Luka in Mateja že včeraj namigujeta, da bi danes združila družinski izlet z letenjem v hribih. Mega je včeraj še za, pa danes zaradi zemeljskih obveznosti odstopi. Jaz sem pa zelo za (saj je tudi danes podobno kot včeraj: čudovit dan, z inverzijo in malo vetra).

Okoli 11h pri Mateji in Luku zafiksiramo Lovra v LCja, naložimo vso potrebno kramo za njega in za letenje in gasa proti Begunjam (plan je v Begunjščico).

Mimo gradu Kamen po vedno slabši cesti mimo množice avtomobilov (ki prilezejo, do koder pač gre) in ljudi (ki hodijo po cesti, namesto po planinskih poteh), do Poljške planine (1180 m), kjer pa je le nekaj avtov in obilje prostora za parking. Odločitev pade, da bo Luka nosil Lovra, Mateja pa svoje padalo. Meni Luka velikodušno ponudi Pi2 za test, kar z veseljem sprejmem in odstranim M24 iz rukzaka.

Ko zakoračimo v hrib, ravno obiramo romantična Aljaža in Valerijo, ko nas dohitita 🙂 , prehitita in odhitita naprej. Pot se enakomerno vzdiguje v položnih ključih in napovedanih 1.30h nam mine v prijetnem klepetu z zadovoljnim Lovrom v 1.15h. In že smo v množici na Roblekovem domu po +450 nmv. Čudovit dan (sicer mrč inverzije spodaj) je sem gor privabil množice (dekleta in žene pretežno v raznoraznih pajkicah… veliko otrok, in … ostali).

Lovro uživa naokoli, medtem ko mu starša poskušata zagotoviti hrano.

Kaže da se jim je v koči kuhinjska logistika nekaj sesula, saj več kot uro čakamo na pasulj in ričet. Ko že nekajkrat hočemo oditi (vmes s kosom kruha zamotimo Lovra, medtem ko se njegovega ata ne da zamotiti z ničemer), končno le dobimo želeno in takoj se (že sicer odlično) razpoloženje izboljša do maksimuma.

Potem pa hitro pograbimo robo in malo vodoravno in rahlo gor na travnato pobočje, kjer na lepi polički z Matejo postaviva (ob Lukovi pomoči).

Rahlo piha gor in potegneva: najprej Zoran,

takoj za mano pa še Mateja.

Lepo drži (čeprav ne dviguje), da visoko nad prednjim grebenom preletiva grad Kamen do Sv.Petra, kjer malo popiska, potem pa daleč ven proti Lescam in nazaj pred tovarno Elan.

Zoranov let

Pi2 je prekrasen za handlat (27 m2, ob enaki teži kot M24).

Pospraviva in v naslednjo množico bifeja ob polnem fuzbal placu v Poljčah, kjer kmalu dočakava Lovra in Luka.

Super dan, brez najmanjše nervoze in stresa (razen čakanja na hrano) na poletno toplem sončku v čudovitih jesenskih barvah. Pa še novnov :-).

Danes je napoved, da bo Primorska pokrita, zato z Igorjem nihava med Gorenjsko (slaba termika in močna inverzija do 1500) in Koroško (več JZ in boljša termika – pa že dolgo nisem bil v tistih krajih, Igor pa tam sploh še ni letel). Uršlja gora bo lepo nad inverzijo.

Ker sva okoli 11h že rahlo pozna za daljno Koroško, pristanem, da pelje Igor (hitreje bo, pa še zdi se mi, da bova na koncu končala na Kremžarici, kamor je bistveno hitrejši dostop – z avtom na start).

Ko se peljeva gor, naju vedno bolj mineva, sploh ko čakava v cestni zapori pred Velenjem in potem v koloni vijugava proti Mislinji. Vmes preverjava situacijo z Bojanom (Gaberškom), ki je ravnokar pristal z Uršlje. Ko končno prideva v SG, je Kremžarica že narastla čez 5 in zavijeva proti Uršlji, saj si tam obetava lepše letenje. Potem pa še Bojan in njegov oče svetujeta, da je bolje na Uršljo, ki bo vseeno manj narasla kot Kremžarica. Tako preko Kotelj od zadaj zagrizeva v serpentine proti Ošvenu. Kmalu sva na makadamu in vedno bolj mi je žal, da nisva šla z LCjem. Igor pa je še dodatno obremenjen z logistiko, saj bi bila pot od kateregakoli pristanka nazaj na hrib res dolga; ponavljam mu, da je družina Gaberšek zagotovila zaključno podporo, pa ga ne pomirim preveč.

