Po avtocesti do Tržiča in iz Križ direktno gor skozi gozd na Gozd (po zaprti cesti). Skozi vas na kolovoz in čez travnike do šolskega terena. Zložimo si opremo na hrbte in po travniku na vrh do samega roba gozda (cca 100 viš.m).

Postavimo že v rahlem mraku. Piha 0 in potegne Erzo in elegantno odleti, takoj za njim pa Mega, ki mu kar noče gor in ga podre. Jaz se medtem ravno pripravim in ko Mega potegne drugič in lepo odleti, sem takoj za njim tudi jaz v luftu. Obadva sta zavila bolj v levo, kjer zgleda najbolj nizek prehod čez planoto Gozda, ampak ko hočem jaz po isti poti, seveda bistveno hitreje tonem in se mi zdi, da tam ne pridem čez. Zato se usmerim direktno čez gozd na robu, kjer me bolj drži, ko pa pridem nad drevesa, me rahlo dvigne in začnem celo malo pridobivati. Mega navija na zadnji joški Gozda, Erzo je nekaj nižje, jaz pa tudi nekajkrat obrnem in pojadram. Ko začnem izgubljati, se pod robom odpeljem do normalnega starta in še tam malo povjugam, potem pa na pristanek. Erzo pristane takoj za mano, Mega pa še malo kasneje, ravno ko pokliče (prej nedosegljivi) Jure, ki je takoj pripravljen priti z Gozda po nas.

Zoranov let

Ko pospravimo, je Jure že pri nas in nas odpelje gor, najprej po moj avto na travnike (Erzo in Mega si medtem ogledujeta night life z light show-om po vasici Gozd), potem pa se vsi odpeljemo do Juretovega domeka na start, kjer se pogrejemo ob toplem čaju, topli peči in vročem nakladanju. Super dan (2 novanova zame in 1+1 za Erza. Mega pa statistika ne zanima in je letel iz samega čistega užitka) !!

Boris najprej ni preveč za, vendar se pod težo najinih pritiskov ukloni in zapeljemo v smeri Bašlja.  Malo pred cesto na Lovrenc zavijemo na levo in skozi  Babni vrt in Povlje skozi gozd. Mega stoično obsedi v avtu in nas pošlje kamor hočemo, Boris pa je naenkrat tudi ves zagnan in tako smo vsi trije skupaj s Špelo že čez nekaj minut v postavljanju na vrhu travnika. Veter rahlo piha po travniku gor in edini problem je majhna naklonina in gozd na spodnjem robu, čez katerega bo šlo kar na tesno.

Erzo odleti in se kar  lepo nad drevesi odpelje proti travniku, kjer je tudi pristanek od Lovrenca. Lepo ga drži. Boris je takoj za njim in tudi pride neproblematično nad drevesa.

Jaz startam lepo in sem tudi v zraku, vendar me požira bolj kot njiju. Najprej mislim, da bom zvozil levo nad vikendi, pa v to smer še bolj zgubljam višino in ko mi je zadnji trenutek jasno, da ne bo šlo čez drevesa zavijem ostro desno pred gozdom in nad desni spodnji travnik, na koncu katerega pa sem dovolj visoko, da preletim drevje. Potem je vse lepo in v popolnem miru drsim nad travniki in pristanem malo pred Erzom in Borisom, pa kar nekaj dlje od običajnega pristanka z Lovrenca.

Zoranov let

Ko pospravimo, je Špela že pri nas z avtom.

Danes napovedane enake razmere kot včeraj (S čez vso Slo, lokalno pa odvisno od termike). Vendar Erzo pokliče že zelo zgodaj z idejo, da vzamemo dopust in gremo že zgodaj na lov za novimi starti. Ta množina sva v resnici midva, saj Mega itak ne more pred 14h, Boris pa ni preveč zainteresiran za tovrstno akcijo. Jaz sem takoj za. Plan je, da najkasneje okoli 11h odideva proti Litijskemu koncu.

Ob 10.45 startava na Litijski cesti in preko Sostrega v dolino Besnice. Tu se zapeljeva proti Jančam in si ogledava en potencialni start in en že odleten (Erzo in Poje nekoč v polpretekli zgodovini). Ker veter piha narobe, je to samo ogled. Nadaljujeva čez gričke in doline do naslednjega potencialnega starta (Mali vrh pri Trebelnem),  kjer si ogledava pristanke in je vse super, raten vetra, ki piha popolnoma s strani. Nadaljujeva do oblega vrha Obolno.

Start je na samem travnatem vrhu, vendar je edini možni pristanek le nekaj čez 100 višinskih m nižje na dnu ogromnega, res lepega travnika. Tudi tu najprej piha narobe, vendar sva odločena, da morava končno že kaj odleteti in postaviva. Občasno pihne rahlo navzgor, kar izkoristiva drug za drugim za kratek let, ki pa vsaj malo potolaži najina današnja pričakovanja.

 

Zoranov let

Po pristanku pospraviva in se peš vzpneva nazaj na hrib do avta.

