by ·1 Comment

Prvi pokliče danes Erzo – kam? Na Primorskem modro in vijolično  močna burja, na SZ pa ne preveč močan V in lepo sončno:  torej SZ Slovenije. Omenim Šijo, Vogel, Vogar… se slišimo. Potem pokliče Boris:  če ni boljše ideje – Krvavec ali Gozd, skratka Gorenjska. Seveda se Erzo spomni še dodatka: Podjelje in smo zmenjeni. Ker gremo zgodaj, spet pol dneva dopusta (kakor za koga…).

Ob 12.20 me poberejo Špela in Boris z Erzom (za Mega je prezgodaj, Mateja bi tudi kasneje, okoli 14.30) na britofu v Šmartnem in gas do Bohinjske Bistrice. Malo pred njo na zgornje polje do Bohinjske Češnjice in gor v strmino do Podjelja. Pustimo avto pri najvišji kmetiji (tu srečamo padalca – Anžeta, ki se ravno baše iz avta) in skupaj zagazimo proti plundrastim travnikom kakšnih 50vm gor. Špela se tudi lomi z nami po spolzkih strminah. Končno smo na startu, totalno prešvicani in še tu nam sonce tolče v glavo (je pa lepo).

Postavimo na mokrem snegu. Vetra je komaj kaj in občasno pihne lepo gor. Potegnem prvi in odletim. Sicer drži, ampak dviguje pa ne. Ker sem res lepo visoko, se mi zdi, da bo desno ob pobočjih mogoče kaj termike in se usmerim tja. Res drži, občasno tudi malo piskne (pozitivna nulca), ampak generalno gre počasi dol. Nad Srednjo vasjo sem še dovolj visoko, da grem naprej proti  vasi Studor, kjer iščem pristanek. Travnikov je polno, eni bolj zasneženi, drugi pa že skoraj kopni. Vzdolž glavne ceste so kandelabri in drati , tako da izberem dolg travnik desno od ceste. Lepo počasi pristajam in vozim direkt proti soncu in se kar vse blešči od lepote in beline snega in čistega neba.

Ko sem tik nad tlemi (2-3m), se nenadoma pojavijo pred in nad  menoj drati (odcep trofazne el.napeljave za vas Studor, kasneje vidim tudi kandelabre, ki so postavljeni počez in ne spadajo k onim ki gredo ob glavni cesti…). Zategnem komande več kot do konca in me spusti na tla skoraj na mestu. Čofnem na lepo, že kopno travo, ki pa ni trava, ampak močvirje stopljenega snega in blata – prava čofodra. Kupola še zaniha naprej in se  obesi delno čez drate. Sem totalno blaten skupaj s sedežem in se zahvalim sončku in vetru v zraku, ki sta med letom posušila padalo… Do gležnjev stojim v čofodri in rahlo potegnem najprej tisti del kupole, ki je ves na moji strani. Lepo potegne glavnino preostalega del kupole nazaj čez, dokler ne pride do štrikcev, ki se pa rahlo zataknejo in ko jih bolj močno potegnem, zašmelca in se malo pokadi tam zgoraj… in vse skupaj pade v čofodro (najbrž je vas Studor ostala brez elektrike…).

Zoranov filmček

Zoranov let

Hitro naberem padalo in ga odnesem na drugi del travnika (predno kdo pride…), ki je še delno zasnežen (plundra). Takrat pokliče Erzo, da sta z Borisom pristala skoraj v Bohinjski Bistrici, da se logistika odvija in da bodo kmalu pri meni. Ko pospravljam, opazujem morebitne poškodbe in najdem cca 5×5 cm zašmelcano luknjo na na zgornji strani, pri celicah na,vrhu padala. Grem do ceste in takoj mi ustavita domačina, ki me zapeljeta do apartmajev Triglav pred Staro Fužino, kjer že čaka ostala trojica.

Borisove slikce: /olc/index.php/forum/gallery/796176

by ·7 komentarjev

Današnji dan namenjen misiji. Misiji novih startov (vsaj letos novih, če že ne novnovih= osebno novih ali celo novnovnovih=prvenstvenih). Napovedan V, dan lep, vzamemo dopust (kakor kdo) in se ob 11h dobimo na izvozu Sostro: Erzo, Mega in jaz. Mega se je javil za šoferja, midva pa sva vsa naspidirana.

