Za danes je Ščuka določil (pihal bo kao SZ), da bo Ravna gora-Sever prava (njegov dolg od zadnjič, ko so bili tu Erzo in Mega in Slak in Habibi 🙂 ) …

Ob 10.15 Bizovik in k meni v LCja: Erzo, Mega, Ščuka, Uki (zapriseženi šofer 🙂 ).

Nekaj pred 13h smo na startu sami. Krasen start v hladu idiličnega pomladansko prebujajočega se redkega gozda. Postavimo in čakamo (piha malo, baze se delajo na J strani 🙁 …), dokler ne prideta dva varaždinska lokalca. Ker je odpeljal LCja Uki dol na pristanek za podporo morebitnim scuriteljem, lahko gremo.

Potegne Mega in … ne scuri, ampak celo nekaj nabira, potem ga izgubimo za drevesi. Malo počakamo, potem Nevidni, pa Erzo in jaz. Lokalca čakata (kaj bo z nami). Pred startom dobim rahlo dviganje in vrtim. Mega je nabral in je že visoko. Nevidni mu sledi v višave. Jaz pa najprej lepo naberem na 1000, medtem ko se Erzo že bori čisto v podnu. Potem pa scurim za 400 m (celo malo pod start), medtem ko se Erzo reši in nabira. Končno uspe tudi meni in naberem ekspresno do 1800. Erzo nad mano še kar nabira in se bogato, z več kot 2000, odpelje čez proti Ivanščici. Jaz še vrtim in se matram, dokler ne naberem skoraj do 2000 in se odpeljem za njim. Samo zgubljam in poskušam priklopiti Ivanščico z 900. Erzo je že izginil prek Ivanščice, Ščuka tudi, Mega se je ujel v kot pri Lepoglavi in se poskuša rešiti. Skoraj pol ure se lovim in poskušam nabrati (piha Z vzdolž grebena). Mega medtem scuri in Uki gre po njega.

K meni pride eden od Hrvatov in mi da spet upanje, malo pa tudi pokaže in končno dobim pravo dviganje do 2000 in se odpeljem čez vrh. V resnici me odnese na J stran s 50 na uro in dvigne s +9 (!!) do 2500 !. Odpeljem se mimo baze, v katero me dviguje (max 2570 🙂 ) in vozim v smeri Sljemena J-JZ. Počasi zgubljam, močan veter piha z desne (Z) in mi kaže nesmiselnost moje želje, da bi vozil na JZ proti SLO (kot zadnjič z Ivanščice). Pod temno bazo pridem v super rodeo (celo na tleh nosi dim od SZ, pa tudi od JV !). Erzo mi odsvetuje proti J (CTR letališča), Ščuka vabi na V proti Kalniku (tam nekje sta onadva). S takšnim rodeom si v tiste griče proti V ne upam (sem že na 1500) in ker naenkrat nimam več pravega cilja/smeri in nobenega ne vidim, da bi mu lahko sledil, hočem samo še dol. Ni pa to tako enostavno, saj dobim pri tem še dviganja za 300m (!) in gore dole, dokler končno ne pristanem po pol ure pristajanja.

Zoranov let

Pošljem koordinate in Uki in Mega sta kmalu pri meni. Potem pa v lov za Erzom (javlja dolet proti Bjelovarju) in Nevidnim, ki končno pošlje koordinate kakšnih 20km južno od Bjelovarja. Najprej po njega, potem še po Erza

Erzov let

in v temi večera mimo ZG proti LJU, kamor pridemo ob 22h…

Končno, po neskončno dneh, napovedan lep dan s kolikor toliko normalnim vetrom. No, ne bo čisto z normalnim, ker naj bi dopoldne nažigal S, potem pa opoldne naenkrat zatišje in obrat na Z, zmeren za letenje. Gradient fantastičen. Komaj kaj oblačkov. Danes pa bomo šli nekam zares…

In me prehiti Mega, nekaj čez 9h, da gredo na Ravno goro… ampak, da so že na poti…

Hitro začnem gledati, kam, saj so me pošteno spravili na obrate. Nevidna ekipa je skupaj s Pavličem (ki že dva dni kombinira, kam naj bi se danes šlo) že na poti na Lijak. Samo na Lijak ne… Manca bo fraj ob 13h in je brez avta in bi bila vesela kakšne skupne kombinacije,… Mateja mogoče ob 14h…

Ker se bojim, da mi bo mašina zakuhala 🙂 , se hitro odpravim v okolico LJU “na projekte”. Glinek (že ogledan in nekoč kasneje z Erzove strani odleten…) je najbližji.