Končno pririneva na parking pred rampo. Najprej nameravam vzeti lahko opremo, pa me Igor spodbudi za normalno. Po strmi cesti odpešačiva gor in kmalu mi je pošteno vroče, sploh ko prideva na sonček J pobočja. Igor me ves čas spodbuja in nazadnje celo zamenjava rukzaka, čeprav sva si takoj enotna, da njegov ni bistveno lažji. Po 3/4h prisopiham mimo cerkvice na start (Igor je seveda tudi zraven, vendar on sploh ni sopihal 🙂 ).

J piha okoli 6m/s, lepo gor in takoj postaviva na J robu vršnega platoja (spet mi Igor pomaga razplesti štrikce, ki seveda morajo biti zapleteni…).

Tik preden potegnem, se pred startom začnejo delati meglice. Najprej malo sem in tja pred startom in nekaj naberem, vendar je precej razrukano.

Že sem v meglicah in v takem mi ni več za vrteti ob pobočju, zato se odpeljem malo v levo proti V.  Meglice se še bolj zgostijo in ko sem bolj stran ob pobočja me že začne odnašati čez sleme na S. Ko sem le ven iz meglic pod bazo, sem že toliko zadaj čez sleme/sedlo, da se samo še zapeljem nazaj proti Kotljam in potem v desno proti SG.

Igor je tudi že v zraku in ima podobno situacijo. Zadaj za hribom je nekajkrat kar razrukano, ampak smer držim, dokler me, nekaj za Selami pred SG, skoraj popolnoma ne zaustavi V. S precej gasa pririnem čez zadnji grič in pristanem pred pokopališčem ob Suhadolnici.

Zoranov let

Takoj pokličem ata Gaberška, ki obljubi pomoč. Igor javi, da je pristal malo med Selami in Vrhemi.

Igorjev let

Ko pospravim, je Jože že pri meni s svojim Banijem.

V Kotljah pobereva Igorja in gor mimo Ošvena severno pod sedlo, kjer je bližnjica do Igorjevega avta. Onadva z Banijem odpešačita, jaz pa zapeljem dol do Smučarske koče, kjer ju počakam, da ob pivu in bograču zaključimo letalni dan.

Ker imam popoldne zemeljske obveznosti v MB, je le dopoldne na voljo za nezemeljske. In združim(va) izlet v sončno jesensko soboto na lokacijo za Škofjo Loko, ki je bila že  4x ogledana, pa nikoli usojena (predvsem zaradi vetra, ki je vsakokrat žgal od Z). Vreme je krasno (kasneje so na Lijaku in še kje odpeljali čudežne lete…) in po dolini piha V od Škofje Loke proti.

Pa naju na sredi poti gor k cerkvici Sv.Tomaža ustavijo kamion in stroji, ki asfaltirajo del ceste in zablokirajo ves promet za nedoločen čas. Že obrneva (še petič ne bo usojeno), ko se zapora odpre in čakajoči lahko zlezemo mimo.

Pri cerkvici piha JV precej z desne, kjer so gospodarska poslopja in hiša, kamor se ne da odleteti (danes bi imel rajši močan Z, kot pa ta JV). Medtem ko Alenka fotografira okolico idilične cerkvice, prenašam trakec sem in tja.

Na koncu se vseeno odločim in postavim Rooka. V tangice in čakam na presledek pihanja z desne. Ko pride, potegnem hrbtno in zalaufam, pa mi spet sunek z desne sfiži padalo, da moram še malo korigirati, ko laufam po položnem travniku, da na koncu le speljem.

Nizko nad drevesnim robom in veter z desne od Lubnika me kar tlači dol, da že gledam za pristanki. Potem pa se le naslonim na pobočje na levi in me lepo dvigne in z bogato višino preletim vso pobočje in čez dolino, da moram še zbijati, ko pristajam na velik travnik ob glavni cesti ob Selščici.

Zoranov let

Novnov !!

Potem pa še na kostanj in tortice v Škofjo Loko.