Danes je napoved, da bo Primorska pokrita, zato z Igorjem nihava med Gorenjsko (slaba termika in močna inverzija do 1500) in Koroško (več JZ in boljša termika – pa že dolgo nisem bil v tistih krajih, Igor pa tam sploh še ni letel). Uršlja gora bo lepo nad inverzijo.

Ker sva okoli 11h že rahlo pozna za daljno Koroško, pristanem, da pelje Igor (hitreje bo, pa še zdi se mi, da bova na koncu končala na Kremžarici, kamor je bistveno hitrejši dostop – z avtom na start).

Ko se peljeva gor, naju vedno bolj mineva, sploh ko čakava v cestni zapori pred Velenjem in potem v koloni vijugava proti Mislinji. Vmes preverjava situacijo z Bojanom (Gaberškom), ki je ravnokar pristal z Uršlje. Ko končno prideva v SG, je Kremžarica že narastla čez 5 in zavijeva proti Uršlji, saj si tam obetava lepše letenje. Potem pa še Bojan in njegov oče svetujeta, da je bolje na Uršljo, ki bo vseeno manj narasla kot Kremžarica. Tako preko Kotelj od zadaj zagrizeva v serpentine proti Ošvenu. Kmalu sva na makadamu in vedno bolj mi je žal, da nisva šla z LCjem. Igor pa je še dodatno obremenjen z logistiko, saj bi bila pot od kateregakoli pristanka nazaj na hrib res dolga; ponavljam mu, da je družina Gaberšek zagotovila zaključno podporo, pa ga ne pomirim preveč.

Končno pririneva na parking pred rampo. Najprej nameravam vzeti lahko opremo, pa me Igor spodbudi za normalno. Po strmi cesti odpešačiva gor in kmalu mi je pošteno vroče, sploh ko prideva na sonček J pobočja. Igor me ves čas spodbuja in nazadnje celo zamenjava rukzaka, čeprav sva si takoj enotna, da njegov ni bistveno lažji. Po 3/4h prisopiham mimo cerkvice na start (Igor je seveda tudi zraven, vendar on sploh ni sopihal 🙂 ).

J piha okoli 6m/s, lepo gor in takoj postaviva na J robu vršnega platoja (spet mi Igor pomaga razplesti štrikce, ki seveda morajo biti zapleteni…).

Tik preden potegnem, se pred startom začnejo delati meglice. Najprej malo sem in tja pred startom in nekaj naberem, vendar je precej razrukano.

Že sem v meglicah in v takem mi ni več za vrteti ob pobočju, zato se odpeljem malo v levo proti V.  Meglice se še bolj zgostijo in ko sem bolj stran ob pobočja me že začne odnašati čez sleme na S. Ko sem le ven iz meglic pod bazo, sem že toliko zadaj čez sleme/sedlo, da se samo še zapeljem nazaj proti Kotljam in potem v desno proti SG.

Igor je tudi že v zraku in ima podobno situacijo. Zadaj za hribom je nekajkrat kar razrukano, ampak smer držim, dokler me, nekaj za Selami pred SG, skoraj popolnoma ne zaustavi V. S precej gasa pririnem čez zadnji grič in pristanem pred pokopališčem ob Suhadolnici.

Zoranov let

Takoj pokličem ata Gaberška, ki obljubi pomoč. Igor javi, da je pristal malo med Selami in Vrhemi.

Igorjev let

Ko pospravim, je Jože že pri meni s svojim Banijem.

V Kotljah pobereva Igorja in gor mimo Ošvena severno pod sedlo, kjer je bližnjica do Igorjevega avta. Onadva z Banijem odpešačita, jaz pa zapeljem dol do Smučarske koče, kjer ju počakam, da ob pivu in bograču zaključimo letalni dan.

Ker imam popoldne zemeljske obveznosti v MB, je le dopoldne na voljo za nezemeljske. In združim(va) izlet v sončno jesensko soboto na lokacijo za Škofjo Loko, ki je bila že  4x ogledana, pa nikoli usojena (predvsem zaradi vetra, ki je vsakokrat žgal od Z). Vreme je krasno (kasneje so na Lijaku in še kje odpeljali čudežne lete…) in po dolini piha V od Škofje Loke proti.

Pa naju na sredi poti gor k cerkvici Sv.Tomaža ustavijo kamion in stroji, ki asfaltirajo del ceste in zablokirajo ves promet za nedoločen čas. Že obrneva (še petič ne bo usojeno), ko se zapora odpre in čakajoči lahko zlezemo mimo.

Pri cerkvici piha JV precej z desne, kjer so gospodarska poslopja in hiša, kamor se ne da odleteti (danes bi imel rajši močan Z, kot pa ta JV). Medtem ko Alenka fotografira okolico idilične cerkvice, prenašam trakec sem in tja.

Na koncu se vseeno odločim in postavim Rooka. V tangice in čakam na presledek pihanja z desne. Ko pride, potegnem hrbtno in zalaufam, pa mi spet sunek z desne sfiži padalo, da moram še malo korigirati, ko laufam po položnem travniku, da na koncu le speljem.

Nizko nad drevesnim robom in veter z desne od Lubnika me kar tlači dol, da že gledam za pristanki. Potem pa se le naslonim na pobočje na levi in me lepo dvigne in z bogato višino preletim vso pobočje in čez dolino, da moram še zbijati, ko pristajam na velik travnik ob glavni cesti ob Selščici.

Zoranov let

Novnov !!

Potem pa še na kostanj in tortice v Škofjo Loko.

