by ·Komentarji so izklopljeni za 171012 Dobrina P2143 13:17:29

Ponovno postavimo na vrhu travnika. Ob naslednji skoraj nuli potegne Jože in nekako spelje čez grbino in v zrak skozi drevesni lijak.

Potegne Erzo in tudi spelje.

Potem pa zalaufam še jaz in laufam, laufam (se desno malo izognem grbini) in le speljem v zrak. Vendar sem nizek, nizek,… nizek. Dvignem noge, da le z ritjo podrajsam krošnje in potem se teren spusti, da drevesa ostanejo pod mano… Takoj na desno proti Srečkovi haciendi, ki pa sploh ni blizu. Še en hribček je vmes in na njem vrti Erzo. Jaz sem nizek, da se mu že hočem izogniti, pa me le dvigne čezenj. Srečko je že nabral padalo na pristanku.

Srečkov let

Zavijugam in pristanem ob njegovi hiši.

Zoranov let

Erzo in Poje pa kar vrtita in nekaj malega tudi nabereta. Srečko pridivja, da bi nujno šel še enkrat, saj to ne more biti, da je on na tleh, ko onadva vrtita.

Pustim robo reinfuzo in se zapeljeva gor… Zapeljeva je neustrezen izraz, saj to niti rally ni. Drviva po ovinkih, čez grbine po zraku (samo, da ne pride kdo nasproti…) in ko prideva na kolovoz tudi malo ne zmanjša hitrosti (moj maserati pri 300km/h nekoč je bila penzionistična vožnja v primeri s tem…). Samo da se ustaviva na vrhu travnika… Ne vem, če sva rabila 5 min do sem…

Pomagam mu postaviti padalo in v drugo mu uspe odleteti (zdaj celo rahlo piha gor).

Ko pripeljem dol, je že pristal.

Srečkov ponovitveni let

Pove, da je Jože obvisel na drevesu bližnjega griča.

Jožetov let

Jaz, da naj v miru do konca pospravim, on pa oddivja po Erza, ki je pristal pri Slivniškem jezeru.

Erzov let

Jože mi pošlje koordinate in poroča o trebljenju in razvozlavanju padala, ki ga je že snel s suhe jablane. Potem pa nekaj časa ni glasu od nikogar, saj Jože kmalu otrebi padalo in se s sadovnjaka odpelje v dolino, da bo še en novnovnov !

Jožetov vmesni let po trebljenju padala

by ·Komentarji so izklopljeni za 171012 Boč-jug P2144 16:37:56

Ko so končno vsi trije pri meni (=Srečko doma), se samo naložimo in gasa proti Boču. Jaz sem raje z Jožetom v njegovem avtu, Erzo pri Srečku…

Čez drn in strm vinorodnih gričkov, da se kmalu zaparkiramo v Kostrivnici. Še midva z Jožetom v rally vozilo in »rally Boč«.

Namen je iti na Z start (ki ga nihče od nas še nima), vendar nas pot nanj vodi mimo V starta, kjer piha idealno gor. Takoj je n argumentov, da mogoče na Z startu sploh ne bo prav pihalo, pa da je daleč, pa … in so vsi trije zato, da postavimo kar tu (čeprav ta start že imam, Erzo pa tudi).

In postavimo vsi štirje in v luft: Srečko, Erzo, Jože in jaz.

Takoj po startu na desno in najprej nekaj matrarije, da poberem na rob Dreveniške gore. Srečko edini žalostno tone v globine.

Srečkov let

Mi trije pa drajsamo debele pol ure sem in tja v popoldanskem soncu. Prvi se odpelje nazaj v glavni vrh Boča Jože in se spajsa ob grebenu do vrha in odpelje čez. Potem še Erzo. Sam le malo poskušam tja, pa se zdim prenizek in se vrnem na prednji rob.

Sonce počasi izgublja moč in počasi tudi jaz izgubljam meter po meter, da bo debeli uri pristanem blizu avta.

Zoranov let

Pospravim in s Srečkom gor po njegov avto. Jože pošlje koordinate daleč za Poljčanami, do kamor je priletel z glajdom.

Jožetov let

Erzo je priletel nekje do Spodnjih Poljčan

Erzov let

in se ne javlja, saj ima še neke svoje opravke… Poberem Jožeta in še po Erza (ki ga snameva pri Detičku doma).

by ·Komentarji so izklopljeni za 171012 Kleče

Ker pa je še nekaj dneva, hočeta (predvsem) onadva še na kako belo piko. Malo gledamo kam, pa najdem po Jeanu najbližji start Kleče.

Navigacija nas hitro pripelje na vrh. Vsi z robo na rob sadovnjaka.

