Rajko in Bojan se odločita, da imata dovolj in nam ponudita logistiko. Vsi se zapeljemo gor z Rajkom, ki bo odpeljal svoj avto dol, Bojan pa LCja.

Na startu podobno pokrito in švohceno, kot prvič, zato Erzo navija za svoj novnov – vrh Vremščice. Ker ga sam že imam, se odločim za pred kratkim novopečeni (Erzov) Bukov vrh2 (ki ga še nimam). Milan pa najprej malo cinca in se nazadnje pridruži. Do

Bukovega vrha z LCjem. Erzo in Milan peš z robo na glavni vrh Vremščice, midva z Bojanom pa z LCjem nazaj dol na sedlo, kjer je na travnatih ravnicah moj planirani start.

Bojan mi pomaga postaviti Mentorja3 (sam sem v tangicah), pa potem še prestaviti bolj v smer V, saj piha popolnoma z leve in občasno močno še od zadaj dol z Bukovega vrha.

V nekem trenutku (ne morem reči, da je bilo kaj bolje, le od zadaj je mogoče malo manj pihalo), potegnem v levo po položnem pobočju in spravim Mentorja3 gor, potem poskušam speljati v desno, pa kar ne morem prav poriniti padala po bregu naprej, zato Bojan porine mene in zlaufam bolj v desno dol in speljem.

In se zapeljem z vetrom v desno pod zgornjim startom nad Piko, kjer pa ocenim, da bom nekako zrinil do letališča.

Zoranov drugi let – novnov

Medtem Erzo in Milan prideta v popolni megli na glavni vrh. Erzo takoj postavi in odleti po grebenu (ki ga bolj sluti, kot vidi) proti V.

Erzov drugi let – novnov

Andrej Erznožnik : Rekord štarta – vrh. Ko z Milanom tečeva, kakor pač moreva z ruzaki gor, se že kondenzirajo megle in na vrhu sva že v megli. Kdaj, če ne danes se poženem skrajno levo, mal po inštrumenti, mal vizualno 20 m nad terenom. Ko končno pridem ven fašem še 3 min neprijetnega dežja iz katerega pridem pred scurenjem in štop do Intarzije v Prestranku. Pobere me planinec, ki me je na vrhu zgrešil, je pa še videl Milana. [18.12.2019 17:34]

Milan še malo okleva, potem le odleti v meglo na desno nazaj v smeri pristopa in pristane (v megli) v kotanji pod Bukovim vrhom.

Milanov let z vrha Vremščice – novnov

Nabere in je v nekaj korakih na Bukovem (kjer je pa že vse vidno). In se odpelje še z drugega novnovega z vetrom dokler gre.

Milanov tretji start in let
Milan Velkavrh : Nov nov. Hvala Bojan in Rajko za logistično podporo🙂 [18.12.2019 17:01]

Bojan pride z LCjem po mene, jaz po Milana in potem po Erza skoraj v Pivko…

Veseli, saj smo dobili dosti več, kot smo danes pričakovali…

Danes podobno kot včeraj. JZ še močnejši. Od doma grem malo prej, kot včeraj in v smeri Vremščice, kjer je v nižinah nekaj projektnih lokacij.

Ko pridem na tale travnik, se celo sonček pokaže. V tem kotlu Senadolskega polja ni skoraj nobenega vetra, razen ko občasno prbije iz različnih smeri (generalno zgoraj piha močan J, JV kot kaže veternica pri Dolenji vasi, v višinah pa je še močnejši JZ).

Postavim Rooka in najprej poskušam ob vetru, pa mi ga vrže sem ali tja in me enkrat, ko sem v zraku celo rikverca. Ko pa poskušam v »brezveterju pa tudi ne morem pošteno vzleteti na tem položnem travniku.

Naslednja lokacija (Senadolsko polje 2), ki je še niže spodaj, pa je res popolnoma položna. Kljub neštetim poskusom se ne morem odlepiti od tal za več kot poskok in žalostno odstopim.

Grem malo v raziskovanje proti Senožečam in najdem tale griček levo po lokalni cesti iz Senožeč v smeri Dolenje vasi pred Potočami.

