Končno sem se opogumil, da stestiram zaraslo (?) mišico. Zmanjšane obremenitve primarne terapije (da se stvar ne ponovi, saj se vendarle bliža 7 desetletje 😉 ) in dodatna fizioterapija mojih dveh terapevtk so sicer spodbudne, vendar mi je tovrstna obremenitev ( =sekundarna terapija v Kižlovki) sicer še odsvetovana, dokler se mišica popolnoma ne zaceli.

Ampak res ne morem več zdržati in se danes spravim v dolinico.

Ker imam dodatno moralno in zemeljsko oporo, je padalo pripravljeno takoj, ko prideva na vrh. Se vidi, da me dolgo ni bilo tukaj, saj je nešteto blatno svežih (še nepotacanih) krtin in od merjascev razkopanih lukenj. Ampak vse to ni nič, proti vetru, ki danes prbija od vseh strani (le lepo po griču gor ne…).

Na srečo mi coto drži Alenka, ko pihne po pobočju dol in ga hoče posvaljkati in prav tako, ko završi suho vejevje, kadar prbije veter z leve (od Z). Vpet hrbtno stoično čakam na idealen trenutek, ki ga ni.

Potem v stranskem vetru dvignem prvič in mi ga odpelje in sesuje na stran, da v drugo le stabiliziram padalo nad sabo in se porinem čez rob (previdno obremenjujoč desno nogo). Močan veter po dolini gor me ustavlja in zgunca nad polje, kjer pristanem na mehkem blatu.

Vesel kot radio, saj je noga prenesla test 🙂 . Da bi pa šel še enkrat gor (zaradi kratkega skokca), pa me v teh sunkih vetra vseeno NE mika…

Danes pa nisem mogel več zdržati v hišnem posedanju in prekladanju in sem si po krajšem (rehabilitacijskem) sprehodu rekel, da grem malo pogledati v Kižlovko, saj sem bil nazadnje tam enkrat v začetku januarja. Pri hoji me na sprehodu poškodba desne mečne mišice (na primarni terapiji pred 10 dnevi) ni več preveč motila in sem se lepo ogrel.

Ravno prav, da ob “oglednem” prihodu v dolinico brez razmišljanja zagrabim padalo in brez pomožne palice pricapljam na Staro lokacijo. Sonček je in rahlo zbujena termika, da pihlja idealno gor po pobočju. Vendar sem zadnjo strmino kar začutil v nogi in zato prav počasi in previdno raztegnem padalo.

Ves čas enakomerno pihlja gor (kot le redko doslej v vseh 600+ skokcih…), zato se takoj vpnem in na mestu hrbtno dvignem. Po obratu po nekaj previdnih korakih stopim v zrak in se zapeljem v dolinico. Ob pristanku se osredotočim na levo koleno (kolikor ga še imam 🙂 …) in kar vzorno pristanem.

Erzo že zgodaj skliče zbor za zgodnji Zavrh (11h) ali Buzet. Kandidati se počasi prijavljajo – za Zavrh. Na koncu obvelja 11.30 pri Škorpijonu. Vreme: visoka oblačnost in rahla megličavost s pojemajočim SV in dobrim gradientom do 1300.

Po Milanovem včerajšnjem opisu gaženja do kolen (in mojega 3 urnega gaženja okoli Županovega vrha po mestoma več kot 1m nezgaženega snega) me sploh ne mika. Potem se odločim, da vzemem srednjo opremo (Rook2 s tangcami) in bom že zmogel na start, da se vržem dol.

Pri Škorpijonu se naložimo k Cilenškovemu Gregorju še Milan, Gabor in jaz in gor. Zagazimo proti startu, je pa sneg že kar dobro uhojen, saj so pred nami že štirje (Kešnarjev Blaž, Zajčev Jernej, Mikljev Andrej in Babnikov Gašper), pa še moji trije so hitro pred mano in pridno tacajo sneg… Za nami pa še Erzo in Jože, ki me ujemeta v zadnjem delu gaženja.

Na štaru piha idealno (2-4/6), dokaj stabilno. Predhodniki so že visoko v zraku, tudi mi takoj postavimo (meni prijazno postavi Gabor še predno se vtaknem v tangice). Le Jože in Gabor še ostaneta na startu, ko lepo hrbtno dvignem in stopim v zrak.

In potem kar drži na višini okoli Trebelnika in naprej proti Bistri. Ker sem nameraval samo skočiti, imam dokaj tanke rokavice in mraz mi takoj omrtviči prste. Pa še kar vse drži. Nekaj pred Bistro obrnem, spet nazaj skoraj do Trebelnika in še ena runda tja in nazaj. Ker imam še vedno višino cca 700m, se še tretjič zapeljem proti Bistri, ven nad Barje in z nekaj vingoverji in kroženjem z veliko višino na pristanek k Škorpijonu, kjer sem ves premražen poskušam odtajati.

