Zapeljem se dol v dolino in čez cesto gor do Mačka. Kaže, da so vsi doma in takoj dobim dovoljenje za poskus (pri kmetiji piha malo čudno – J ?!). Vse pobočje pod hišo je v pravkar nulo pokošeno.

Pri anteni se ustavim in preučujem veter. Piha v ciklih: močnejši JV po hribu dol – 0 – rahel V- JV…

Pol ure cincam; v gozdnato mejo, kjer je najniže treba čez, je speljana dvofazna in travnik je dokaj položen do tja. Če bi veter pihal prav (S-SV) bi (skoraj 🙂 ) ne bilo problema, tako pa… Ampak na koncu postavim – saj, če mi ne rata, je do gozdne meje lep travnik.

Potegnem pravokotno na smer leta (ko pihne kolikor toliko V), naredim celo nekaj korakov v to smer, potem sem v zraku in se usmerim proti useku. Pa me sploh noče vzdigniti, tako da nizko nad tlemi (na višini drotov) pred drevesi zavijem v levo in z vetrom v hrbet pristanem v pobočje na travniku. Padalo mi butne čez glavo in obesi nekaj štrikcev na veje.

Zoranov let

Hitro snamem in pospravim. Še bom moral priti, da bom (zase) imel občutek, da sem start zares odletel…

Še kar ta SV. Erzo se organizira za Ivanščico, meni pa danes ne znese še enkrat za ves dan v tujino…

Vetra naj bi bilo na Gorenjskem malo manj kot prejšnje dni in odločim se it pogledat na Gontarsko planino (če bo premočno, pa kam niže). Popoldne pa mogoče Zavrh…

Na znanem pristanku v Trnovcu nobenega vetra in vse okoli čisto mirno.

Na Domu na Govejku ob 12.30 že kar konkretno piha. Vseeno vzamem lahko opremo – M24 (saj bo … )  in po idilični stezici zložno proti planini. Čez pol ure sem pri klopci na vrhu. Občasno prbije.

Malo čakam in modrujem sam s sabo in se prepričujem. Ker sunki niso več kot 6,3 sicer 2-5 se naštimam. Potem pa začnejo drevesa vedno bolj šumeti in sunki so vse pogostejši in močnejši (izmerjeno 8,9). Potem čakam in se malo sprehajam naokoli in se prepričujem, da je vedno bolje.

Po 15h sem prepričan (sem se prepričal), da so sunki vse redkejši in postavim. Počakam na miren interval in potegnem. Med obratom me že odlifta gor in potem me dviguje vse dokler ne pridem čez vršno V sleme, ko me končno začne spuščati. Kar živahno v zraku z veliko vetra. Niže se malo umiri in pristanem v skoraj takšnem miru, kot sem ga imel ob prihodu.

Zoranov let

Ker mi je nerodno spet fehtati prevoz pri hiši ob pristanku, grem malo niže do prve kmetije, kjer sem prej spraševal za padalca Jureta in njegova teta me prijazno odpelje na Govejek.

Let, ki ostane v spominu…

Na (šolskem) startu Stella sem sam in Mega mi hitro razgrne padalo.

Potem pa po neuspelem dvigu (že začenja mešati veter) čakava kar nekaj časa, da se napiha dol, pa s strani, pa nič, pa…

In končno potegnem in odlaufam dol, da le speljem po položnem pobočju.

V zraku malo bolj mirno kot prej in vztrajam le toliko časa, dokler je enostavno vrtenje in pobiranje. Pa kar ne gre dol (večja višina pa se mi ne pusti nabrati), zato se po pol ure odpeljem na uradni pristanek 1 (pri hotelu), kjer me že čaka Mega.

Zoranov let

Novnov !

Še malo močnejši S, SV kot včeraj. Zato iščem še nižje projekte. In čimbolj zgodaj od doma.

No, ta zgodaj je po 9h in proti Škofji, ker je tam vseeno narisano najmanj vetra. Včeraj ogledani Sv.Andrej in tiste konce (ko je bilo premočno – vsaj zame) kar obidem in se zapeljem proti Poljanam.

Takoj na levo v Predmost in gor na griček Kovče. Kar z robo na vrh. Piha od vsake strani nekaj, največ pa z V, JV. Ker je vrh lepo položen, postavim v desno in ko pihne ravno prav (ko neha prbijat) dvignem hrbtno in ga stabiliziram, potem pa usmerim v levo v graben in se speljem čez hiše in drote dol na travnik.

Zoranov let

Novnov !!

Naprej pod Slajko in gor na Srednje brdo. Zgoraj veter že kar nabija (Pojetov start), zato se ustavim niže nad vasjo (Erzov start).

Dol na pobočje do podrtije, kjer je ravno v teku košnja. Gazda nima nič proti in takoj postavim v pokošeno. Piha lepo gor po pobočju, žal pa zelo sunkovito…

Potem pa čakam na luknje v nažiganju in ko nameščam padalo (kao zidek), mi med štrikce zamota pokošene trave, da je vse zaštrikano. Vsaj trikrat razmotavam in odstranjujem trše biološke strukture, ki ne spustijo vrvic. Potem pa končno pri enem dvigu dobim kupolo lepo postavljeno, se obrnem in stopim v zrak. Pa me nafuka v luft in ustavi (očitno je glih prbilo…), potem spusti dol, skoraj do tal, pa spet gor in potem nekako zavijem v levo vzdolž pobočja, da pristanem ob cesti.

Zoranov let

Ko hočem zložiti, ves čas polaga okoliško drevje – in piha dol po hribu (!) in mi razmetava padalo. Po mojem je dovolj za danes…