by ·2 komentarja

10 dni je naokoli, kar sem bil nazadnje v zraku (z lastnimi močmi) in potreba je bila res že huda. Upal sem, da mi bo v tem času Sandi porihtal padalo (zamenjava vrvice, ali so pokrpane luknje OK,…), ki sem mu ga pustil pred odhodom na dopust, pa sem razočaran že včeraj ugotovil, da ni uspel in danes se najprej odpeljem k njemu po padalo. Tu zvem podrobnosti o nesreči, ki se je zgodila včeraj na Gozdu njegovemu Primožu in o neverjetno srečnem koncu te zgodbe…

Ob 15h prestopiva z Manco v Erzov avto in šibamo še po Borisa domov (zaradi pokvarjenega avta je odrezan od sveta, ampak tovarištvo premaga takšne težave…) in nato preko Logatca mimo Unca (Mega zadnji trenutek odpove, ker mora peljati svojega psa na cepljenje…) direkt na Vremščico do spodnjega starta.

Tu piha kar (pre)močno in čas si krajšamo s postavljanjem podrtega kola za vetrokaz, rezanjem trakcev in modrovanjem. Ko pridejo Kraševci (Ščuka, Marko,…) začnejo takoj postavljati, kot da je veter normalen. Marko odleti in kmalu za njim še Ščuka, potem pa že postavlja s tretjim tudi Erzo. Počaka, da za trenutek poneha in že je tudi on v zraku. Boris se greje v brezveterju (v avtu), midva z Manco pa ugotavljava, da je še premočno (še vedno bučijo gozdovi naokoli). Greva tudi midva v avto na toplo. Kraševci in Erzo veselo jadrajo in kaže, da lepo drži.

Malo še čakamo, potem pa se le malo umiri in se odločim, da grem, Manca gre z mano preverit, če je res bolj mirno. Ko začnem postavljati, pride z opremo še Boris, Manca pa se tudi odloči in gre po padalo. Postavim, še malo počakam in hrbtno startam v precej bolj umirjeno ozračje, ki pa tudi manj drži (vsaj mene). Erzo in ostali so tudi malo poniknili (glede na prej) in jadrajo levo in desno nekje malo nad višino starta. Jaz se sicer trudim, da bi nabral, pa nikakor ne morem priti nad start in drgnem pobočje desno od starta. Boris je takoj za mano v zraku in je po nekaj minutah že lepo višji. Kakorkoli se trudim, počasi zgubljam meter po meter in ko sem prenizko, da bi še verjel, da se bom pobral, odvijem optimistično proti letališču,  pa me malo pred progo zmanjka toliko, da samo še obrnem na lep travnik pred progo pod cesto in po 25 minutah borbe pristanem.

Zoranov let

Tudi Manca je v zraku in pristane malo za mano na standardnem pristanku nad cesto. Ko pospravim, grem do ceste in Mance, medtem pa se Erzo in Boris po postajah uskladita in Boris toplanda pri avtu, Erzo pa se pridruži nama z Manco.

Malo počakamo, da pride Boris z avtom, potem pa smer Lj, saj se Manci že mudi na njene obveznosti. Nič kremšnite.

by ·5 komentarjev

Za danes napovedan močan JZ, Z. Edino na JZ Slovenije naj bi bilo malo manj orkansko. Pa se zjutraj slišiva z Erzom in sva takoj skupaj: Vremščica čim prej (ali pa naprej proti J). Povem, da bi bil rad ob 16 nazaj v LJ in smo zmenjeni. Obvestimo še Mega, Manco, Ukija. Manca je v službi in se priključi kasneje. Poberem Matejo, Erza na Vrhniki, še Mega vskoči na Uncu pa smo že proti vrhu Vremščice.

Ko pridemo na spodnji start odpremo vrata, ki jih veter skoraj odtrga. Erzo naredi nekaj vaj taj-chija in gremo dalje. Cilj 2: Osp. Po že zlajnani poti na start, kjer piha idealno (no mogoče malce z desne, ampak idealno).

Z Megovo nesebično pomočjo (spet se javi za šoferja) hitro postavimo. Nad nami se delajo bazice in Erzo se že trese. Odleti Erzo in začne kar nekaj motati in rahlo nabirati, potem pa mu usahne – usahnejo pa tudi bazice. Mateja, ki je hitro za njim se malo povozka sem in tja in že je daleč spodaj. Jaz prvič potegnem, pa me rahlo rikvercne in se usedem nazaj na tla, v drugo (spet Mega pomaga postaviti 🙂 ) pa odletim, čeprav me kar noče dvigniti s tal.

