Tudi danes tudi vedno bolj hladno, konkretna burja in povsod pokrito, z možnostjo začetnega sneženja (jutri pa zares: burja do 100km in obilno sneženje – pravijo…).

No, proti Primorski pa je zjutraj še krasen sonček. In se spravim v tiste kraje.

Na Razdrtem že pridem izpod oblakov na krasen sonček. Na prvi lokaciji (Slavinje) krasen šolski teren, vendar zmerim 10,5/13 m/s in to mi je res preveč (sploh glede na mraz, ki ga ta veter prinaša…). Še kakšna potencialna lokacija tam blizu takoj odpade…

V Kozini je nekaj manj vetra in ko zavijem pod Slavnik, je že čisto sprejemljivo. Tale griček bi bil tudi skoraj šolski start, če ne bi bilo treba malo odslalomirati med brinjem in ostalim grmičevjem.

Hrbtno dvignem, ko se burja malo umiri, pa se moram vseeno pošteno nasloniti naprej, da me vzame, malo pogunca in tik nad tlemi spet skoraj ustavi naslednji sunek burje.

Zoranov let

Novnov.

Sedaj tudi sončka ni več in je tudi tu že vse pokrito. Še v bližnji Golac grem po dolgih letih pogledati, če je tudi kaj na burjo, pa je vse še bolj zaraslo, kot nekoč. Le še en krog naredim okoli ogromne, v glavnem travnate kotanje. Naprej proti Ilirski si še malo ogledujem in čez Knežak domov.

Erzo po telefonu provocira, kako da sem z enim zadovoljen – ampak bolje eden, kot nobeden…

Ker je danes napovedanega še več SV, se zjutraj odločam za projekte ali mogoče Dobrovlje. Pa se slišiva z Jožefom, ki navija za Zavrh. In ker se je včeraj močna napoved izkazala za idealno letenje, bi mogoče tudi danes res bilo… In zaženem akcijo.

Ob 11.30 Šodr Dule in malo kasneje Jožef. Erzo bo prišel za nami kasneje, mogoče z Megom. Pri Škorpijonu naložimo v LCja še Milana in gor. Že na poti na štart piha kar občutno z desne na robu (pa saj je včeraj tudi).

Na štartu pa le nekaj več vetra, s tem da je vse pokrito nizko nad nami in mrzlo, mrzlo. Občasno butne v smreke na desni. Poje postavi in dinamično v luft z pospešenim dviganjem… ostali bomo raje še malo počakali… Jože desno proti anteni in nazaj že okoli 1000. Ampak pooočasi. Komaj leze proti Trebelniku in gre gor proti bazi in potem kar stoji na mestu (v resnici ga že rikverca, kar pa z naše perspektive ne vidimo). Postaja mu je (od mraza) crknila, tako da ni glasu od njega. Vmes hoče Erzo sprotna poročila in na koncu je že na poti. Jože se vedno bolj oddaljuje proti Vrhniki, počasi zleze naprej in uspe zgubiti nekaj višine. Na štartu medtem začne vedno bolj prbijati (6-8/12,3) in nas že pošteno zebe.

Erzo je že v vasi, ko pokliče Jože po telefonu in pove, da je res veliko vetra, da je mislil, da ne bo prišel ven iznad Trebelnika in se je že videl na drevesih, da pa je zdaj nad Bistro na 700 in tu pa je padalo že bolj obvladljivo (in zato lahko telefonira)… Da pa mu na misel ne pride, da bi rinil nazaj in gre samo še pristat…

Jožefov let

Erzo obrne in nazaj v službo, mi pešaka do LCja in dol. Odločim se, da grem med potjo domov tolažilno pogledat na Šujico  in tudi Milan je za to varianto.

Pod gričkom se dobiva. Gor na vrh travnatega grička, kjer pa vsake toliko pihne S, kar pomeni od zadaj. Postaviva in čakava na nulo.

Potegnem in laufam kot nor, da speljem in pristanem spodaj na travničku in tolažilni novnov!

Zoranov let

Milan pa nekaj za mano (po enem neuspelem poskusu s preveč vetra v rit) pristane malo naprej in tako reši serijo.

Milanov let

Erzo pa svojo serijo reši na Hribih.

Ertzov let

Danes še vedno močan JZ in oblačno (na JZ SLO mestoma dež). Ker sem se odločil, da si pobliže ogledam Simeonov tečaj njegovih letalnih izkušenj in nasvetov, je današnji cilj Ženček, kjer naj bi v popoldanskem močnem vetru vadili ustrezne prvine.

Že ob 10h se odpeljem iz LJU proti Logatcu, da se prej malo potešim s projekti. Vmes 2x bolj in manj porosi, v Logatcu že skoraj dežuje.

Ko zavijem na Pusto polje, skoraj poneha in tale bela pika že dolgo čaka. Parkiram na kolovozu v Z pobočju griča (ob cesti pod smetiščem).

Originalni Erzov start s pristankom na ravnici Pustega polja je po 2,5 letih (kar smo bili nazadnje tukaj) že popolnoma zaraščen s šavjem in grmovjem. Tale travnik (brez izhoda) za njim pa je lepo vzdrževan (tudi takrat sem že razmišljal o odletu tu, pa so bili nepisani kriteriji taki, da je treba ponavljati iz iste točke v približno isto smer … pa tudi Poje je pred kratkim izbral to varianto).

Kljub rahlemu rosenju postavim na vrhu. Piha rahlo, pa ravno prav. Hrbtno potegnem in lepo dvignem Rooka in speljem, pa z zavoji sem in tja zbijem višino na spodnji del travnika, da ne zaružim med drevesa (ki so previsoko za preleteti – tudi za Pojeta…)

Zoranov let