by ·1 Comment

Ko se peljemo nazaj gor po avtocesti, se oglasi Manca, ki je že na poti. Naročimo jo na Socerb, kjer bomo potem videli kako in kaj. Mi se zapeljemo do gradu in nato po kolovozu od zadaj zaprašimo množice sprehajalcev (ki iz neznanega razloga raje hodijo po prašnih cestah, kot pa po svežini borovih gozdov), dokler ne pridemo na start.

Sprva smo sami na startu, kjer piha v pravi smeri, pa kar konkretno. Ko začnemo postavljati, pridejo lokalci (Lahi) in takoj je tu poleg šumenja vetra še veliko dodatnega hrupa 🙂 . Odleti Erzo in nabira okoli starta, midva z Matejo pa čakava na trenutek, ko bo malo pojenjalo. Medtem ko čakava, Erzo toplanda in viteško odstopi mesto v zraku Megu, ki hitro steče v avto po opremo (da si Erzo slučajno ne premisli).

Ker ni spremembe z jakostjo vetra, potegnem naprej, pa mi ga sesuje (preveč zabremzam), v drugo pa s hrbtnim dvigom lepo odletim. Jadramo ob grebenu levo poti Socerbu  in desno do Glinščice in vrtimo in uživamo v razgledu na Tržaški zaliv naslednje pol ure. Ker tako lepo jadramo (pa še množica Lahov, ki se postopoma priključuje), Erzu postane žal, da je prekinil let  in bi ponovno odletel. Ko že postavi, začnemo počasi curiti (kaže, da je vse skupaj malo ugasnilo) in prvi se že odpeljejo na pristanek (Mateja 🙂 ) Ko pristane, komaj utegne nabrati padalo, ko že pristajamo eden za drugim na malem travniku ob cisternah.

Zoranov let

Erzo je z avtom kmalu pri nas in na poti nazaj gor na Socerb poberemo še Manco in odprašimo še enkrat na start, kjer pa je medtem veter precej ugasnil in za trenutke celo pihne od zadaj. Eden od Lahov starta in ga malo sklofa in odplakne proti pristanku pri Dolini. Erzo hitro postavi in počaka, da pihne gor in odleti… in ga odplakne proti pristanku. Ko je že zelo nizko le nekaj ujame in še malo jadra, preden pristane (citiram: “sem velik drek, pa je imela školjka težavo, da me hitro odplakne” 🙂 ). Ko ostali vidimo, kako je s stvarjo, pospravimo (tudi Lahi…) in se odpeljemo dol po Erza in hitro (60km/h po kolovozu) še enkrat na Osp, da bi Manca le ne prišla zastonj.

Tu pa močno piha (sedaj malo z leve), tako da tudi Mega ne vidi možnosti za (svoj) start… Zato se še hitreje (80 km /h – ženski in moška tulijo … ženski od navdušenja, moška od panike…) odpeljem nazaj na avtocesto in proti domu, saj smo že dobro presegli planirani čas (do 16h). V Postojni se še ustavimo na kremšnite in ostale sladkarije in razlaz po res lepem dnevu (meterološko, padalsko in medčloveško !!! ) 🙂

by ·Komentarji so izklopljeni za 120313 Škofje 2-Cerkno P693 16:01:15

 

Boris gre spet na Lijak ob 12.15, kar mi je odločno prezgodaj, pa še vleče me ne preveč spet v podobno, kot včeraj. Erzo je za projekte okoli 14h (Yessss !!), Mega pa ne more  tako zgodaj, zato ostaneva sama. Cerkno. Erzo vzpostavi komunikacijo z lokalci in ob 14h že pičiva z Erzovim avtom cikacaka iz Vrhnike preko Žirov do prelaza Kladje (nad Cerknim), kjer se na odcepu za Škofje dobiva z Nikom (Nikolaj Kosmač). Ker je njegov avto preobčutljiv, prisede k nama in po vedno slabšem kolovozu do prekrasnih travnikov na vrhu na sam štart.

Ker piha od zadaj na glavnem startu (Škofje 1), ki je primeren za Z, malo pomodrujemo, da se nam priključi še Dejan (Dejan Oblak), poberemo kramo in se sprehodimo kakšnih 300m (30 viš.m) do položnih travnikov tik pod vrhom, ki so obrnjeni na JV. Tu piha zmerno rahlo s strani.

