V Lju že od noči dežuje, ampak glede na včerajšnje neuspešno popotovanje po Pivškem in Planinsko-Cerkniškem področju, je pa danes res treba nekaj najti. Dopoldne ogledujem kamere in povsod je vse mokro, le okoli Pivke so ceste suhe (al pa kamere tako pokažejo 🙂 ).

Mega je danes operativen in se kar zmeniva. Erzo je na terenu in se vrača izpod Vremščice (kjer baje ni groznega vetra) in se mu zdi, da nima smisla in odpove sodelovanje. Za letenje ne bo, za dol se vreč na kakšnem projektu pa mora nekje biti…

Na Uncu vskoči Mega in skozi rahel dež do Postojne (to je že bolje, ker v Lju je močan dež 🙂 ). Proti Nanosu in Vremščici črnina, proti Pivki malo manj… Kar samo mi zavije spet na izvoz in v Pivko in po obvozih spet v Juršče (že tretjič v zadnjem tednu…). Plan je Kršičevec in bazice se ravno zvijajo na samem vrhu. Veter je šibek (vsaj spodaj, ko se zapeljeva mimo Vardjanščice), torej mogoče pa danes bo. Pa zavijeva okoli vogala po gozdni cesti in stožec na cesti in vojaški džip v gmajni in malo parlamentiranja in čao-bao. Tudi danes ne…

Zapeljeva nazaj in ker sva ravno ob Vardijanščici, se odločim za “bolje drži ga, nego lovi ga”, in potegneva cota klaso komplet ven. Ko greva po pobočju gor, piha vedno močneje in na startu ugotavljava, da je močno (pre-močno ?), pa še malo z leve – čisti J (na Kršičevcu pa sigurno ne bi bilo za odleteti)! Vseeno se naštimam, Mega pa išče najboljšo pozicijo za padalo (da bo čim manj skal ob katerih bi se potolkel…). Počakava na trenutek, ko malo manj piha in potegnem naprej in mi ga sesuje na stran. Ob Megovi podpori je padalo spet hitro naštimano. V drugo me malo bolj cukne in rahlo butnem v najbližjo skalo in Mega že svetuje, naj raje pospravim. Jaz pa ne bi in začnem vaditi hrbtni start. In je zadeva dosti bolj prijazna.

V tretjem poskusu ga spravim res elegantno gor, se obrnem in na mestu sem v zraku. Malo mi popiska, zajadram levo, desno, se držim skoraj na nivoju starta (Mega mi vpije od spodaj, če se mislim zdaj še zafrkavat, al grem pristat :-)…). Po kratkem jadranju sem in tja ob pobočju se zapeljem do kravic in pristanem.

Zoranov let

Ful zadovoljen, ker mi je ratalo. Samo naberem in zbašem coto v LCja, ki je že tu…

Danes še lep dan, z (še vedno) močnim J,JZ vetrom. In ker res povsod nabija, je edina smiselna opcija Lijak. Nekje sredi dneva se slišiva z Megom (ki ne more, ker ima zmenek s  svojim zdravnikom) in Erzom, ki pa sprva ni preveč navdušen. Jaz se ukvarjam z mojim maseratijem (ga moram prestaviti na drugo lokacijo, kar po enem letu brez vžiga postane resen problem…)  in se mi kar dogaja.

Tako me Erzo pokliče sredi dogajanja, kje da sem, ker z Mirkom že čakata na Vrhniki. Ob 15.00 sem na zbornem mestu, prestop v limuzino (Erzovo) in – Lijak. Vmes preverjamo situacijo s Slamičem (ki ne gre) in se na koncu dobimo na pristanku z Istokom (ki gre – z nami gor, na sam štart, v zameno za kasnejši prevoz po limuzino). Na startu v glavnem sami tujci, ki bolj čakajo, saj veter kar nabija in padalci visijo na različnih višinah nad startom in po vsej dolini.