Čeprav naj bi bil sedaj še močan S, je tu šibek Z (strogo z desne, občasni sunki), občasno pa pihne tudi gor. Razgrnem Rooka, se vpnem v tangice in potegnem in malo lovim med sunki Z in termiko z J in se odlepim in … pristanem na dnu krtine.

Zoranov let

Malo ohladil mašino.

Še nekaj ogledov možnih lokacij, vmes ves čas spremljam veter, ki povsod še nabija s SV (zgoraj in spodaj pri tleh), potem pa je že blizu 13h in grem v salon po Manco.

Potreba je (po skoraj mesecu abstinence) že zelo huda in ker sem se včeraj prepozno zbrihtal (so Zavrh že odleteli), danes že zgodaj gledam kako in kaj. Erzu danes ne znese, tudi Mega je out, na Primorsko (kamor se odpravlja Nevidni & Co.) pa me ne mika. Sploh, ker bi rad malo tudi odhodil: izberem si Kamniški vrh. Od drevesa še nisem odletel in to bo to.

Vreme je malo boljše kot po napovedi in od peskovnika gor hodim po rahlo mrčastem soncu in občasnih močnejših sunkih vetra. Mimoidoča planinka, ki prihaja z vrha, pove, da je na vrhu že en čakajoči padalec in da občasno močno pihne. Vleče me, da bi šel na vrh, ampak draž novnovega je močnejša in zavijem na start Kamniški vrh – od drevesa.

V travnati strmini simbolična izravnava, idealna za padalo. Hitro se naštimam in počakam le toliko, da vidim v kakšnih ciklih prišumi veter. Potegnem hrbtno Nuptseja in stopim v zrak. Precej razrukano je (že dolgo nisem bil v zraku 🙂 ) in ker dviguje, zajadram v desno in ob pobočju naberem kakšnih 50m. Več pa z mojim 23m2 Nuptsejem ne gre… Ko obrnem v levo, spusti in se odpeljem ven, kjer še nekaj drži. Počasi odpeljem levo ob pobočju preko Ciclja proti Stahovici. Ker sem prenizek za Godič, pristanem pri OŠ pod cerkvijo v Stranjah.

Zoranov let

Med pospravljanjem pokličem Joneta, če bi lahko kaj skombiniral za prevoz. Pa pove, da nima avta, na mopedu nima zame prostora, da pa namerava ravnokar iti na Cicelj in se lahko pridružim, če si bom nekako organiziral prevoz…

V bližnjem bifeju Fičo dobim kmalu prevoz, ki me, po nekaj debate med potjo, zapelje prav gor do LCja v peskovniku. Dol in gor na Okroglo, kjer čaka Jone s svojim kužkom ob parkiranem mopedu.

Po strmi in zelo lepi poti sva v dobre pol ure na  startu, ki bi bil idealen, če ne bi bil pregrajen malo niže. Zgoraj se naštimava.

Postavim prvi v močno strmino pod ograjo in veter, ki sedaj bolj konstantno piha (in šumi po okoliških drevesih), mi pomaga postaviti zidek. V prvem hrbtnem dvigu se štrikci na eni strani zataknejo v požagane štrclje. Jone mi osvobodi štrikce, jaz pa krotim padalo 🙂 .

V drugo potegnem brez zatikanja in stopim v zrak. Ven in na levo ob pobočje, kjer pa nič ne dviguje. Zavjugam nazaj, pa me močno spusti, tako da se odpeljem samo še v levo in ven. In me spušča tako močno, da moram pristati na travniku (Zagorica nad Kamnikom) pred cerkvico.

Zoranov let

Nekaj minut kasneje me preleti Jone (v tandemu s psičkom), ki je dovolj visok, da preleti cerkvico in pristane pri šoli, kjer sem jaz v prvi rundi.

Jonetov let

In spet se izkaže, da sem logistično prepuščen sam sebi (on bo kar počakal ženo pri Fičotu, ki pa bo prišla bolj…)