Ker sem v ponedeljek končno prevzel 2 novi KLV postaji od Koka (ki sta pri njem pripravljeni že mesec dni…), bi ju rad čimprej spravil na predvideni lokaciji (da se mi ne drajsata po novem usnju LCja 🙂 ).

Plan je bil, da eno že včeraj postavimo na Strmco (namesto nepredvidljivo delujoče/nedelujoče na vrhu Oblenka/Petriča). Pa se zvezde niso poklopile, saj nihče ni imel časa sodelovati zaradi drugih nujnih obveznosti… Danes sem ponovil poskus, pa so bili potencialni inštalaterji spet zasedeni zaradi drugih nujnih obveznosti – razen ve se, koga: Mega je pustil svoje delo na strehi in me pričakal na pristanku pod Strmco. Eno postajo preloživa k njemu, on naloži orodje v LCja in gor na start.

Tu srečava Vrhovnikovega Blaža, potencialnega člana KLV (že pol leta), ki se nama pridruži na terenski vožnji na vrh (da sprobamo ali beli LC zmore vse, kar je črni…). Med potjo zveva, da ni samo profi kajtar, ampak tudi nekdanji član SLO skakalne reprezentance – eden tistih, ki je že/še v času svojih nastopov skočil skoraj 200m !!!! (in teh Slovencev ni ravno tako zelo veliko) in v njegovih časih se baje še niso metali čez 200. On bo z vrha odletel (že kar nekaj časa je čakal na startu na veter, ki ga je bilo vedno manj), še prej pa pomagal v najini misiji.

Mega 1-2-3 sname staro postajo in jo nadomesti z novo. Ko jo prižge, se škatla hitro prijavi in začne delovati (0/0 SV, kar je trenutno realno) 🙂 .

Malo še kramljamo, potem se midva po terensko (s preizkušanjem elektronike L4 / MTS / CrawlControl / kontrola stranskega in prednjega naklona… ni da ni 🙂 ) odguncava dol na start. Tu pa piha rahlo od zadaj (ampak v bistvu 0).

Odločim se, da bom poskusil odleteti z vetrom v rit. Vendar ne z Run&Fly (ki sem ga vzel s seboj, ker sem prvotno predvideval drugačen scenarij…), ampak z Rook2 in tangicami – kombinacijo, ki jo redno treniram na sekundarni terapiji v Kižlovki.

Ko se začnem pripravljati, pride na start drugi potencialni član KLV, ki je opravil izpit to soboto in bil sprejet v Telegram pred dvema dnevoma (Simšič Tadej) – in ki je narobe razumel Milčetovo sarkastično sporočilo, da “Strmca vendar dela…” in zato hitro privihral na start, da ne bo zamudil lepega letenja… Tu pa razočaranje…

Ampak kar v redu, da je tukaj, saj mi z Megom pridno pogrinjata Rook2 (Klemen), ko ga neuspešno dvigujem izmenično hrbtno in naprej in tacam proti robu, kjer vedno prekinem, saj padalone ne drži, ali je za mano. Sem žal po 3+ letih še vedno prepočasen…

Čakamo (onadva z neskončnim potrpljenjem in Megovim metanjem trave v zrak, če bo vetrič le spremenil smer in se me/nas usmilil) tudi na termiko, ko za trenutek sramežljivo posije sonček…

Ne vem koliko poskusov je bilo, ampak potem le dvignem padalo toliko nad sebe, da se vržem čez rob. In se zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Med pospravljanjem pristane tudi Mega.

Megov let

In na koncu po šolsko elegantno tudi Tadej.

Danes pa je napovedan čuden dan: močan SZ z višino še narašča, na 1000m 10st. inverzija in potem položena sonda v levo v vesoljske višave; in po dolinah po jutranjih meglicah zatišje, napovedujejo pa oktobrski temperaturni rekord 27.st ever…

Grem se potešit v Kižlovko, čeprav se nekateri kar prijavljajo/objavljajo za Kovk, pa…

V dolinici rosa in pohleven jesenski sonček, ko z Alenko hodiva gor na Staro. Na sredi poti ugotovim, da sem pozabil pohodno palico za oporo (!!??) in moram po komandi tako tudi nadaljevati kar naprej… in prvič od začetka rehabilitacije celo prilezem na start brez opore, z nabrano coto čez rame…

Še preden sem v tangicah, Alenka coto po izginjajoči rosi raztegne. Piha nežno v hrbet, po griču gor, ko potegnem in po obratu speljem od prve.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Glede na razplet sage o moji rezervi dopoldne čakam na zlaganje rezerve in sedež in se ne javljam na objavljene akcije. Ko me Sandi obvesti, da lahko pridem sedež iskati, pa se ravno Jože in Milan dogovarjata za Kovk.