Hitro pospravim in v LCja, saj so vsi ostali še visoko v zraku in bodo v teh idealnih pogojih jadrali še dolgo.

Erzo seveda na koncu potegne proti Vrhniki dokler gre

Na Vrhniki se ustavim pri Berzu za krofe, pa naletim na Tino in Mojco s Suševim Primožem, ki je ravno pretekel maraton po Barju !!!! Po kremšnitah se (ob mojih slavospevih današnjih pogojev in dejstvu o zgaženosti špure na start) tudi oni trije odločijo, da gredo na Zavrh.

Za danes napovedan idealen dan z zmernim JZ in sončkom in termiko… in vsi se dogovarjajo za Primorsko (Lijak, Kovk). Že včeraj sem rekel, da v današnjo vikend gužvo ne grem in ko je v LJU še megla do tal, se zapeljem na izlet na Slivnico, na sonček.

Tudi tu je veliko planincev (ampak ne na startu 🙂 ), ko si z Alenko greva pogledati razmere. Piha idealno gor, jezero se blešči v prekrasnem soncu, razgledi prečudoviti, nekaj bazic po modrem nebu. Prideta še Emil in Sašo, ravno, ko se odpravim nazaj v LCja po robo. Vzamem pa (žal…) lažjo opremo (Rook2 in tangice), saj si ne obetam dolgega letenja.

Prvi odleti Sašo, Emil za njim pa strga vrvico in se loti vozlanja,

ko potegnem še jaz.

Ker je ravno obrnilo na JV, dvignem precej poševno v smeri V roba, pa vseeno ulovim padalo in speljem. Sašo (ki je šel na V rob nabirat) je že visoko nad vrhom, jaz pa zavijem pod kočo, kjer mi gre pa samo dol. Poskušam proti levi nazaj,

pa sem vseeno že prenizek (in tudi pretežek za Rook2 ML 🙂 ) in me samo ustavlja in splakuje dol, zato se zapeljem proti Cerknici, tam še malo poskušam ob pobočju in tudi naberem nekaj m, potem pa na pristanek za pumpo.

In še filmček dogajanja

Emil in Sašo pa v višavah nabirata in jadrata še debelo uro, kot da je pomlad…

Še en dan za na Kovk (tokrat skliče zbor Vidičev Dragan za ob 10.30). Ker mi je zaradi primarne terapije to prezgodaj, lobiran za kasnejši odhod in Mojca in Dule sta za. Ob 12h se naložita v LCja in čez Logatec od zadaj na Kovk.

Danes je vse pokrito (pa ob prihodu malo bolje, kot so situacijo kazale kamere zjutraj), vetra 4/7 in vsi so že v zraku. V temačnosti in hladu postaviva še midva z Mojco pod Duletovim nadzorom s klopce, medtem ko se predhodniki vozijo nad nami.

Mojca mi razgrne padalo, ravno ko Damjanov Igor toplanda, da si malo ohladi stlačeno glavo (jamra zaradi premajhne čelade, ki ga tišči)…

Potegnem hrbtno (s pripetim kokonom 🙂 ) in idealno startam = po obratu samo stopim v zrak (kot že dolgo ne). V desno že takoj rahlo dviguje in laminarec samo drži, da sploh ne bi bilo treba obrniti. Kljub temu zaradi varnosti z osmicami naberem nad Podrto in proti Hublju. Vmes se srečujem z našimi. Pri Hublju sva skupaj s Pojetovim Jožetom, ki je danes startal z vrha Podrte (od koder še ni veliko letov…). Tu še malo nabiram, potem pa naprej do Otliškega maja, kjer obrnem, saj se mi zdi naprej tvegano, ker ne drži več tako lepo. Nazaj se samo peljem rahlo nad grebenom do Podrte in nad start, kjer obrnem za drugo rundo.

Jožeta pa je nazaj grede tako spustilo (sigurno zaradi luknje na padalu, ki jo je pridelal ob startu na Podrti), da je moral na pristanek.

Erzo in Gracarjev Jože sta se vrtela okoli Podrte in odletela svojo pot. Tudi Mojca je medtem, ko je bila dovolj premražena, po več kot 1/2 h, odpeljala na pristanek.

Sam pa še enkrat do Hublja in za vogal do Otliškega okna, nazaj do Podrte in ven nad dolino, dokler gre. Gre pa čez moj standarden travnik daleč do ceste v Podrago.

Ko začnem pospravljati, zvem, da je Dule medtem že peljal Jožeta z LCjem gor po njegov avto, hkrati pa med potjo pobral še Milana, da gre na drugo rundo, saj je v prvo pošteno scuril.

Ostali so letenje že zaključili in so že ne poti domov.

Dule in Mojca prideta pome, da gremo nazaj v Famo na pice, čakati, da zaključi drugo rundo še Milan.