Vreme danes še malo slabše kot včeraj. Sicer so baze šele na cca1200, vendar je tudi vsa Primorska pokrita. Piha JZ, ki naj bi čez dan obrnil na Z. Erzo ima ob mojem dopoldanskem povpraševanju že pripravljeni PRVENSTVENI cilj.

Pa se z majhnimi obojestranskimi zamudami dobiva ob 14h na Vrhniki in z avtobusom proti Pivki. Ko zapeljeva mimo Bača, naju ustavi vojak, češ, da imajo strelske vaje na poligonu in lahko samo obrneva. Greva nazaj in na rezervno varianto – Juršče. Jaz sem tu že bil enkrat z Megom in odletel Vardijanščico, za Erza pa bo vse nonov-o :-).

Po cesti in kolovozu od zadaj za Ulovko, kjer pustiva avto in peš na greben, kjer postaviva na cca 890 na lepem travnatem pobočju, ki pa je precej položno. Nekaj pravosmernega vetra je, vendar premalo za kakšno jadranje.

Erzo lepo dvigne, se malo igra s padalom, potem pa odleti v nekaj vijugah dol in pristane zraven ceste (dlje ne gre, ker res ne drži).

Erzov let

Jaz tudi lepo hrbtno dvignem v tangicah coto in le malo zavijugam, pa se tik nad tlemi nekajkrat skoraj podrajsam po tleh, potem pa me le spet malo dvigne, tako da pristanem zraven Erza.

Zoranov let

Vreme slabo, megle nizko, sever močan, skratka nobenega pravega razloga za letenje. Pa pokliče Erzo sredi dopoldneva v upanju, da ne bo treba danes iti leteti… In je kar malo razočaran, ker jaz bi pa šel (seveda je tudi on v resnici takoj za stvar 🙂 ). Ker nimava pametnega cilja, si dava še malo časa…

Vmes pokliče Manca, če se kam gre (v resnici pa se bo odločila za soudeležbo, če bo zanjo letalno dovolj obetaven 🙂 ). Mega je danes ves deloven in ne more. Ko se z Erzom slišiva drugič, že oba veva, da je J od Postojne ves dan sonček, le burja nabija še vedno na polno (Kovk 11/18 SV). Ampak Erzo že ima cilj (tam nekje okoli Pivke so se mu prebudili mladostni spomini…).

Na Vrhniki se v temini in gnilobi dneva samo preoblečeva iz civilk in gasa z modusom do Pivke. Tu se dim/para vleče vodoravno, zastave kar močno vihrajo v isti smeri, bori bučijo… V Knežaku je že bistveno bolje in ko sva na vrhu travnika nad Bačkim jezerom, je idealno… Za učenje hrbtnega starta in sploh… Bori šumijo nekje v daljavi (na vrhu Brega, kamor ne greva zaradi drotastih elektrificiranih ograj in neurejenega pobočja), midva pa greva pred akcijo še informativno malo potacat kravjeke v ogrado na robu, kjer bi bilo idealno za odštartat (Erzo), če le ne bi bilo drotov (preverjeno elektrificiranih) in seveda že omenjenih obilnih kravjekov, da o šavju na robu sploh ne govorimo. Tako se vrneva do avta na kolovozu, potegneva robo ven (Erzo seveda I.klaso – Mantro IV, jaz seveda IV.klaso – coto UTurna), pa da vidimo Svoleta…

Erzo za ogrevanje samo malo poskakuje po zraku in po tleh (ali pa obratno 🙂 ), jaz zaresno hrbtno dvignem (mislim, da kar elegantno 🙂 ) in se po nekaj potiskih padala odlepim od tal in v bolj ali manj vijugasti liniji odpeljem (od 1-5m nad tlemi) proti dnu dolinice, ki je sicer deklarirana kot Bačko jezero. Ko pristanem, je Erzo spet v zraku in zavije desno in ob rob in tu satan celo malo nabere in začne jadrati in kar noče dol. Ne morš verjet !  Jaz odpešačim gor in ponovim vajo. Rezultat enak. Tudi Erzo ponovi vajo, ko delno prisurfa, delno prinese padalo spet gor. Ampak zdaj jadra kar 10 min !… In to ponoviva še dvakrat (hvalabogu, pri četri ponovitvi tudi on ne jadra več veliko, ampak se vijugasto zapelje na pristanek…).