Ob 12.40 z Milčetom prestopiva na Vrhniki k Jožetu in gasa od zadaj na Kovk. Očitno je današnja inverzija tako močna (do 1500), da je sonce tudi v Vipavski ni stopilo in ozračje je kar megličasto. Nekaj padal je že v zraku. Postavimo takoj (jaz žal preplozanega Mentor5, ker sem novega v dopoldanski napetosti pozabil doma…).

Jože odleti, Milan mi pomaga naštimati padalo in v zrak iz prve in nekaj za mano še on.

V zraku pa razgonjeno (vsaj meni), kot že dolgo ne. Ne vem, ali naj krivim staro padalo (je nekaj večje z že precej naletenih ur in neporoznost mu ni več vrlina) ali inverzijo in zgodnjo (?) termiko (ki mi je res sunkovita) ali dejstvo, da že dolgo nisem letel s tem padalom… Najbrž je kar vse skupaj. Trudim se čimveč nabrati, saj takoj po premikih spet močno zgubljam, v veter proti Hublju mi gre okoli 20, po Hublju pa se mi vdre, da rajši kar obrnem. Sploh ko vidim nekaj zelo nizkih povratnikov iz Predmeje in tudi Milčeta, vsega nizkega pod mano, kako rine naprej (me je pod grebenom ekspresno dohitel in odšibal naprej s svojo Deltico).

Nazaj do starta s sunkovitimi pobiranji in še enkrat do Hublja in nazaj. Potem na Podrti naberem nekaj čez 1100 in se odpeljem direkt ven, da me bo v zanosu odneslo do koder pač… Pa zunaj nad sredo doline drži bolje, kot sem pričakoval. Letim v popolnem miru in milini. Pristanem ob cestici v Podrago.

Zoranov let

Milan se kmalu javi, da je uspešno toplandal in bo rešil Jožetov avto.

Milanov let

Komentar leta: Težko sem se odrekel lahkim kilometrom, ampak nekdo mora tudi avto rešit😊😏. [7.10.2023 16:22] Zoran Gaborovič : Meni niso bili lahki… [7.10.2023 16:28] Andrej Erznožnik : Ko se Milan ne upa v Nanos, besediči o reševanju avta, ki ga nikoli, ampak prav nikoli, ni zanimal [7.10.2023 17:24] Andrej Erznožnik : Milan gobar [7.10.2023 17:35]

Jože pa po povratku z Nanosa, prenizek za priklop Kovka, pristane pri Anji.

Jožetov let

Še kar nekaj časa traja, da Milan spravi avto v dolino (nabiranje gob…) in da prideta po mene… in Jože seveda zamudi svoje zemeljsko/nezemeljske obveze ob 17.30h…

Danes zvem od Sandija, da je manjkajoča ročka resen problem (kontejner pač ne…), saj je vsaka ročka prilagojena sedežu in jo je treba naročiti (2-3 tedne) ali pa jo lahko naredi on, ko bo našel čas (npr.1 teden). Kar malo sem poparjen, saj sem pričakoval izpad sedeža kakšen dan ali dva…

In ko se ostali dogovarjajo za letenje (podoben dan kot včeraj, z nekaj močnejšega S vetra…) – seveda spet Zavrh ali (meni boljša izbira) Grmada, jaz preverjam stari zic, ki je zelo zdelan, bi pa bil mogoče pogojno uporaben s front kontejnerjem od hribovske opreme… Pa na koncu sklenem, da je le preveč zdelan, da bi se za to varianto odločil – torej tangice.

Me pa ob vsem skupaj vedno bolj žre, kje je ta ročka. In se zapeljem do Škorpijona, kjer je parkirana množica avtov, saj so tukaj delno tudi tisti, ki so šli na oglede za Grmado (Erzo in Emil). In začnem iskati lokacijo mojega včerajšnjega pristanka in potem prečesavati travnik po 10m levo/desno po 1m koraku od pristanka nazaj (sem se spomnil na AOW – Advanced Open Water potapljaški tečaj, ko po morskem dnu iščeš izgubljeni predmet…). In najdem ročko s kontejnerjem v gosti travi, malo pred pokošenim delom čez jarek. Vesel kot radio, saj res nisem pričakoval uspeha… Pa še ugotovitev, da je bila rezerva res odlično zložena, saj se je odprla in v celoti napihnila cca 5m od izpada (in odpade skrb, da je izpadla že bogve kje in morebiti neodprta visela pod mano in…).

Vesel grem nazaj proti LCju, ko pride povsem nepričakovano naproti Štusejev Luka, da greva zdaj leteti. Zbaševa Rook2 Klemen k tangicam v mali rukzak in z Lukom gor.