Hitro postavimo in en za drugim startamo v rahlem zanosu v desno. Desno okoli slemena nad glavno dolino, kjer začnemo nabirati (eni bolj, drugi manj…) Niko, ki je bil prvi, se odpelje daleč proti Poreznu in kmalu scuri na pristanek (“pri pumpi” – ki je dandanes ni več), ki je sploh edini zadovoljiv pristanek v tem Cerkljanskem kotlu. Jaz kot zadnji priklopim steber, ki nas lepo dviguje (občasno do 4m/s) malo Z od starta in naberem do 1500, potem pa nekako ne morem več in padem ven. Erzo in Dejan sta navila kakšnih 300m više in sta mi ušla najprej v višine, potem pa še daljave. Še malo tavam sem in tja in iščem dviganje, vendar više ne pridem, potem pa celo tam, kjer je bilo dviganje prej, začne jenjavati. Počasi se odpeljem čez dolino preko vsega Cerknega nad pristanek po slabe pol ure. Mestoma kar močno požira (tudi do -4m/s) z vetrom (V) tudi 45km/h, proti vetru pa 15. Tik nad pristankom ugotovim, da ne piha po dolini gor (kot so zagotavljali domačini…) ampak dol (“danes izjemoma…”), tako da obrnem ostro proti vetru, kar za obračanje ob močnem vetru na tem ozkem (pa zadovoljivo dolgem) pristanku res ni najbolj udobno.

Zoranov let

Kmalu pristane še Dejan in za njim Erzo. Ko pospravljamo pristaneta še dva domačina, ki sta startala precej za nami (pa zamudila naša lepa dviganja). Erzo je bil sicer okoli 1900, vendar si (po lastnih besedah) ni upal nikamor odleteti, saj so povsod naokoli samo temačne in globačne grape brez pravih pristankov (razen z veliko drevja, primernega za gnezdenje). Midva že mencava, Cerkljani pa se nalivajo s pirom in se jim nič ne mudi. Končno (Jože Reven) nas odpeljejo na vrh po avto in ponudijo logistiko v primeru najinega drugega starta.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120313 Pesek-Žiri P694 18:13:44

Res se s Kladja zapeljeva na Lajše, kjer je lep start, žal pa piha po hribu dol in samo pospešeno odvijugava proti Žirem. Erzo ima v rokavu sicer še nekaj startov, vendar je zaradi pozne ure (pitje pira – počasi se že dela mrak, saj je že čez 17h) v igri samo Pesek pri Žireh.

Malo pred 18h sva na vrhu starta in ko stopiva iz avta piha idealno. Ko postaviva (na zelo moker in blaten travnik), pa se idealnost spremeni v svoje nasprotje in začne zlivati po hribu dol. Erzo potegne in ga tudi približno (hrbtno) ne more dvigniti, pomagam mu ga ponovno postaviti in med tem ko čaka, se vpnem sam, on ga spet ne uspe spraviti s tal in ko mu ponudim pomoč v drugo (da se izpnem, pa to…), nesebično zavrne, češ naj rešujem svoj let…

Pa potegnem naprej in laufam po hribu navzdol (vmes skoraj prbijem na travnato stopnico – Erzo je menda pričakoval, da si bom izpahnil kolke…) in se komaj odlepim od tal. Najprej me požira (zlivajoči zrak), potem pa me le dvigne nad gozdičem in ob ugotavljanju, da imam fiksno zafecljano levo komando (kar me kar malo ovira, ker s težavo lovim smer), pristanem v močvirnem trikotniku čez Soro blizu igrišča.

Zoranov let

Ko pospravljam, Erzo še nekajkrat poskuša, enkrat celo naprej (kar bi mu skoraj uspelo, če ne bi prehitro prekinil, saj je imel padalo že skoraj nad sabo). Ker je že skoraj trda tema, se preda in pospravi. Nekaj minut kasneje me pobere in še k Šiptarjem v Ambasado z Gluhijem na kremšnite, potem pa na Vrhniko. Dva novanova zame in en novnov za Erza. Lahko sva zadovoljna (lahko pa bi bilo še bolje…).

by ·3 komentarji

Sobota je predvidena za celodnevne projekte na Idrijsko-Tolminskem. Mateja, Erzo, Mega, Boris in jaz. Plan 5 startov. Veter je V in naj ne bi bil premočan. Pa je. Ko se prvič ustavimo ob Idrijci (prvi potencialni start tam nekje zgoraj) trga perilo s štrikov. Naprej okoli Tolmina (po bližnjici čez Kozaršče) in skozi Orehovlje gor v pobočja Kolovrata. Drugi start, Vrše (za zgodovino: Erzo odletel 22.5.2010), je na ovinku ceste. Piha rahlo s strani in močno. Malo tacamo naokoli in naberemo mačice. Naprej čez sedlo Solarji na vršno pobočje, kjer se ustavimo za ogled muzeja na prostem (Na gradu 1115m). Krožna tura po ostankih 1.svetovne vojne. Piha.

 

 

Naprej po zračni cesti na Trinški vrh, kjer sta lani startala Erzo in Mega. Najprej na ogled na travniček tik nad škarpo ceste, kjer je tretji potencialni start – in kjer ne piha več tako strašno. Malo modrujemo in tacamo naokoli. Erzo se že odpove letenju, ker mu vse skupaj ni preveč všeč. Pa se odloči Mega. Greva po kramo v avto, potem še Mateja in Boris.

