Se pripeljem gor do cerkvice in parkiram ob cesti. Piha idealno gor od AC. Ni mi jasno, zakaj je Jože startal čisto v kotu ob gozdu pod cesto…

Postavim pod cesto pri avtu in potegnem prvič. Padalo skoči gor in se po nekaj korakih prevali v levo po pobočju.

Postavim drugič – sedaj čutim, da pihne kar močno z desne. Potegnem bolj proti desni, pa se po lepem dvigu in cca 20m laufanja padalo spet zvali v levo.

Tretjič enako (čeprav sedaj ni pihalo skoraj nič). Sedaj natančno pregledam štrikce in najdem velik vozel med komando in linijami. Razpletem in postavim četrtič.

Potegnem in padalo gre sedaj lepo gor, ampak sploh noče lepo prijeti, dokler se ne zaustavim in pade čez mene – vidim, da sedaj kar močno piha od zadaj.

Za peti dvig kar nekaj časa čakam, da neha pihati od zadaj. Ko je končno nula, potegnem, laufam kot nor, pa me noče dvigniti do pregiba, ko sem za trenutek le v zraku, da me potem spusti in se podrajsam po vseh blatnih krtinah in sem usran 100%. Ko nabiram padalo, piha po hribu dol vsaj 5m.

Za šesti dvig spet čakam skoraj pol ure. Ko le neha pihati od zadaj spet potegnem in laufam in laufam in preskakujem krtine in sem meter ali dva v luftu, pa spet skakljam in tako do podna…

Naberem in nazaj gor in čakam na sedmi dvig. Zdaj skoraj konstantno piha od zadaj, za trenutek z leve, včasih z desne, le gor ne… Imam dovolj in začnem pospravljati. Pa naenkrat lepo pihne gor, tako da lahko postavim celo zidek. Spet skočim v blatne tangice in se vpnem. Veter pa spet od povsod, le od spredaj ne.

Čakam in čakam in dočakam, da pihne gor in potegnem in laufam in sem v zraku. Nad dolino in v desno ob cestici, ko me kar nese, ker imam seveda veter spet od zadaj. Kljub temu lepo pristanem…

Zoranov let

V sedmo gre rado… Polni dve uri… Toliko o še kakšnem mimogrede; malenkost pa to 🙂

Danes spet nekaj burje. Se dopoldne slišiva z Ukijem, ki je že za akcijo. Nekako se spomnim na Dane (tudi, če je močna burja, bi tu naj bilo). Pokličem Kolar R.ja, ki potrdi pravi veter, čeprav pa je v Ribnici kar pokrito. Ko pa začnem nabirati jato (skličem Vrhniko ob 12.30), se Uki odloči kar za Zavrh.

Drugih kandidatov, razen Mega ni, tako da se (z nepotrebnim postankom na Železniški) odpeljem na Unc po Mega in čez Bloke v Ribnico. Tu vskoči Robert, ki pa se ne počuti dobro za letenje, za šoferja pa… In se zapeljemo gor, podobno kot da bi šli na Slivnico.

Cesta se od Ugarja (aaaahhhh, kar nekaj prebedenih noči na straži v mrazu in snegu sem preživel tu….) enakomerno vzpenja in pri tretjem glavnem odcepu na levo in na livado na levi do starta.

Z Megom vzameva robo in na start, ki je strma poseka (kot Zavrh) s položnim začetnim robom – vse sredi gozda (ne kot Zavrh, ki je idilična travnata planota). Start je precej razdrapan, sta ga pa Robert in njegov padalski kolega malo prekrila s tepihi, tako da se vsaj po eno padalo da postaviti brez zatikanja. Veter piha pravilno gor, ga je pa le za okus (premalo za brezskrben start…).Robert nama pomaga postaviti.

Prvi potegne Mega in se takoj na začetku strmine ustavi in podre Kinga. V drugo je uspešnejši in lepo odleti.

Potem postavim jaz in tudi v prvo podrem padalo (žal delno na smrečico). Robert sname tistih nekaj štrikcev in mi še enkrat postavi. Mega javi, da pristaja pri konjih.