Prek Besnice čez idilično na frišno zasnežene hribčke proti Litiji. Cilj je od zadaj priti na Kresniški vrh. Tja tudi pridemo, se zapeljemo na sam vrh po celcu in obkrožimo z rukzaki na ramah (za segrevanje) na novo postavljen usmerjevalnik letalskega prometa (d.o.o.)  – kot bi bili v kakšnem sciencefiction filmu ! Kljub posekanim jablanam (proti SZ – osebni vir: kmet na vrhu) se ne bo dalo  odleteti, ker piha V. Poskusimo še  malo niže na travniku, kjer bi bil lep štart in že postavljamo, pa veter piha preveč s strani, tako, da pospravimo.

Nadaljujemo čez Kresnice in Litijo na Bogenšperk. Megu pokaževa na gradu kraj najinega inkriminiranega dejanja (prejšnjikrat – vožnja po grajskem parku) in na zasneženi start. Kandelabrov za daljnovod niso skoraj nič nadgradili od zadnjič, pa tudi sicer kaže, da ne bodo ovirali letenja. Veter piha idealno po pobočju gor. Postavimo na južnem snegu na vrhu (delavci daljnovoda pridejo kibicirat – eden je celo Erzo-Megov znanec zmajar) in starta Erzo v čudovit vodoraven (ga drži in celo malo dvigne)  let proti pristankom v Veliki Kostrevnici. Startam jaz (hvala Mega za pomoč pri postavljanju) in potonem (???) proti dolnjemu delu travnika in sem na polovici višine dreves in se že vidim v drevesih (glej film)  in v trenutku, ko že hočem zaviti na stran v pobočje, me prestavi čez krošnje in potem nadaljujem lepo mirno in enakomerno do pristanka.

Sličica
Zoranov filmček
Sličica
Erzov filmček

Zoranovlet

Ko pospravljam, pride s sosednje kmetije možakar, ki se izkaže, da je lastnik te kmetije, ki ni kmetija, ampak vikend. In ko prideta Mega in Erzo, imamo ogled vikenda-muzeja kmečkih predmetov: 440 razstavnih eksponatov kulturne dediščine Slovenije.

Sličica

filmček na obisku

Nepopisno (ob tem se samo Erzo rahlo vda alkoholu). Novnov za oba.

by ·1 Comment

Čez hribčke in doline do naslednjega potencialnega starta: Gradišče nad Primskovim. Lep okrogel vrh z ogromno romarsko cerkvijo na vrhu in raztresenim naseljem pod vrhom. Lepi razgledi po Dolenjski, start tudi zgleda še kar, samo piha narobe, tako, da danes ne bo nič.

Nadaljujemo spet čez hribčke in doline do Stične, se zapeljemo okoli samostana in po pobočju gor do konca poti ob ogromni zapuščeni kmetiji, kjer pustimo avto in peš še kakšnih 100 viš.m na vrh položnega travnika nad Stično (Nograd). Ugotovim, da sem pozabil inštrumente in da je kamera prazna (hvala Megu, ker je odlaufal dol v avto po moje inštrumente, potem pa še pomagal Erzu in meni postavljati padalo).

Erzo odlaufa po položnem pobočju dol, pa laufa, pa laufa, pa laufa pa se že skoraj vsede v sneg, pa laufa – pa se odlepi od tal. Potem pa odlaufam po pobočju jaz, pa laufam, pa laufam, pa laufam, pa se odlepim od tal in  lepo čez Stično in samostan do travnikov za pokopališčem, na drugi strani ceste kot Erzo. Kljub prvotnim strahovom, ali bomo sploh uspeli čez naselje, je lepo držalo in sva oba brez problemov priletela do sem.

Sličica

Zoranov kratek filmček

Prelep pogled na Samostan v Stični iz zraka

Erzov filmček - Prelep pogled na Samostan v Stični iz zraka

Zoranov let

Še predno pospraviva, je Mega že pri naju – neprecenljivo !

by ·1 Comment

Sonce še ni zašlo in še lahko kaj naredimo. Smer Ivančna gorica in ob avtocesti proti Višnji gori in gor v nebo: Gradišče pri Višnji gori. Vmes poberemo pešakinjo, domačinko (sicer iz Lju), ki nas pripelje do svoje hiše, od koder je najbližja pot na vrh – start. Snega je kar kakšnih 30-40cm (hvala Megu, ker mi je nesel rukzak in gazil večino poti) in čez kakšnih 10min. smo na startu.