Ker pa piha v hrbet in je spredaj spet nizko drevje tik pred (edinim možnim) startom, se odpovem letenju (ne bi v večerni nervozi še enkrat izzival sreče).

V paniki pred ugašajočim dnevom postavita in atraktivno odletita (še vedno z rahlim vetrom v hrbet): Erzo in Jože.

Ko že odpeljem dol, Jože javi, da je pristal.

Jožetov let

Erzo ga je preletel in pristal malo naprej, zraven pa mu vpil, da je izgubil telefon.

Erzov let

Zapeljem nazaj na vrh in ga začnem iskati od avta do starta in še po pobočju dol do gozda (ob stalnem klicanju nobenega zvonjenja nikjer). Nič. Potem se spomnim na Jeana in ga vključim v akcijo reševanja…

Erzov komentar leta: Zadnjič kake tri tedne nazaj sem zgubil/so mi ukradli telefon na lj avtobusni. Danes spet. Zgubil. Na štartu sem ga mel in ga v večerni nervozi zatlačil v žep. Pihalo je že dol, preskočit bo treba drevesca… Na pristanku ga ni, kljub zvonenju. Torej je na štartu, Zoran ga išče zgoraj. Ni ga! Malo pozno se spomnimo in nam privatni operater določi koordinato. Leži na polovici leta med spodnjo in zgornjo cesto, v gmajni. Pridem na koordinato in ga ni, čeprav zvoni, ne slišim nič, itak je trda tema, v ravnini kot zanalašč brni traktor! Potem se mi zazdi… do 40 m stran od koordinate in nazadnje ga slišim na polno, vidim pa ga ne. Tudi svetobe ni. Zaril se je v zemljo kot bomba. Ni poškodovan, ima pa v enem vogalu zapečeno zemljo.

 

by ·Komentarji so izklopljeni za 171011 Uršlja gora P2141 14:58:29

Danes je napoved, da bo Primorska pokrita, zato z Igorjem nihava med Gorenjsko (slaba termika in močna inverzija do 1500) in Koroško (več JZ in boljša termika – pa že dolgo nisem bil v tistih krajih, Igor pa tam sploh še ni letel). Uršlja gora bo lepo nad inverzijo.

Ker sva okoli 11h že rahlo pozna za daljno Koroško, pristanem, da pelje Igor (hitreje bo, pa še zdi se mi, da bova na koncu končala na Kremžarici, kamor je bistveno hitrejši dostop – z avtom na start).

Ko se peljeva gor, naju vedno bolj mineva, sploh ko čakava v cestni zapori pred Velenjem in potem v koloni vijugava proti Mislinji. Vmes preverjava situacijo z Bojanom (Gaberškom), ki je ravnokar pristal z Uršlje. Ko končno prideva v SG, je Kremžarica že narastla čez 5 in zavijeva proti Uršlji, saj si tam obetava lepše letenje. Potem pa še Bojan in njegov oče svetujeta, da je bolje na Uršljo, ki bo vseeno manj narasla kot Kremžarica. Tako preko Kotelj od zadaj zagrizeva v serpentine proti Ošvenu. Kmalu sva na makadamu in vedno bolj mi je žal, da nisva šla z LCjem. Igor pa je še dodatno obremenjen z logistiko, saj bi bila pot od kateregakoli pristanka nazaj na hrib res dolga; ponavljam mu, da je družina Gaberšek zagotovila zaključno podporo, pa ga ne pomirim preveč.

Končno pririneva na parking pred rampo. Najprej nameravam vzeti lahko opremo, pa me Igor spodbudi za normalno. Po strmi cesti odpešačiva gor in kmalu mi je pošteno vroče, sploh ko prideva na sonček J pobočja. Igor me ves čas spodbuja in nazadnje celo zamenjava rukzaka, čeprav sva si takoj enotna, da njegov ni bistveno lažji. Po 3/4h prisopiham mimo cerkvice na start (Igor je seveda tudi zraven, vendar on sploh ni sopihal 🙂 ).

J piha okoli 6m/s, lepo gor in takoj postaviva na J robu vršnega platoja (spet mi Igor pomaga razplesti štrikce, ki seveda morajo biti zapleteni…).

Tik preden potegnem, se pred startom začnejo delati meglice. Najprej malo sem in tja pred startom in nekaj naberem, vendar je precej razrukano.

Že sem v meglicah in v takem mi ni več za vrteti ob pobočju, zato se odpeljem malo v levo proti V.  Meglice se še bolj zgostijo in ko sem bolj stran ob pobočja me že začne odnašati čez sleme na S. Ko sem le ven iz meglic pod bazo, sem že toliko zadaj čez sleme/sedlo, da se samo še zapeljem nazaj proti Kotljam in potem v desno proti SG.