Malo pomodrujemo, potem pa postavimo. Tisti, ki se odločajo za start, doživljajo vnebovzetje in enako se zgodi tudi z nami (Erzo, jaz, Mirko,… Istok). Veter je močan, ampak laminaren, tako da skoraj nič ni treba delati, ker gre kar samo gor. Nekje nad grebenom je meja: po dolini in proti J sonček in bazice, za startom črni oblaki in proti Soški dolini in tam zadaj tudi močno dežuje. Erzo se odpelje ven nad dolino s 1200, jaz s 1000. Pa pod temno-belo bazico, ki lepo prime in naberem, naprej spet zgubim in naslednja ne prime, tako, da se zapeljem nazaj proti grebenu, kjer spet prime …. in tako naprej. Nobenega stresa, nobenega rukanja, vse ležerno, uživaško, z razgledovanjem, brez strahu, da bi človek scuril (samo veter je močan, tako da so hitrosti z vetrom tudi 65…). Mirko podobno (s tem, da gre precej bolj ven za Erzom in je tudi dosti nižje, pa pride nazaj do starta in spet nabere).

Po kakšni uri opazim Erza pri grebenu blizu mene in precej zunaj se odpeljeva proti Zmajarski. Ker Mirko javi, da je pristal, imamo torej že reševalca vozila in sva midva svobodna. Poskusiva naprej proti Kovku. Tako zunaj pred grebenom se še nisem vozil, pa lepo drži, čeprav sem pri Zmajarski nevarno nizko. Malo prej mi je crknil vario in vozim brez vsake elektronike in piskanja. Že mislim, da bom moral pristajati v Vitovljah, pa posnemam Erza in se naslonim na Čaven (on je kakšnih 100, 200 višje) in dobim močno dviganje, s katerim se rešim. Naprej gre s 50 (vidim kasneje doma, ko analiziram trackerjev track 🙂 ). Držim se bolj zunaj in nisem nervozen, čeprav sem pod grebenom. Cilj je Anja, ampak proti Kovku zgleda zelo črno in strašljivo. Erzo predlaga, da raje ne rineva več naprej in se odpelje ven proti dolini. Posnemam ga, ampak za razliko od njega, ki kar nabira in se usmeri nazaj proti Lijaku, jaz zgubljam. Ker je čisti J (močan), se komaj pomikam naprej, čeprav gas tiščim kot še nikoli. Ker mi vario ne dela, nimam pojma, koliko gre v veter, vem le, da me ne rikverca, ker lezem proti Vrtovinu. Sem vedno nižje in ko se na momente ustavim, že mislim, da me po odložilo nekje v te gmajne, potem pa se le nekako speljem čez Brdo pri Vrtovinu (rahlo dviganje čez hribček) in v počasnem posnetku čez avtocesto na pokošen travni, kjer pristanem po debeli uri in pol. Čudovit jubilejni tisoči let !! :-). To mi je bilo pa res darilo !!

Zoranov let

Erzo se seveda odpelje nazaj pod Lijak :-).

Erzov let

Ko pospravljam, se pripeljejo na travnik domačini in mi podarijo za košarico pravkar nabranih češenj, kot bi vedeli za jubilej  :-). Ko zložim nahrbtnik, ustavi naslednji domačin, ki me odpelje v Selo :-). Tu pa v bifeju ob zobanju češenj čakam na Erza in Mirka. Ker to traja dve uri, češenj ni več, ko prideta :-). Super je blo :-).

Erzo je pospešeno zaključil D.O., ker ga je na obrate spravil Urednik s Slivnico (pa najbrž Kalič tudi malo). Skupaj z Mirkom so že na poti proti Cerknici. Ko se mi trije peljemo čez Podskrajnik, je Manca že zelo napeta za akcijo. Ker bo sproščena šele po 14h, šibamo še na pumpo po Emila in kar sami na vrh.