Do štarta klepetava, na štartu pa množica, ki še čaka na odlet (Primož in Milče malo prej v luft): Mojca, Erzo, Kurnikova Ana in Jurij, Štusejev ata Dušan, pa še Emil in celo Debevčev Roman. Mojca mi kar vzame padalo in ga začne postavljati, ko si natikam tangice in pripovedujem ep o kontejnerju in ročki.

Odleti Dušan, Erzo, pa Jurij in potem že jaz (veter pa kar malo upada).

Vsi curimo, nekateri pa letijo dokler gre… Mene pred Trebelnikom tako spusti, da sprva ne verjamem, da bom prišel do pristanka, potem pa le nekako rata.

Zoranov let

Dušan že zlaga.

Dušanov let

Erzo pristane čez nekaj minut.

Erzov let

Za njim Jurij.

Jurijev let

Jurij Kurnik : Ni vsak dan nedelja. 🙈 [6.10.2023 15:59]

Milče potegene do Bistre.

Milanov let

Jože Poje : King je kralj! Le pokazat to ne more! [6.10.2023 15:52] Andrej Erznožnik : Milan je zafrknil, ker ostali smo vedeli da je bila tekma v večji minutami in ne v km [6.10.2023 15:59]

Mojca pa danes v smeri uradnega pristanka

Mojčin let

Ostali pa še taktizirajo na štartu, ko se jaz že odpeljem proti Sandiju.

Lukov let

Emilov let

Danes spet (kolikor toliko) sončen dan (z jutranjo jesensko meglo po LJU kotlini in drugje) in šibkim SV, V (in malo močnejšo burjo dopoldne na Primorskem). Po strokovnem posvetu z Milčetom ugotoviva, da bi bilo še najbolje na Planinski Grmadi in nekako računam na to (se dogovorim z Jeanom in Megom).

Potem pa Milče razpiše Zavrh ob 12.45 pri Škorpijonu (ker baje veterček počasi narašča…) in člani Jate začnejo potrjevati. Ostanem sam za Grmado in seveda odpovem in se tudi sam prijavim za Zavrh. Tik pred Vrhniko me pokliče Erzo, da se nujno dobiva na Šodru (“ne bomo se vendar vsak s svojim avtom vozili k Škorpijonu, pa še logistika…”). Ko presedem k njemu, se izkaže, da bi pa on tudi raje šel na Grmado (in skoraj se obrneva…).

Pri Škorpijonu že čakajo: Mojca, Manca (!!!), Milče, Primož, za nama pa pride še Pojetov Jože. Skupaj še z Mojco se naloživa k Jožetu, ostali trije k Milčetu in gor, kjer že čaka z motorinčkom Dušan.

Na start, kjer piha idealno gor (čeprav malo šibko). Prvi štartajo Primož, Erzo in Jože (ki je pozabil telefon in instrumente v avtu) … in scurijo k Škorpijonu.

Jožetov let

Erzov let

Potem speljem jaz (je že malo manj vetra in lepo dvignem šele v tretje…), za mano pa Mojca in Dušan.

Čeprav peljem direkt proti Škorpijonu, me spušča tako, da včasih podvomim, ali pridem do uradnega. Nad zadnjimi hišami zavijem bolj v desno in v širokem loku poševno nazaj proti hribu, saj klobasa kaže, da se veter že skoraj zliva s hriba dol. Ko dam noge ven, da stopim na tla, pa naenkrat močan sunek od zadaj, da me kar potegne na hrbet in sedem na tla … in rezerva vsa napihnjena za mano ???!!!…

Zoranov let (z “izmetom” rezerve ob pristajanju…)

Jože in Primož (Erzo je že na Vrhniki…) pritečeta in nabereta padalo in rezervo, potem pa začneta iskati ročko in kontejner. Ni nam jasno, kako je sploh lahko do tega prišlo, kdaj je rezerva v resnici izpadla in morda celo visela, preden se je ob pristajanju odprla tik nad tlemi … in se nam zdi zabavno… dokler se ne zavemo, da stvar sploh ne bi bila zabavna, če bi se rezerva odprla že nekje v zraku… recimo nad gmajno ali celo nad hišami…

Sam pospravljam padalo (in rezervo 🙂 ), ko Jože z mojim telefonom po tracku išče naprej (vztraja celo gor do železnice, preden obupa !!!).

Mojca prištopa do Škorpijona.

Mojčin let

In se še ona spravi v iskanje…

Dušan pa z mesta pristanka dobi štop za gor.

Dušanov let

Ko smo že pripravljeni, da gremo gor reševati avte, pristane še Milče.

Milanov let

Počakamo, da pospravi in se odpeljemo gor, ko sta v zraku tudi Manca in Vesna (ki je prišla na start za nami).

Vesnin let

Vse 3 avte odpeljemo dol (kjer pospravljata Manca in Vesna). Mojca me dostavi na Šoder od koder se odpeljem k Sandiju, ona pa z Erzom še na Ulovko…

Mojčin 2.let danes