Igor je tudi že v zraku in ima podobno situacijo. Zadaj za hribom je nekajkrat kar razrukano, ampak smer držim, dokler me, nekaj za Selami pred SG, skoraj popolnoma ne zaustavi V. S precej gasa pririnem čez zadnji grič in pristanem pred pokopališčem ob Suhadolnici.

Zoranov let

Takoj pokličem ata Gaberška, ki obljubi pomoč. Igor javi, da je pristal malo med Selami in Vrhemi.

Igorjev let

Ko pospravim, je Jože že pri meni s svojim Banijem.

V Kotljah pobereva Igorja in gor mimo Ošvena severno pod sedlo, kjer je bližnjica do Igorjevega avta. Onadva z Banijem odpešačita, jaz pa zapeljem dol do Smučarske koče, kjer ju počakam, da ob pivu in bograču zaključimo letalni dan.

by ·Komentarji so izklopljeni za 171010 Čaven P2140 16:47:57

Po zemeljskih obveznosti se nekaj po 12h začneva koordinirati, predvsem z Igorjem (Jean kasneje lokalno, Mega ne more). Vetra skoraj nič (burja dopoldan, potem na JZ), sonček pa že sije med bazicami, ki po Gorenjskem že nizko pokrivajo vrhove. Hitro se zediniva za Čaven (ali Lijak, saj je na Kovku še  3/ 4,5 SV, SZ).

Naložim se k Igorju in dol. Zagotoviva si Samota za prevoz, Vidmarjev Jože pa je tudi za akcijo.

V Lokavcu še malo cincava, saj je nad Čavnom velika temna baza (a bo začelo deževati ali samo zauga…?). Pa pride Jože in za njim še Samo in gremo gor (vsaj pogledati).

Na startu v senci, baza pa ne več nad nami, ampak za hrbtom, piha malo – z leve in gor.

Malo čakamo in ko za trenutek posije sonce potegnemo: Jože, jaz in Igor. Jože najprej poskuša zunaj, pred hribom, pa nič konkretnega, zato v desno proti Kuclju (najprej nizek).

Jaz za njim višji (nad Polico) in ko začneva pred Kucljem vrteti v močnem stebru pod nastajajočo bazo, se pridruži tudi že Igor.

 

Je dokaj pokrito, z nakuhanimi bazami in dviganja najdemo zunaj, dokaj pred grebenom. Pazim, da ne pridem v bazo in se takoj zapeljem naprej. Do Zmajarske, tu spet naberemo standardno in proti Lijaku. Nekaj Lijakarjev je kar visokih, večinoma pa so nizki na grebenu. Jože se zapelje daleč zadaj za start in tam popravi višino, meni gre dol in raje obrnem nekaj za Vojašnico. Igor nizek rine zadaj do starta.

Za Jožetom nazaj. Pri Zmajarski poberem do 1300 in okoli Čavna in Kuclja pod temino (ampak mi vemo, da tam ni tako hudo, kot zgleda z Lijaka). Jože se s Police vrže na Kovk, jaz pa poberem na Modrasovcu do 1200, preden se zapeljem čez. Igor je že za nama pri Kuclju.

Jože priklopi pod robom in se ves čas pod grebenom plazi proti Podrti. Sam priklopim bogato nad grebenom in peljem ves čas malo nad njim, vendar Kovk ne dela kaj dosti, tako da pridem do Podrte že pod robom. Jože že prej obrne, saj je vedno nižji in hoče v Lokavec. Zapeljem do starta (kjer kaže klobasa lepo gor), obrnem in nazaj ves čas pod robom. Igor javi, da je, po poskusu priklopa na Hubelj, pristal v Lokavcu pri avtu.

Igorjev let

Vidmarjev Jože nekaj za njim tudi tam.

Jožetov let

Sam se zapeljem okoli Hublja in rinem v počasnem curjenju naprej in obrnem še lepo visok. In namesto da bi porinil nazaj pod grebenom do Anje (sploh ne pomislim na to !?), se brez razloga (saj je Igor že rešil avto) odpeljem ven proti Ajdovščini in pristanem na standardnem travniku pred letališčem ob cesti iz Lokavca v Ajdovščino.

Zoranov let

Od Predmeje prihaja siva zavesa. Domov vozeči Jože se ustavi pri meni. Ravno ko zaprem rukzak ob njegovi pomoči, prve kapljice udarijo ob prelepi mavrici.

 

 

Pa še na prehranjevanje v Ajdovščino.