Ko sem čez rob, me samo požira. Malo zavjugam proti luknji in občudujem steno in plezalce prvič v življenju iz take perspektive. Hitro tonem proti tlom in pristanem zraven kampa ob Mateji in Erzu.

Zoranov filmček

Zoranov let

Še ko pospravljamo, je Mega že pri nas. Erzo komunicira z lokalnim gazdo in skupaj postavita kol s trakci za lažje bodoče pristajanje (razkošno obešanje trakcev gre seveda iz mojega fonda 🙂 ). Malo prepričujemo Mega, naj gre še on odleteti, pa predlaga, da gremo raje na Socerb, ker bo tam idealno.

by ·1 Comment

Ko se peljemo nazaj gor po avtocesti, se oglasi Manca, ki je že na poti. Naročimo jo na Socerb, kjer bomo potem videli kako in kaj. Mi se zapeljemo do gradu in nato po kolovozu od zadaj zaprašimo množice sprehajalcev (ki iz neznanega razloga raje hodijo po prašnih cestah, kot pa po svežini borovih gozdov), dokler ne pridemo na start.

Sprva smo sami na startu, kjer piha v pravi smeri, pa kar konkretno. Ko začnemo postavljati, pridejo lokalci (Lahi) in takoj je tu poleg šumenja vetra še veliko dodatnega hrupa 🙂 . Odleti Erzo in nabira okoli starta, midva z Matejo pa čakava na trenutek, ko bo malo pojenjalo. Medtem ko čakava, Erzo toplanda in viteško odstopi mesto v zraku Megu, ki hitro steče v avto po opremo (da si Erzo slučajno ne premisli).

Ker ni spremembe z jakostjo vetra, potegnem naprej, pa mi ga sesuje (preveč zabremzam), v drugo pa s hrbtnim dvigom lepo odletim. Jadramo ob grebenu levo poti Socerbu  in desno do Glinščice in vrtimo in uživamo v razgledu na Tržaški zaliv naslednje pol ure. Ker tako lepo jadramo (pa še množica Lahov, ki se postopoma priključuje), Erzu postane žal, da je prekinil let  in bi ponovno odletel. Ko že postavi, začnemo počasi curiti (kaže, da je vse skupaj malo ugasnilo) in prvi se že odpeljejo na pristanek (Mateja 🙂 ) Ko pristane, komaj utegne nabrati padalo, ko že pristajamo eden za drugim na malem travniku ob cisternah.

Zoranov let

Erzo je z avtom kmalu pri nas in na poti nazaj gor na Socerb poberemo še Manco in odprašimo še enkrat na start, kjer pa je medtem veter precej ugasnil in za trenutke celo pihne od zadaj. Eden od Lahov starta in ga malo sklofa in odplakne proti pristanku pri Dolini. Erzo hitro postavi in počaka, da pihne gor in odleti… in ga odplakne proti pristanku. Ko je že zelo nizko le nekaj ujame in še malo jadra, preden pristane (citiram: “sem velik drek, pa je imela školjka težavo, da me hitro odplakne” 🙂 ). Ko ostali vidimo, kako je s stvarjo, pospravimo (tudi Lahi…) in se odpeljemo dol po Erza in hitro (60km/h po kolovozu) še enkrat na Osp, da bi Manca le ne prišla zastonj.

Tu pa močno piha (sedaj malo z leve), tako da tudi Mega ne vidi možnosti za (svoj) start… Zato se še hitreje (80 km /h – ženski in moška tulijo … ženski od navdušenja, moška od panike…) odpeljem nazaj na avtocesto in proti domu, saj smo že dobro presegli planirani čas (do 16h). V Postojni se še ustavimo na kremšnite in ostale sladkarije in razlaz po res lepem dnevu (meterološko, padalsko in medčloveško !!! ) 🙂

by ·Komentarji so izklopljeni za 120313 Škofje 2-Cerkno P693 16:01:15

 

Boris gre spet na Lijak ob 12.15, kar mi je odločno prezgodaj, pa še vleče me ne preveč spet v podobno, kot včeraj. Erzo je za projekte okoli 14h (Yessss !!), Mega pa ne more  tako zgodaj, zato ostaneva sama. Cerkno. Erzo vzpostavi komunikacijo z lokalci in ob 14h že pičiva z Erzovim avtom cikacaka iz Vrhnike preko Žirov do prelaza Kladje (nad Cerknim), kjer se na odcepu za Škofje dobiva z Nikom (Nikolaj Kosmač). Ker je njegov avto preobčutljiv, prisede k nama in po vedno slabšem kolovozu do prekrasnih travnikov na vrhu na sam štart.