Čeprav smo gazili (predvsem Mega) na celo, je na startu potacano (kasneje na OLC vidimo, da je danes tu okoli tacal Desus). Piha primerno močno, ampak popolnoma z leve, tako da z Erzom postaviva padala skoraj diagonalno na smer na vrhu starta, na ravnem delu zasneženega travnika. Potegne padalo Erzo in mu ga veter sesuje in zamota v štrikce tako, da ga mora Mega odfecljati in potem začneta oba odmotavati štrikce in padalo… Jaz medtem čakam na kakšno izboljšavo vetra, pa si veter noče premisliti in vztrajno piha z leve.

Ker onadva še kar fecljata, potegnem in ga dvignem in stopam v desno, kamor me vleče padalo in me kar noče dvigniti. Končno se odlepim, ko sem že na bolj strmem pobočju. Nič kaj preveč ne drži in čutiti je močan V, tako da sem  kar nizko nad prvim platojem. Ker se bojim, da ne bom zvozil čez, zavijem proti grapi v desno, ki se spušča proti dolini Višnjice (malo se bojim morebitnih rotorjev tam…), pa se spuščanje malo umiri in zvozim desno ob platoju čez gozd nad dolino, tu zavijem v levo proti Višnji gori in počasi pristanem na enem od travnikov (v snegu) pri Dednem dolu.

Zoranov let

Erzo pristane nekaj minut za mano in ko pospraviva, je že Mega tu.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120212 Hom-Bled P662 14:59:45

Ne, danes pa res ni za nikamor. V Ljubljani že celo noč mede, na J še vedno orkanska burja… Ampak internet nam približa svet in malo pred poldnevom žive slikce z Gorenjske kažejo dobro vidljivost in celo sonček okoli Bleda in slab veter na Lescah (klobasa na letališču visi dol – no mogoče je primrznjena na drog, ampak pustimo to…), pa nič zametov ni videti, samo drsalce na jezeru. Torej gremo spet na Gorenjsko. Ko pokliče Erzo, sva v minutki zmenjena.

Ob 13h pri Mateji, žal pa izgubimo dragocene pol ure (to bomo obžalovali na koncu), ki jo pridela Erzova in Mancina zamuda (je morala priplužit skozi zamete do Vrhnike). Mega je zameten in ne more zraven. Že ko se peljemo mimo Brnika, neha snežiti in pri Radovljici tudi snega ni več, ampak samo še prostrani travniki. Erzo je že dal idejo za novnov start pri Sv.Katarini (Hom pri Bledu nad vasjo Zasip) in 123 smo skozi vas pri cerkvici, kjer je asfaltne ceste konec. Po zasnežen makadamu še malo naprej in ko je tega konec po ozkem kolovozu dokler gre. Ko postane preozek, rigvercamo nazaj do mesta, kjer lahko obrnemo in še malo mutimo sem in tja in na koncu pustimo avto v gozdu nad startom. Rukzake ven, pa skozi šavje dol do zaresne ograje, ki je vzdolž celotnega roba gozda. Tu se natikamo čez in ko se končno odtaknemo od nje in gremo še 100 m do starta, so seveda v ograji nad nami vrata…

Ker ni snega, je na startu seveda obilica suhega šavja, ki ga delno popucamo. Postavi Erzo in Mateja malo pod njim. Erzo odleti samo z eno večjo korenino med štrikci (ki mu malo zveže štrikce skupaj), Mateja pa hitro za njim brez šavja. Ko postaviva z Manco in spucava šavje iz štrikcev, Erzo in Mateja že pristaneta na prostranih travnikih pred vasjo Zasip. Štarta Manca, pa takoj za njo jaz (veter je prej pihal rahlo gor, zdajle pa malo pojačal). Rahel ovinek v levo, potem pa proti pristanku. Najprej lepo drži, tik pred pristankom pa močno požre.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Začnemo pospravljati, vmes pa Erto poštopa voznico, ki me prijazno odpelje –  do prvega križišča 300m naprej po cesti. Kljub prepričevanju, naj naredi ovinek do cerkvice se ne da (“veste, tja gor sem peljala samo enkrat, pa mi je bilo tako neprijetno, da ne grem nikoli več…”) in preostanek poti do avta na vrhu hriba prepešačim.