Zjutraj v Lj lije in kaže, da danes ne bo nič. Dopoldne pa se začne pucat in ob 12h je po cestah (gledano s službenega okna) že vse suho. Preverim vetrove in slikce: Zeleno V od LJ, modro in vijolično pa J od – piha sever. Okoli Lj (in SZ Slovenija ) pa vse belo – milina. Krvavec SZ, spodaj v oblakih. Mogoče bi pa vsaj Zavrh bil. Pokličem Erza in se najprej nekaj zmotava, potem je pa hitro za –  okoli 14h. Mega ne more, Damjan tudi ne. Dogovoriva se ob 14.30 na šodru.

Ko vozim iz Lj proti Vrhniki, Erzo javi, da na Vrhniki dežuje, za mojim hrbtom pa je že sonce nad Karavankami in Julijci (in se kar hitro puca tudi proti J). Poskuša me preusmeriti na Gozd, da bi se me rešil, pa se ne dam, saj sem že skoraj na Vrhniki. Proti Krimu je res vse zabasano, zato se dogoviva v smeri Podlipe. Erzo je sam (Delux se mu ni  javil, Uki je še v službi…). In tako šibava vsak s svojim avtom do Podlipe, kjer prisedem k Erzu in gor na Jereba (tu smo že zadnjič bili na ogledu, pa potem raje šli na Ulovko…)

Po posekci piha idealno gor, postavim, takoj za mano Erzo in drug za drugim sva v zraku. Najprej se mi zdi kar nizko nad kmetijo, potem pa le malo dvigne in lepo počasi čez gozdove proti pristanku v Podlipi. Erzo pristane malo za mano (seveda spet po daljši poti naokoli – pravi, da tako dobro še nikoli ni držalo).

Erzov filmček

Zoranov let

Hitro pospraviva in gor po avto, med vožnjo pa gruntava, kam bi še šla. Po vjugah drviva gori doli skozi meni (skoraj) neznane vasi do Planine nad Horjulom, kjer pustiva Erzov avto in z mojim do cerkvice Sv.Andreja. Čudovit štart na travnatem pobočju, samo veter je napačen – s strani. Malo čakava ob odloženih padalih na startu  in modrujeva, potem pa dol in še na en potencialni štart na Butajnovi. Tudi tu ni pravega vetra, tako da nama ostane samo še vaška gostilna za zaključek rešenega dneva…

Pa še Erzovo videnje:

Ni enostavno, ne; ko stopim s šihta ven, zunaj nepričakovano – dež!! Toda Black Hawk prihaja in zdaj dež ne more biti izgovor, da ne bi šla! Izberem nizek štart, saj ima Slivnica sunke do 10, kar je lahko za Ulovko preveč, Zavrh mi pa sploh ne paše. Po temle štartu, gre odprava še na Planino nad Horjuljem pa še kam, kjer NE. Takemu dnevu se reče, da je rešen in ne gre v prazno k večeru, in ne takemu, ko še grablje letijo.

Jaz bi tud danes letel. Zjutraj je bilo še kar mirno, ampak ko smo se mi začeli koordinirati je že močno narasel Z in ni bilo več dosti izbire. Tisti, ki so hoteli sigurnost, so šli na Lijak, ampak nobeden od nas si to ni posebej želel (zgleda, da se je tud Borisal malo naveličal one luknje doli, saj je prav on predlagal/odločil  Strmico – ali tolažilni Ženček, če bo tam premočno). No v resnici sem Strmico predlagal jaz že kakšni dve uri prej, ko Z še ni bil tako močan. Poskušali smo Mega službeno poslati v tisti konec, da bi preveril situacijo na kraju samem, pa mu nekako nismo mogli priti do živega…

Skratka ob 14h na Vrhniki prestopim k Erzu in do Logatca in se sploh ne ustaviva na cestninski, ker je baje že jasno, da Strmica odpade in da gremo drajsat Ženček. Jaz sem se še malo boril, na koncu sva z Erzom imela v igri še Racno, ki bi danes gotovo super delala (če bi kdo upal startat), ampak na koncu z roba pobočja opazujeva Deluxa, ki v čudnih vjugah in trzajih leti skozi ozračje in precej trdo pristane na travniku spodaj.

Pol pa modrujemo kakšno uro in se sončimo na močnem vetru in na koncu tudi midva postaviva (si pustiva razmetati) padala, ko je malo jenjalo. Delux in Erzo modelirata ob pobočju in celo občasno zavjugata nekaj metrov nad tlemi in nabereta celo nekaj daljših (več kot 1 minuto) intervalov v zraku. Jaz pa vadim hrbtni start (no v bistvu dvig padala na močnem vetru). Moram reči, da sta se oba, Erzo in Boris silno trudila, da bi me kaj naučila, ampak se bojim, da je bilo malo uspeha. Nekajkrat sem bil v zraku, na koncu pa celo odletel 1,10 min, tako da sem prlimal nov start na OLC.

Zoranov let

Potem je prišel še Damjan od nekod in seveda šarmiral s svojim hrbtnim startom in vjuganjem ob pobočju. Na koncu še izgubljeni cukr nadomestimo v slaščičarni pri Tušu (brez Damjana, ki je izgubil telefon in medtem taval po Ženčku iskajoč le njega).