Postavi Mega in dvakrat podre, predno elegantno odleti malce postrani. Lepo ga dvigne in pobere nad greben. Potegnem še jaz in lepo začutim padalo nad sabo. Ko stopim naprej do roba, pa začutim, kako mi ga sesuje, vendar sem že na robu. Poženem se naprej in vidim, da padam proti šavju čez cesto. Slišim še, kako zakričijo za mano, začutim, da se mi padalo postavi, vendar vidim kravatico na desni, ki jo hitro rešim s potegom komande (kasneje mi povedo, da me je padalo malo prehitelo, na robu, kjer je ravno, sem ga razbremenil in dobil frontalca, s katerim sem se pognal čez rob…). Ko je padalo dokončno v normalni poziciji, sem že precej pod grebenom in poskušam kaj nabrati. Grem z vetrom proti levi in samo počasi tonem. Mega se po postaji sicer čudi, kako da sem tako nizko, ampak dvigne me ne tudi za centimeter. Vdam se v situacijo in odpeljem bolj ven nad dolino, kjer je pa veter v hrbet še močnejši. Mestoma mi pokaže celo 60km/h. Ko sem že nizko nad tlemi (pri Idrskem), si izberem travnik za pristanek (malo bolj stran od daljnovoda 🙂 ) in obrnem v veter. Čutim močan nasprotni veter, občasno mi zapiska in me celo rahlo dvigne. Ko vidim, da me počasi rikverca in me spušča proti drevesni pregradi za mano, zavijem, da me odnese čez na naslednji travnik. Tu me spušča po liftu dol, potem pa dobim kakšnih 20m nad tlemi klofer z leve in desne (najbrž zaradi rotorjev za drevesno pregrado, čeprav sem kakšnih 200m za njo), kar me kar zruka in pristanem malo trdo na travniku. Močan veter mi potegne padalo na stran in me podrajsa po travnati zemlji (še dobro, da ni preveč blatno).

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Zaradi vetra s težavo naberem in grem v zavetje dreves zlagat.

Ostali po lepem letu ne pristanejo lepo pri pumpi v Kobaridu na standardnem pristanku, temveč (citirana Mateja): “…še malo bolj vzadaj za Kobaridom, na drugem travniku. Ta je z višine deloval še lepši in večji kot tisti ob pumpi, ampak z nižje višine je bil vidno prepreden z razmimi žičnatimi pastirji. Mega se je enemu komaj izognil, seveda ne, ker ne bi znal, ampak ker ni dobil nog iz vreče. Delux pa je itak tekmoval in je lovil razdaljo, zato je pristal še kakih 300m nižje na travniku :) . Je pa res, da smo pristali varno in kontrolirano. Juhej :) !”

Ko pridejo po mene v Idrsko, ima Erzo že naslednji cilj – Vrsno.

by ·3 komentarji

Ko se pripeljemo v Vrsno, malo slalomiramo po ozkih uličicah vasice, dokler le ne najdemo prehoda do povsem nove solarne elektrarne, ki je uničila lokacijo za nov Erzov (pred časom lociran) start. Pa še piha močno, tako da se po ogledu elektrarne hitro spokamo nazaj v avto. Erzo je ves žalosten, ker še nič ni letel in deluje že skoraj obupano. Predlagam Matajur (poznam pot do starta) in skozi Idrsko in Livek odšibamo gor.

Na sedelcu med Mrzlim vrhom (1353m) in Srednjim vrhom (1323m) parkiramo in odnesemo opremo na start desno na Srednji vrh (razen Mega, ki pravi, da  je danes že dovolj letel in je prostovoljni šofer). Za razliko od vetra spodaj je tu skoraj mirno – razen rahlega vetriča, ki se zliva po pobočju dol (s strani in rahlo v hrbet). Ko že skoraj obupamo (Boris gre gledat situacijo nižje po pobočju), vetrič v hrbet občasno zgine.

Hitro postavi Erzo, izkoristi trenutek miru in starta. Jaz takoj za njim, potem pa še Mateja in Boris. V ravni črti se usmerimo čez dolino levo od Kobarida v sprednji del grebena Kobariškega Stola, ki pada proti Kobaridu. Erzo že nabira, jaz pa tudi takoj priklopim in začnem vrteti. Naslednjo uro vrtimo in peglamo in jadramo na prednjem robu, dokler sonce počasi ne zaide in se začne hladiti. Boris je zavil po dolini naprej proti Robiču in tu ga hitro prizemlji, saj se proti močnemu vetru nazaj komaj pomika. Svetuje, naj raje pristanemo na uradnem pristanku, saj je veter v dolini res močan. Ko se odločimo, da gremo dol, si kljub temu izberemo velike travnike pri Starem selu za Kobaridom, saj je veter res močan in obeta živahno pristajanje. In tako tudi je. Najprej pristane Mateja, ki jo malo povalja, potem jaz ob cesti nasproti Vile Franko (in me ne povalja), zadnji pa še Erzo.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Mega in Boris nam pomagata pospraviti in nazaj proti Lj. V Idriji imamo še zaključno večerjo in druženje v gostilni nad Antonovim rovom.

Recept za žlikrofe