gondole, ker pa imam dovolj višine, da si premislim in odpeljem na uradni pristanek na travniku nad gostiščem Vid.

Zoranov let

Hitro pospravim med vedno bolj redkimi kapljami. Medtem odleti tudi Manca (malo čaka zaradi dežja, pa še ponoviti mora postavljanje zaradi blatnega prvega poskusa) in pristane zraven mene. Odšibam dol do gostilne, malo čakam na štop in prvi avto, ki pride mimo po 15min, sta planinca, gospa celo znana z uprave Planinske Zveze. Med obujanjem alpinističnih memoarov smo hitro gori pri avtu.

Potem pa sem tudi jaz kmalu doli pri Manci in nazaj proti Lju z vmesnim druženjem in nakupom sladkarij (to mislim Manco, jaz sem absolutno vzdržen 🙂 ) na Trojanah…