Erzo se po telefonu pogovarja s Sašom iz Gabrovke, ki ga danes vabi na Moravško goro. Razmere so tam baje Ok. Zato se odločiva, da se odpeljeva tja, da vsaj nekaj zares odletiva. Nadaljujeva proti Litiji in malo prej v Šmartnem pri Litiji zavijeva na desno (tu je še en potencialni start pri gradu Bogenšperk) in do Gabrovke.

Tu naju res pričaka Sašo, ki nama najprej razloži kako in kaj, nato pa naju sam pospremi na start, ki je res lepo vzdrževan, na pobočju nad Gabrovko (Moravška gora). Ob njegovi pomoči hitro postaviva in startava. Najprej se malo loviva okoli starta, meni gre celo malo bolje s pobiranjem, kot Erzu, potem pa Erzo vzame stvari v svoje roke in lepo nabere do 1000m. Jaz se dobre pol ure vozim predvsem okoli starta in nad njim, dokler ne padem iz ritma in se zapeljem na pristanek v vasi. Lepo.

Zoranov let

Sašo ravno pospravlja padalo in me odpelje gor na start po  avto. Ko prideva nazaj, Erzo ravno pospravi. Zahvaliva se za podporo Sašu, potem pa nazaj proti Litiji.

V planu imava še Bogenšperk, kamor prideva po čudnem kolovozu (4×4 spet pride do izraza) in se znajdeva sredi grajskega vrta, za zaprto ograjo. Nekako le najdeva pot izza grajskih rešetk in prideva na lep travnat start, kjer seveda piha veter od zadaj, tako da lahko samo občudujeva, kako lepo bi bilo odleteti (start bo start samo še za kratek rok, ker spodaj gradijo nov daljnovod,…). Kaže, da je to vse za danes in preko Litije zapeljeva v smeri LJ. Samo še en ogled potencialnega starta opraviva vmes in dan je končan. Super zame: 2 novanova starta in 1+1 za Erza!

POPRAVEK V TEKSTU:

Je treba res ponovno-ponovno pohvalit Zoranovo zagnanost za pisanje, da o letenju ne govorimo (beri: nabiranje novih – novih štartov). Bi pa pridodal in razširil, z dovoljenjem avtorja, del poti na Bogenšperk:

Imava še uro in pol časa do 17h, ko je nekako konec cajta za letenje, ko odideva spod Moravške. Pogledat od blizu pristanke pod Bogenšperkom. Seveda mi z vpoogledom v Atlas Slovenije (na pamet: tisk 1985) pade v uč kolovoz, ki poteka s pristanka naravnost gor do gradu.  Okoli je 5km, tu  pa kilometrček. Vprašava fanta, ki ravno vozi šajtrgo gnoja,  o prevoznosti: s pogledom oceni  kolesa “našega” vozila in z nasmehom reče Bo šlo, ja.  Začne se obetavno z asfaltom, ki po zadnji hiši poneha ob začudenem pogledu stanovalke na dvorišču, ko se zaženeva naprej v goščo. Ni da bi govoril, da z običajnim avtom ne prideš skoz. Pretežni del poti je normalen, le grmovje tišči vanjo. In tako prideva do gradu odzadej in lepo okoli njega, kot v reklami za kak avto do zaklenjene kovinske ograje, ki preprečuje navadnikom, da bi z avtom ob gradu počeli kar zganjava midva. Ob kovinski ograji je živa meja, tako da se pojavi varianta it skozi (manj bi obdrsala avto, kot če greva nazaj). Nazadnje le najdeva obvoz okoli gradu. Pika.

Ker sence neusmiljeno drsijo po travnikih v dolini, Erzo že v avtu na poti na start Zabočevo razdeljuje posamezne naloge za čim hitrejši start. On bo prvi (ker je najhitrejši), Mega in Boris pa naj pomagata meni in Damjanu pri postavitvi, ker si (glede na to, da sva prvič tukaj) zasluživa odlet  čim prej (ker je lahko z vsako sekundo nastopajočega večera bolj vprašljiv). Mega naj se pa potem znajde kakor ve in zna (še vedno ob Borisovi pomoči).

In hitro se vse zgodi po planu. Veter piha rahlo gor. Start res ni idealen (v bistvu je eden najbolj klinčevih startov, ki sem jih doslej spoznal), je pa start (in sploh še, ker je novnov) in z veseljem potegnem v zahajajoče sonce in, spotikajoč se med kamni in vejami, odletim takoj za Erzom. Sledim mu levo ob pobočju Krimščka daleč v dolino Prušnice (kar nekako drživa višino – on seveda višje in manj tone kot jaz), potem pa obrneva in nazaj čez Šumik skoraj do cerkvice Sv.Janeza Krsnika (Zabočevo) in na pristanek.

Zoranov let

Erzo pristane tik za mano, Damjan pa še kakšno minuto kasneje. Mega ima težave na startu (kasneje pove, da zataknjene vejice) in končno odleti, ko smo ostali že skoraj pospravili. Vsi smo zadovoljni in se odpeljemo na zaključno druženje s kremšnitami na Vrhniko (razen Damjana, ki pod nujno gre reševat svojo banko pred informacijskim zlomom)…