Na start pridemo v trenutku, ko sta Erzo in Mirko že v zraku in začne postavljati Urednik. Glede na rastoče in črne baze smo si vsi enotni, da se v takem po pravilih ne starta in Urednik postavlja naprej, potegne in odleti. Erzo je lepo nabral, Mirko se najprej matra pod startom, potem pa je tudi on kmalu nad vrhom Slivnice. Manca sporoči, da za Slivnico če kaplja, od Postojne sem prihaja siva zavesa nevihte. Začne grmeti. Erzo se odpelje proti Blokam, Mirko pa ugotovi, da vreme ni najboljše in potegne ušesa na polno in se pospešeno spušča. Tudi na startu že malo kaplja in samo Urednik se v zraku obnaša, kot da ni nič. Manca je že pri pumpi, Urednik končno začne bežati proti Grahovemu in še tam pred pristankom nekaj vrti.

V dežju gremo do avtov, Emil se odpelje dol, Mega, Samsa in jaz pa v kočo na čaj (mogoče bo pa ponehalo…). Manca gre pobrat Urednika, Erzo javi, da je pristal v Sodražci in Mirko gre po njega.

Ezov popoldanski beg

Ker ne kaže na skorajšnje izboljšanje, se tudi mi trije predamo in odpeljemo dol. Na pumpi se potolažimo z banjico sladoleda (no vsaj midva z Andrejem), medtem pa prideta še Erzo in Mirko. Med dežjem iščemo kje kakšno nadaljno letalno varianto in odločimo se, da gremo proti Strmci ali naprej proti Kovku, ali nekam pač… Emil se poslovi.

Na Uncu se ustavimo še, da se prerazporedimo po avtih. Urednik bo šel z Mirkovim avtom na Vrhniko, mi pa ugotovimo, da bo na Strmci premočno, na Kovku pa tudi. Poslovi se še Samsa (ki je za danes zadovoljen). Erzo ugotovi, da ostane le še Brestovica ali Socerb (od tam se oglaša Širca, da bo…) ali nekaj nizkega tam doli…

Medtem pa spet posije sonce, bazice se malo razredčijo in pobelijo na modrini in ob odhodu doda še Urednik info, da je na Slivnici 4/6, torej spet idealno… Odločitev pade. Nazaj v Cerknico in še enkrat gor (Erzo, Mirko, Manca, Mega in jaz). Med potjo obvesti Erzo Emila, da se vračamo (Emil najbrž misli, da se nam je zmešalo in odkloni udeležbo…), pa gasa gor.

Na startu piha ravno prav. Postavimo po mokri travi, Erzo in Mirko takoj odletita, takoj za njima potegnem hrbtno jaz, pa se na srečo spotaknem in zvalim na hrbet… Takoj za tem namreč prbije z desne in začne polagati drevesa. Postaja javi sunke do 12. Mirka začne odnašati proti Grahovemu, potegne ušesa spet na polno in gre rikverc počasi dol. Še Erzo (ki je tudi že nad vrhom) potegne ušesa in počasi dol. Opazujemo dogajanje, kako oba rikverca kljub ušesom in smo veseli, ko končno pristaneta.

Erzov večerni beg

Potem pa čakamo naslednjo uro, da bi se kaj izboljšalo. Vmes prihajajo in odhajajo planinci, turisti, penzionisti, avio-modelarji, družinice z in brez psov, z majhnimi in malo večjimi otroci, pa večje družinice s štirimi otroci nemškega porekla, pa…

Ampak veter pa nabija. Občasno za nekaj časa poneha, ko pa mislimo, da bo, spet nabije. Manca se enkrat že začne odločno pripravljati na odlet, ko spet prbije. Tudi Emil, kot največji izvedenec za Slivnico, se ne odloči za odlet, čeprav eden od domačinov suvereno pove, da ob 19h bo ponehalo in bo za odleteti  (ekspert !)…

Začne pospravljati Manca, Mega moleduje, naj tudi ostali in res ga končno uslišiva še midva z Emilom. Konec za danes in moj  tisoči (1000 !!)  let danes ne bo uresničen… Dol, razlaz, jaz poberem še Erza in Mirka in smer Vrhnika…