Megov let

V drugo sem bolj odločen in stopim čez rob v zrak poseke. Takoj zunaj v desno in ob pobočju v veter komaj lezem naprej (očitno je glavnina vetra z JV vzdolž pobočja…). Najprej 5-10 naprej, potem 15. Višino držim, vendar pa nabrati ne morem nič. Čudovit pogled dol v izvir in začetni tok Ribnice (kot nekje v Kanadi, sva si kasneje enotna z Megom). Do glave v pobočju še rinem naprej (v upanju, da bom tu lahko kaj več nabral), potem odvijem pravokotno levo in nad Ugarjem in konjsko farmo zapeljem na pristanek do Mega.

Zoranov let

Robert je že pri naju. Pospravimo in na zaključno druženje v Ribnico. Novnov !!

Napovedan močan SZ, še najmanj v Vipavski. Razen Borisa, ki sproži akcijo, nobenega pravega zanimanja. Pa še Vipavska postane mrčasta in Istok odsvetuje. In se z Borisom zmeniva za bližnje projekte.

Poberem ga iz Logatca na začetku Rovtarske ceste in proti Rovtam. Pred trgovino izstopiva in čeprav je pobočje obrnjeno proti SZ, piha rahlo z leve.

Postaviva in v luft Boris,

Borisov let

nekaj za njim še jaz. Pravi jojo (da je bilo kar neokusno, pove kasneje Boris) in kjer je Boris že na tleh na travniku, mene še dvigne in me zgunca vsaj še 100m naprej.

Zoranov let

Pospraviva in nameravava naprej proti Hlevišam, pa je cesta popolnoma zaprta. In se obrneva nazaj in v smeri Medvedjega Brda, kjer je veliko potenciala (pravi Boris).

Napoved podobna kot včeraj z zmernim V. Curjenja zadnjih dni imam dovolj in se odločim za projekte. In to SV od LJU, saj tudi obiski nekaterih lokacij JZ od LJU zadnje čase niso bili uspešni.

Spodbudi me včerajšnji let na JZ pobočjih Menine in gas mimo Kamnika v Tuhinjsko.  Po gozdni cesti gor prav na start, ki je čudovita jasica; opremljen s trakci in klobaso in startno mesto pokošeno – zgledno (komu gre zahvala – Sedušaku ali Jerasu ? – toliko o rednih vzdrževalnih delih našega kluba 🙂 !!!).

Piha po jasi gor, J (?), na momente kar močno. Postavim, postavim zidek in potegnem hrbtno. 1x ponavljam in potem speljem.

V začetku me J kar ustavlja, da me malo skrbi, ali pridem ven skozi grapo, saj tudi desno na pobočju nič bolje ne drži. Potem pa speljem lepše, pridem z veliko višino nad dolino, celo nekaj dviganja ujamem in na pokošen travnik v pristanek.

Zoranov let

Super novnov !

Pri domačinu, ki me opazuje, si zgovorim prevoz, žal pa to traja skoraj uro, saj ima veliko opravka s cestnimi delavci, ki vzdolž ceste gradijo pločnik, v glavnem tudi čez dele njegovega vrta ob hiši…

Erzo je prej lobiral za Gozd, pa se je moje reševanje LCja tako zavleklo, da se odpeljem še naprej do Vranskega in pred njim na levo na kucelj Brce.

Koruza je požeta, je pa pod poljem električni pastir, tako da postavim pod njega 30m od originalnega Erzovega starta (upam, da mi ga bo Erzo priznal, če pa ne, bo pa to moj novnovnov, ki ga on še ne bo imel 🙂 …). Piha lepo gor.

Potegnem in stopim v zrak in ven iz dolinice nad staro glavno cesto in čez drote na travnike preko.

Zoranov let

Pa je še en novnov.

Ker mi nihče ne ustavi, z robo pešaka po cesti naokoli gor.

Bolje nova krtina, kot curaža pravim, ko se zapeljem proti domu… dokler me ne pokliče Erzo in pove, da je 2 uri jadral na Gozdu (1800)… Naslednji udarec je doma, ko vidim, da je bil pa Jean danes na Grmadi (pa saj je bolje, da nisem šel tja; bi gotovo bila curaža 🙂 …)