Danes je že skoraj mesec, kar nisem bil v zraku. Sobotni dober namen (po vrnitvi s potovanja) na Racni je ostal samo namen, saj sta letela le Erzo in Boris, potem pa še naprej nikakvo vreme (čeprav so nekateri leteli tudi v nedeljo in ponedeljek…).

Ko pa danes pokliče Erzo vsaj za kakšen tolažilni skok, spustim vse iz rok in gasa v Horjul.

Na poti tja je vse na meji dežja (napovedan je bil dež in S, SV), ko pa Erzo zapelje gor, se pokaže sonček.

Na startu malo vetra, čeprav občasno pihne močneje in travice zadaj kar valovijo. Erzo v takoj postavi, potegne Tritona v malo vetra in ga mora peljati skoraj do stopnice, potem pa ga kar zaugne v zrak.

Sam se kar nekaj obiram, ko postavljam Rooka in se devam v tangice in ko postavim, piha najprej z desne (kot nek JZ – meša?), potem mi padalo posvaljka od zadaj (!!), da se moram odpeti in ga na novo postavljati. Ko spet nekaj pihne gor, ga hrbtno dvignem dokaj neprepričljivo, vzame pa me šele na polici. Malo potonem (menda bom ja speljal čez spodnji plato…), potem pa me vzame gor in zaklofa desno tretjino padala. Ko se spet postavi, gre samo še dol. Obrnem in nazaj, ampak dviganja ni več. Počasi peljem ven nad Horjul, medtem ko Erzo še vedno vrti že ves nizek pri Vrzdecu. Pristanem pri Športni pri LCju v močnem V.

Zoranov let

Erzo javi, da je tudi on na tleh.

Erzov let

Ko pospravim, ga poberem in gor po njegov avto. Ko prideva na start, piha precej močneje kot prej, pa spet je vse oblačno…

Mejni vremenski pogoji (dež, sever, ki je za naš teren večinoma neprimeren). Ampak Nanos kar nekako vztraja – postaja javlja V. Baza je na 1000m, vrh je zunaj.

 

Vem, da se bo to dvignilo, ampak ne vem, ali bo dež ali ne, ali bo sever… Pa sva z Ano samo spodaj, malo se sprehajava in tisti pokrov se ne dvigne, ampak izhlapi.

Greva gor. Zgoraj kakšen meter SV, postojnska kotlina v soncu. Si rečem, 10 min bo pa vreme že počakalo, da grem po žig (transverzala).

Ni. Megla iz vipavske doline se razlije po štartu, potegne čez sever in vztraja. Ko se razkadi štartam v ne ravno rahlem severu, slalomiram med ovirami, ker prekinit štarta zaradi hitrosti ne morem več varno in speljem. Spodaj močan JZ, da ponovno pristajam rikverc.

Že en dan sem nazaj s potovanja, pa nobenega pravega vremena. Za danes kaže, da bo vsaj dopoldne malo bolje in se začnemo dogovarjati. Napovedan močnejši JZ, Z- Usklajevanje reši Erzo z zbornim SMS za 10.50 Vrhnika. Na Železniški Erzo, pUnČkA in potem še Mirko. Oni z Mirkovim avtom proti Cerknici, jaz na AC Logatec poberem še Deluxa in za njimi. Pri pumpi v Cerknici se prvi trije preložijo k Megu in proti Ložu. Z Borisom pobereva Emila na pristanku pri šoli, kjer pusti rešilni avto in gor. Počasi dol na start, med šumenjem drevja naokoli. Erzo takoj postavi in v zrak in ga kar odlifta gor, Boris se počasi pripravlja, Mire počasi razpakira rukzak; ostali se gledamo in Mega in Emil hitro ugotovita, da je dikaj močno… Erzo se dokaj počasi premika sem in tja pod vedno bolj črnimi oblaki. Tudi Borisa po startu kar odpelje v višave. Nekaj časa drajsata sem in tja, potem se Erzo odpelje bolj ven nad Loško dolino, Boris pa nabira in nazaj z vetrom proti severu. Na startu tudi nekaj kapljic, kar nas dokončno prepričamo, da smo preostali za danes končali. Čez nekaj časa nazaj gor do avtov in po Erza, ki je že pristal.