Zoranovi leti

Erzovi leti

Sonce je zašlo in kljub sopihanju v hrib nama je hladno in imava dovolj (pa veter je bolj šibek, da ne drži več, pa te fore…). In pospraviva. Pa da vidimo Svoleta…

Tu se je res videla razlika med frišno I.klaso in cotasto IV. klaso padala… (da se ne spuščam v klase šoferjev, pa dolgoletnih izkušenj, pa naravnih talentov, pa to…). No, Erzov komentar je malo drugačen: “…to je tako, kot da bi šel seksat z lesenim kurcem, tapravega bi pa šparal v hlačah, da se ne obrabi in poškoduje…”  :-). Lepo od njega, da me tako spodbuja…

Ampak Manci je pa lahko žal, da ji cilj ni bil dovolj atraktiven, ker bi bejba jadrala, pa jadrala. Po mojem še dalje, kot Erzo (najbrž bi bila v zraku ves čas, ko sva midva tacala gor po bregu Bregu… ker je lahka 🙂 ).

Novnov in nepričakovana uživancija :-).

Sicer je danes vse kazalo za Kovk, ampak zjutraj je pa treba še kaj naredit. In že ob 8h pošljem Erzu spodbudni sms, pa debele pol ure nobenega odziva. No, potem je tudi on hitro za Lokavjek (ki ga včeraj z Miretom nista prekontrolirala). Manca je tudi za predletenje in Mateja tudi, ko se dokončno zdrami.

Poberem Matejo ob 9.30 in v Polhov Gradec, kjer se združimo z Manco in Erzom (sicer v mojem Modusu, tako da poka po šivih – še vseh padal nisem mogel peljati s sabo naprej 🙂 ). Gasa od zadaj v Zalog in gor do kmeta Ažmana.

Potem pa peš v skoraj navpičen travnik še 50 v.m. (še dobro, da mi Manca pomaga nesti coto – vzel sem seveda tangice in coto…). Mateja in Manca namreč ne nameravata leteti in bosta le za sekundanta (in za asistenta seveda tudi, pa za moralno oporo,… 🙂 ). Ko pogledam na vrhu strmine med nogami dol proti kmetiji, zgleda kar malo… pa še dve drevesi sta na poti (čeprav solidno razmaknjeni, sta pa skoraj na naši višini…).

Začnem se pripravljati, medtem, ko Erzo vedno bolj negativno gleda na stvar (in s pogledi in komentarji išče nižje pod kmetijo kakšno bolj prijazno lokacijo). Dekleti mi raztegneta coto in držita zgoraj, da ne spolzi po mokri strmini dol. Pa se vpnem (in skoraj začnem tudi jaz bolj negativno gledati na stvar –  Erzo se je medtem raje kar umaknil malo na stran), piha nulca in potegnem z enim korakom gor (= sestopim po strmini dol) in sem v luftu.

Med drevesoma ven in nad kmetijo (zbrani domačini mahajo…) in v desno proti robu. Ves čas me najbolj skrbi, kako bo za robom in ali bom prišel do predvidenega pristanka (v grapi spodaj ni kaj dosti pristankov…) . Ker sem nizek, obvozim rob malo levo, niže od idealne linije, ampak naprej gre lepo in bogato nad naslednjim slemenom prepeljem čez predviden pristanek in pripeljem do Zaloga, kjer pristanem ob cesti v toplem sončku.

Zoranov let

Vesel kot radio ! Ko pokličem gor, seveda Erzo že postavlja in kmalu prijadra čez pobočje in ves smejoč in vriskajoč pristane ob meni (vmes pa zavija sem in tja, seveda, da nabira kilometre, da bo daljši 🙂 ).

Erzov let

Ko pospraviva, sta punci že pri naju in grobo prekineta najino sanjarjenje o ogledu naslednjega starta gori pri kozolcu – direkt na Kovk !