Napoved za danes je spet lepa, veter S, vendar bolj šibek kot včeraj. Mateja bi za svoj rojstni dan letela, ne pa samo odkrivala nove starte. Mega je za Primorsko, kjer se bo letelo, Erzov predlog pa (brez)kompromisen in je enoglasno sprejet:  najprej na Gradišče nad Knežakom (ki ga včeraj nismo našli) za ogrevanje in nov start, potem pa na Kovk ali Lijak, kjer se bo danes navijalo do 3000.

Ob 9h pri Mateji, 9.30 Vrhnika in 9.50 še Mega vskoči na Uncu. Do Pivke in pred Knežakom na Šilentabor, tu pa na levo po kolovozu na planirani projekt. Ob 10.30 že odletita Erzo in Mateja ob Megovi nesebični asistenci in idealnem rahlem SV vetru po pobočju gor, malo za njima še jaz – prvi poskus. Sicer se odlepim od tal, ampak brcam po grmovju in po nekaj metrih spet potonem na tla. Očitno sem pretežak, da bi se zares odlepil od tal 🙂 (pobočje pa je dokaj položno).

Še enkrat gor na start, Mega mi pomaga v drugo postaviti in spet  dvignem in stečem po pobočju, se spet odlepim, pa še malo potečem, ker sem spet na zemlji in se končno preko grmičevja odlepim nekaj metrov nad tla. Zdi se mi, da me sploh noče dvigniti  in da bom spet potonil do tal. Čez gozdiček sem le nekaj metrov nad vrhovi in ko že mislim, da bom moral pristati na travničkiu poleg Mateje ob vznožju pobočja, me le malo dvigne in preletim električne žice in cesto in pristanem na travniku poleg Erza.

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospraviva, je Mega z avtom in Matejo že pri naju.

Zjutraj sem imel norišnico v službi in tolažilo me je ednino to, da bomo danes leteli. Tudi Erzo ima gužvo in ne bo mogel pred 13h, se je pa prijavil Mare, ki je danes skombiniral letalni dan. Tudi Mega je danes spet normalen in ob 13.45 pobereva Erza, ki da idejo, da gremo na Nanos. Mega se odpelje do Raztrtega, kjer pusti avto, prisede k nam in dol v Vipavsko in gor mimo lovske do Vojkove koče.

Tu je malo ledu in snega, zato se ne odpeljemo na start, ampak tistih 53m do vršnega pobočja pod anteno odpešačimo. Okoli antene se valijo meglice in tvorijo bazice, zato hitro postavimo. Ne sicer proti V, kot smo predvidevali (visoko gori je SV), ampak proti J, od koder piha po pobočju gor. Mega pomaga postaviti nama z Maretom in drug za drugim sva hitro v zraku.

Zapeljem malo desno proti meglicam in kmalu zagrabi in začnem nabirati in navijati in sploh je super. Občasno poruka, večinoma pa je uživancija blizu vršnega J pobočja Nanosa. Erzo in Mega se nekaj obirata in prestavljata sem in tja po startu in izkaže se, da je veter pojenjal, pa malo obrnil smer (Erzo odleti po grebenu proti V), potem pa se spet malo obrne na J in starta še Mega. Nato vsi štirje vijugamo med oblaki, skalami in drug med drugim in pazimo, ko kdo izgine v meglice, da se ne bi od kod nepričakovano pojavil. Občasno bolj zunaj, pa spet ob pobočju, kjer je lažje nabrati. To traja kakšne pol ure, potem pa postane Erzu dosti in po postaji (ki ju imava samo midva !) sugerira, da nehamo drajsati okoli vrha in nekam odletimo. Odpelje se ob grebenu proti Z. Najprej se mi zdi, da gre v oblake, ampak ko sem malo niže, pod njimi, se lepo (sicer malo mrčasto) vidi po Vipavski dolini. Za nama se zapelje tudi Mare, Mega pa se je prostovoljno (?) že prej  javil, da bo pristal na Razdrtem pri svojem avtu in opravil pobiralno akcijo. Počasi tonemo ob grebenu Nanosa, enkrat neprevidno zavrtim, ker se mi zdi , da bom pobral, pa samo zgubim nekaj prepotrebnih metrov. Veter je res šibek, tako da ni nobenega dviganje, le tonem na trenutke malo počasneje. Erzo s svojim padalom je seveda kmalu precej višje, jaz pa že obiram vogale na gozdnatih J pobočjih. Peljem se paralelno s cesto, kjer smo se prej peljali gor in naciljam strelišče malo pred Vipavo. Mare je bil nižje in je že moral odviti na levo in pristati, jaz pa še komaj čez zadnje sleme pred streliščem, ampak čez strelišče več ne morem, odvijem na levo čez avtocesto in čez daljnovod in pristanem na travniku pri križišču odcepa na strelišče na stari glavni cesti.

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospravljam, je Mega že na poti, javim mu lokacijo Mareta, Erzo pa medtem javi, da bo dobil štop in odšiba po svoje. Mega in Mare me kmalu pobereta in vsi trije gremo do Vojkove koče po moj avto. Tu si privoščimo še pasulj s klobaso in malo padalskega nakladanja… Čudovit nov štart in letenje…