Erzov let

  • Zoran Gaborovič : Skor bi bla ura…. Ampak vse je več, kot za nas, ki smo na startu sedeli… [06.05.2017 15:59]
  • 2.Andrej Erznožnik : bi bila lahko tud ura, pa me je bilo že strah, saj je mestoma šlo gor tudi z ušesi, nad mano pa črnina v katero je spumpalo komplet dopoldne pogret zrak [07.05.2017 07:43]

Ko smo že v Cerknici na pijači, Boris javi, da je pristal v Bruhanji vasi, nekaj naprej od Lašč…

 

 

Borisov let

 

Borisov Komentar leta: prou fino je blo, posnetek bo
Komentarji (2)
  • 1.Jean Caffou : svašta [06.05.2017 13:44]
  • 2.Domen Kastner : Sem šel peš po Zaplani in je prav močno pihalo. Tega leta nisem pričakoval 🙂 [06.05.2017 13:58]

Našega izleta je konec in čaka nas še dolga pot domov. Spet planiramo postanek nekje na sredi poti, ura bo ravno pravšnja za letenje. Ko pridemo skozi alpe na rob Padske nižine najprej planiramo na letenje kje tu blizu, na visokem griču smo že na poti v Francijo gledali padalce, in tudi zdaj jih vidimo, najverjetneje so štartali na: Cavallaria. Vreme ni najbolj obetavno, izgleda kot da bo kmalu dež. Štart Cavallaria je kar visok, skušamo priti na bližji in bolj dostopen štart Andrate – 737m. Ampak tukaj so ceste nekaj zaprte, kar nas dodatno demotivira in obrnemo, nazaj na avtocesto in naslednji postanek v mestu Brescia. Štart, ki izgleda najbolj dostopen je Monte Maddalena (malo nižje). Ostanem sam, kajti v avtu ljudje postajajo lačni in je to višje na hierarhiji potreb kot pri meni letenje. Pripešačim do štarta, pogoji so OK, vendar po štartu vidim, da je za današnje pogoje bolj primeren višji štart, zaradi same smeri vetra.

Monte Maddalena

Čeprav na štartu ne izgleda, je v zraku vetra kar nekaj – V / JV, ki me odnaša proti središču mesta. Sicer dobri pogoji za XC, ampak nimamo ne časa ne volje za kakšno pobiranje v divjini. Držim se lokalno okrog grička in po slabih dveh urah, ko so vsi podkrepljeni, pristanem in via domov…

Po obilnem deževju, snegu in mrazu čez teden je pogled na hribe prava zgodnje-spomladanska idila. En dan prej smo sicer šli vseeno pogledat na Semnoz, ko je nehalo deževati, a je bila baza nizka, pihal je sever (po preučevanju OLC-ja sem sicer videl, da se da prav iz vrha štartati tudi na S…), tako da nekako si nihče ni upal po mokrem 20cm snegu, v bazi, na čuden veter štartati na neznanem terenu.

Smučišče Semnoz

Blizu vrha na Semnozu, kjer bi se dalo štartati na sever, ven iz megle

Blizu vrha na Semnozu, kjer bi se dalo štartati na sever, ven iz megle

Današnji dan pa kljub vsem čiščenju ozračja izgleda čudno stabilen. V daljavi močna inverzija, ki izgleda kot berlinski zid. Baz ob 13h še nobenih. Vseeno se počasi odpravimo na štart. Sobota je, tako da je tečajnikov, tandemov in padalcev vseh vrst, ogromno. Razmere so slabe, piha dol, tandemi in tečajniki pa kar štartujejo – tečajniki boljše kot tandemi. Nekateri tandemi so bili prav zaskrbljujoči. Vsake toliko se dol vrže tudi kak Enzo / Zeno. S Timom pa kar čakava. Štarti imajo preprogo, sneg gor se počasi topi, vse je mokro. Baz še ni. Ure minevajo, Tim ima počasi dovolj in se počasi napravi. Jaz še malo čakam, in ko vidim da počasi začenjajo vrteti, grem v luft še jaz. Zahvaljujoč sondam tokrat kljub stabilnim pogojem ni bilo težko na začetku in se relativno hitro odrolam do vrha, nato čez jezero tako kot v ponedeljek, tokrat se pa odločim, da pristajam “doma”.

Pomoč štarta ženski pilotki na Zenotu

Pomoč štarta ženski pilotki na Zenotu

Razgled s štarta

Razgled s štarta

Punce gredo na kolesarjenje, Timu pa nekaj v zraku ne ustreza in gre po eni uri dol. Jaz ponavljam ponedeljsko špuro do Mont Charvina, tam zavijem na sever in odglajdam do Manigod in tu se odločim za povratek. Tukaj se težko poberem na neke normalne višine, ves čas sem pod grebenom in zaradi dolinca je precej živahno. Ko pririnem skozi dolino vidim padalce visooooooko, visoko gor, čez 2500 (jaz na 900m). Ampak na tem robu tudi meni zagrabi. Hitro pridem visoko, se pridružim padalski avtocesti do Le Parmelain – do roba Alp, vmes še pomalicam, nato se končno slišim po postaji še z Ano, ki me že 2 uri čaka na pristanku. Trikotnik je že zaključen, tako da s polnim gasom pičim vzporedno z jezerom do uradnega pristanka v Doussardu. Dol kar s spiralo. A ni škoda višine?

Tudi tokrat razgledi fantastični, sploh zaradi snega je bilo še toliko bolj kontrastno, idilično. Še bi prišel sem! Sploh po tipanju terena ta teden, se mi zdi da FAI-100km trikotnik ni tako daleč!

Col de la Forclaz