Ker piha od zadaj na glavnem startu (Škofje 1), ki je primeren za Z, malo pomodrujemo, da se nam priključi še Dejan (Dejan Oblak), poberemo kramo in se sprehodimo kakšnih 300m (30 viš.m) do položnih travnikov tik pod vrhom, ki so obrnjeni na JV. Tu piha zmerno rahlo s strani.

Hitro postavimo in en za drugim startamo v rahlem zanosu v desno. Desno okoli slemena nad glavno dolino, kjer začnemo nabirati (eni bolj, drugi manj…) Niko, ki je bil prvi, se odpelje daleč proti Poreznu in kmalu scuri na pristanek (“pri pumpi” – ki je dandanes ni več), ki je sploh edini zadovoljiv pristanek v tem Cerkljanskem kotlu. Jaz kot zadnji priklopim steber, ki nas lepo dviguje (občasno do 4m/s) malo Z od starta in naberem do 1500, potem pa nekako ne morem več in padem ven. Erzo in Dejan sta navila kakšnih 300m više in sta mi ušla najprej v višine, potem pa še daljave. Še malo tavam sem in tja in iščem dviganje, vendar više ne pridem, potem pa celo tam, kjer je bilo dviganje prej, začne jenjavati. Počasi se odpeljem čez dolino preko vsega Cerknega nad pristanek po slabe pol ure. Mestoma kar močno požira (tudi do -4m/s) z vetrom (V) tudi 45km/h, proti vetru pa 15. Tik nad pristankom ugotovim, da ne piha po dolini gor (kot so zagotavljali domačini…) ampak dol (“danes izjemoma…”), tako da obrnem ostro proti vetru, kar za obračanje ob močnem vetru na tem ozkem (pa zadovoljivo dolgem) pristanku res ni najbolj udobno.

Zoranov let

Kmalu pristane še Dejan in za njim Erzo. Ko pospravljamo pristaneta še dva domačina, ki sta startala precej za nami (pa zamudila naša lepa dviganja). Erzo je bil sicer okoli 1900, vendar si (po lastnih besedah) ni upal nikamor odleteti, saj so povsod naokoli samo temačne in globačne grape brez pravih pristankov (razen z veliko drevja, primernega za gnezdenje). Midva že mencava, Cerkljani pa se nalivajo s pirom in se jim nič ne mudi. Končno (Jože Reven) nas odpeljejo na vrh po avto in ponudijo logistiko v primeru najinega drugega starta.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120313 Pesek-Žiri P694 18:13:44

Res se s Kladja zapeljeva na Lajše, kjer je lep start, žal pa piha po hribu dol in samo pospešeno odvijugava proti Žirem. Erzo ima v rokavu sicer še nekaj startov, vendar je zaradi pozne ure (pitje pira – počasi se že dela mrak, saj je že čez 17h) v igri samo Pesek pri Žireh.

Malo pred 18h sva na vrhu starta in ko stopiva iz avta piha idealno. Ko postaviva (na zelo moker in blaten travnik), pa se idealnost spremeni v svoje nasprotje in začne zlivati po hribu dol. Erzo potegne in ga tudi približno (hrbtno) ne more dvigniti, pomagam mu ga ponovno postaviti in med tem ko čaka, se vpnem sam, on ga spet ne uspe spraviti s tal in ko mu ponudim pomoč v drugo (da se izpnem, pa to…), nesebično zavrne, češ naj rešujem svoj let…

Pa potegnem naprej in laufam po hribu navzdol (vmes skoraj prbijem na travnato stopnico – Erzo je menda pričakoval, da si bom izpahnil kolke…) in se komaj odlepim od tal. Najprej me požira (zlivajoči zrak), potem pa me le dvigne nad gozdičem in ob ugotavljanju, da imam fiksno zafecljano levo komando (kar me kar malo ovira, ker s težavo lovim smer), pristanem v močvirnem trikotniku čez Soro blizu igrišča.

Zoranov let

Ko pospravljam, Erzo še nekajkrat poskuša, enkrat celo naprej (kar bi mu skoraj uspelo, če ne bi prehitro prekinil, saj je imel padalo že skoraj nad sabo). Ker je že skoraj trda tema, se preda in pospravi. Nekaj minut kasneje me pobere in še k Šiptarjem v Ambasado z Gluhijem na kremšnite, potem pa na Vrhniko. Dva novanova zame in en novnov za Erza. Lahko sva zadovoljna (lahko pa bi bilo še bolje…).