Igor naštudira, da bo za danes a) Kanin ali b)Vogel in že navsezgodaj zjutraj mu vse elektronske in osebne informacije pokažejo na Kanin. In ker tega starta še nimam, sploh ni vprašanje, da grem.

Malo čez 8.30 startava od Igorjevega Hoferja čez Gorenjsko in Predil v Bovec. Na jajčka in do C postaje, kjer počakava še domačina Rusca (Boris Šulin) in Nemčiča (Tomaž Evačič) in v vročini poletnega dne še nekaj ovinkov gor po šodru na start Škripi. Za to šodrasto okolje super urejen start (mrežica čez šoder za 2-3 padala. Počasi postavimo (piha že lepo gor, vendar pa je inverzija kar vidna in tuji padalec, ki je startal pod C-postajo, nekako ne more pobrati). Dobim navodila, kje se predvidoma pobira in ob 13h gremo v zrak: Nemčič, jaz, Igor in po kar nekaj taktiziranja še Rusc.

Kar nekaj časa vrtimo na razu na levi, potem se malo raztepemo. Nemčič po uri lokalnega matranja scuri na uradni pristanek.

Tomažev let

Igor in Rusc se po pol ure matranja, ko ne moremo nabrati nad 2000, odpeljeta proti Boki, jaz kmalu za njima in potem na pobočju nad Učjo naslednje pol ure poskušamo nabrati spodobno višino. Igor nizek obupa (ampak samo lokalno, generalno tudi pod razno ne bo odstopil…) in se vrne nazaj pod rešilni Rombon, kjer čez nekaj časa bogato nabere na 2000.

S Šulinom se še nekaj časa matrava, potem odpelje s 1600 čez dolino na Polovnik, jaz z dobrih 1750 nekaj kasneje za njim.

Na Polovniku najprej rodeo nizko, potem okoli vogala vedno višje in na Krasjem vrhu končno nad greben in vrh (ampak rodeo je bil pa na vseh višinah…). Šulin odpelje s 1900 čez dolino na Stol, jaz najprej razmišljam, da bi šel nazaj za Polovnik in Čezsočo v Bovec (matrajo me večerne zemeljske obveznosti v LJU). Ker pa je še dovolj časa, potegnem tudi sam za njim čez Soško dolino, saj predvidevam, da bo na Stolu bistveno bolj umirjeno. Igor je že za nama v Polovniku.

Ko priklopim Stol od zadaj lepo nad grebenom, na J strani ni kaj dosti bolj umirjeno in rinem v JZ proti startu in vrhu Kobariškega stola. Ker pridem komaj kaj nad greben vrha, mi je počasi zadosti in se nekaj za anteno na vrhu obrnem nazaj. Tu malo zavrtim in naberem in ko sem lepo nad grebenom, se odločim, da to izkoristim in odpeljem čez na S stran direkt  na Boko.  Tam še malo popravim in ob pobočju (skoraj ne morem verjeti, da mi uspe priti mimo vsega Bovca od zadaj po pobočjih) do uradnega pristanka (nočem pa pristati kjerkoli, saj imam ves čas v glavi navodila domačinov, kakšni so problemi z letališčarji in naj se le izognemo pristajanju kjerkoli, razen na uradnem…).

Zoranov let

Še med pospravljanjem me pride rešit Nemčič, ki me dostavi do gondole. Tu pa ravno pristajata Jani in Darja. Večerne zemeljske obveze moram skenslati, čeprav sem rešil avto, saj je Igor z druščino nekje pri Gemoni…

Še malo poklepetemo z Darjo in Janijem, potem onadva odmotorirata proti KG, jaz pa v Kobarid, kjer malo po mojem prihodu pristaneta Igor

Igorjev let

in Rusc

Šulinov let

Pa še ostali domačini in preštevilni tujci.

Pa še vizualizacija

Še zaključno druženje pri Teji in gasa v LJU.

Super !!!!  Novnov, novo okolje, lepo letenje, krasen dan…

Še vedno se nisem aklimatiziral na SLO, pa še ves dopoldan imam zemeljske obveze. Za danes še slabša napoved kot včeraj (še močnejši JZ nad 1500), tako da niti preveč ne iščem kakšnega super starta. Bom spet malo pogledal po nizkih projektih, kjer pa vetra ni nič.

Potegnem za Logatec in si ogledam še nekaj neodletenih ciljev (komaj zmorem iz LCja v vročino terena…). Na koncu se začnem pripravljati na že dvakrat ogledanem Medvedjem Brdu – V, kjer veter piha po pašniku idealno gor, vendar malo v valovih (od 0 do 3-4). Poskušam postavljati čim bolj v senci drevesa, čeprav je tam največ kravjega dreka…

Z mene kar teče, ko potegnem prvič. Laufam po položnem travniku in po nekaj m v luftu spet sedem na tla. Enako drugič. In tudi v tretje ne gre rado…

Mogoče je v četrto ravno prav pihnilo, saj me ni spustilo spet na tla, ampak sem kak cm nad tlemi speljal. Malo me  le dvigne na koncu travnika, tako da lepo preletim drevesno mejo. Spodaj za naslednjim travnikom pa morje dreves. Ne vem, kako je Erzo (kot edini doslej) to uspel preleteti (in še celo 2x). Sem malo bolj levo kot on proti gozdnati dolinici, kjer se že vidim obešenega na drevesih (zagotovo je bil on višji, saj je peljal bolj desno ob travnatih flikah, kjer se da zasilno pristati – so kar nekaj višje, kot sem jaz zdaj). Zato obrnem nazaj iznad gozda do zadnje jase in pristanem ob pobočju. To je vse kar zmorem (in si upam).

Zoranov let

Ampak že dolgo želeni in novnov je pa le uspel  🙂