Rinfuzo proti vrhu. Z vsakim m višine veter narašča in pod vrhom borovci šumijo ohoho…

Čakam skoraj pol ure, pa se le občasno malo umiri, prekratko, da bi si upal potegniti. Na koncu se predam in odnesem robo niže po pobočju. Vetra je tu manj, čeprav na momente sunek res pošteno butne.

En takšen sunek mi Rooka kar sam raztegne, da potem lepo hrbtno dvignem in se zapeljem dol do ceste.

Zoranov skokec

Ko let objavim, vidim, da je v neposredni bližini na Z strani start že poimenovan… seveda, Erzo je tu že operiral… 🙂

Zjutraj se obiram, saj je povsod pokrito in močan JZ. Le pri tleh je malo manj vetra in iščem primerno lokacijo projektnega delovanja. Sem že skoraj odločen za Dolenjsko, pa se zaradi visokih temperatur sneg že ves cedi in spreminja griče v blatna močvirja. Na koncu se odločim za okolico Pivke (kjer kaže, da tudi napovedanega rahlega dežja še ni).

Na prvi lokaciji, ki si jo ogledujem piha direktno v hrbet (nek JV), res pa je, da je start obrnjen bolj na SZ. Potem se prikopljem na tale osamelec nad rečico Pivko, ki že zaliva vse travnike naokoli (nad vasico Klenik pri Pivki). Strmina lepo obrnjena proti Z,JZ, piha pa direkt z leve od JV (in to potrjuje tudi dim-para iz tovarne v Pivki, ki je čisto položena od JV).

Ker je že pozno nimam druge izbire in samo razgrnem Rooka in ga neuspešno dvigujem po platojčku proti vetru. Na koncu porinem naprej in rinem po platojčku padalo v močnem vetru nad sabo, pa me v bistvu rikverca desno do roba in se vržem v desno čez. In speljem v dolinico, kjer pa zavijem v desno po kolovozu z vetrom, da ne zaružim v reko/potok/jezero, ki prekriva dobršen del ravnice spodaj. Tik pred drevjem ful zabremzam, da ne bi sedaj zaružil v drevje pred sabo.

Zoranov skok s startom v rikverc

Rinfuzo gor do LCja.

Potem do teme iščem še kakšno ustrezno krtino in se v temi predam…

Danes napovedane prve snežinke tudi po nižinah in Erzo in Milan se hitro organizirata za Slevico. Sem že skoraj tudi sam odločen za tja, pa se mi nenadoma ponudi prilika za zemeljsko podporo proti Dolenjski … in se že peljem/va proti Ivančni gorici. Do Temenice in na levo v vedno ožjo dolino mimo Bukovice. In po serpentinah skozi gozd na vršni del – Tapolje, kjer sva ne dolgo nazaj stala z Erzom, ki je se je pognal v meglo, da reši še eden zadnjih biserov Dolenjske…

Danes vršni travnik ni v megli, zato pa piha popolnoma od zadaj cca 2m. Erzov trakec od zadnjič še visi in to potrjuje. Alenka mi pomaga postaviti prav na vrhu in ko piha malo manj, potegnem in odlaufam. Vendar naredim le nekaj poskokov in prekinem pred spodnjo cesto.

V drugo postaviva malo pod robom bolj proti gozdu. Ko spet malo veterček jenja, potegnem in laufam, laufam, dokler me le ne vzame in speljem nad kmetijo.

Iščem najnižji prehod levo čez drevesa … in sem čez. In potem drsenje v miru (in mrazu – rokavice sem si pozabil natakniti) ob pobočju. In kar lepo drži in čez nekaj hrbtov, dokler se dolina na široko ne odpre pri Bukovici. Nizek še do križišča, pa sem prenizek za čez zadnje drote, zato obrnem nazaj in pristanem na travniku tik pred njimi.

Zoranov let
Andrej Erznožnik : Le kje si pa to našel? 😉Eden zadnjih dolenjskih biserov [12.12.2019 20:56]

Alenka me kmalu pobere, potem pa na božanski sladoled v Trebnje (ampak sladoleda nimajo več, ker je premrzlo, zato se je treba zadovoljiti z božanskimi torticami…).