Dan po dežju, malo burje in odličen gradient daje upanje na ravninsko jadranje po Istri.

Erzo skliče akcijo. Zoran odpove, ker pakira za dopust (Erzo o tem nič ne ve).

Erzo, Mega, Jean in Nevidni se pri Gračišču napokamo v en avto (Nevidni avto, Nevidnov avto, Nevidnijev avto ???) in oddrvimo na štart Buzet Medici.

Tam veter vztrajno z leve, zato med parawaitanjem okrancljamo štart z devetimi trakci (improvizacija raztrgane vrečke ala Erzo), da dolgočasen travnik sredi divjine začne izgledati, kot da se pripravlja prireditev.

Čakamo in čakamo, pod nami pa v hrib gor rine džip poln ljudi. Malo se sprašujemo kam so namenjeni in ali jim bo uspelo se prerinit v hrib. Uspešno, ljudi odloži, in se odpelje nazaj. To je bila na Medicih najbolj zanimiva dogodivščina.

Po dveh, treh urah čakanja se veter iz leve (in občasno malo dol) ne vda, koprena je vedno večja, upanja na termiko ni več. Vdamo se, pospravimo, in se odločimo poskusit srečo na Sv. Jeleni (JV). Iz avta Nevidni takoj opazi padalca v zraku. Takoj ga identificira kot Rabiča in začne se grupno preklinjanje čez njega, dokler ne prispemo na štart 🙂

Na Jeleni veter OK, malo iz strani, malo švoh, ampak v redu za štart. Prvi potegne Erzo, nato Jean, zadnji Nevidni. Občasno drži, Nevidni pobere do 1000m, Jean hitro scuri po grebenu dol, Erzo 25 minut za njim, Nevidni pa vztraja do zadnjega, nato odglajda kakšnih 5km dlje od nas.

Sv. Jelena - Jean

Sv. Jelena – Jean

Sv. Jelena - Erzo

Sv. Jelena – Erzo

upload_-1 (2)

upload_-1 (1)

Na povratku izvemo, da se je Žiga po poletu iz Zavrha zaradi zavozlanih štrikcev grdo ponesrečil…

Erza je že zjutraj skrbelo, kam bomo šli (lep dan z močno burjo po Primorski) in da bo pozen zaradi terena. Pa se izkaže, da je Nevidni spet neprekosljiv, saj ga spravi na take obrate, da na koncu jaz še ostajam pri zemeljskih obveznostih, ko oni (+Mega +Jean) odbrzijo proti CRO.

Pa se uskladiva z Faacom za Ambrota (Sandi bo s Primožem imel šolo in jaz bi lahko testiral zadnja hribovska padala – Q in M).

Ob 15h se zberemo pod Ambrotom (+tečajniki) in s kombijem gor. Poseka vsa pod snegom. Lepo potacana, da hitro postavimo. Vmes začne vedno močneje snežiti. Najprej Primož, pa nekaj tečajnikov; in Faaca s sinom v tandemu ravno, ko se snežna ploha najbolj razbohoti.

Preostalim nam sneg sproti zasipava padala. Predzadnji (zadnji bo Sandi) potegnem jaz in M 24  kar skoči gor (čeprav je nula) in po nekaj korakih sem v luftu.

Zapeljem naprej in sem kmalu iz meteža. Do Grajca kar spušča, padalo je hitro in stabilno (tudi najmanj ne niha, ko spustim komande) in lepo odzivno. Nad Grajcem in ob njem malo jadram in kar drži, čeprav generalno zgubljam, medtem ko tečajniki (z normalnimi padali) bolj vzdržujejo višino. Občasno bolj ostro zavijem, ga zaniham sem in tja in na koncu z ostrim kroženjem in nekaj nihaji pristanem na uradnem.

Zoranov let

Zoranov let

Tečajniki in Faaca

Faacov tandem

Faacov tandem

in Simeon (priletel s Krvavca), pospravljajo.

Najprej mislim zaključiti, pa gredo tečajniki še eno rundo gor in Sandi ima s seboj tudi Q 22. In grem seveda zraven s Primožem in ostalimi (Sandi ostane spodaj).

Snežna nevihta je mimo in na startu sedaj občasno pihne rahlo dol. Tečajniki postavljajo in startujejo. Predzadnji postavim Qja (zadnji bo Primož) in ko kao ne pihne dol, potegnem. V dveh korakih je Q nad mano (tudi Q res skoči), potem pa polaufam še nekaj korakov, da me odlepi (vendar dosti manj, kot sem pričakoval za takšne razmere in teh 22 m2 🙂 ).

Q je hitrejši, do Grajca bolj zgubljam; ko spustim komande oziroma vozim naravnost, kar malo niha levo desno, vendar ni neprijetno in se nekako vklaplja v dinamičnost letenja. Ob Grajcu je V, JV močnejši kot prej in mi občasno še popiska. Spet nekaj bolj ostrih obratov in ostrih krogov in nežnih wingoverjev nad pristankov in na tla.

Zoranov let

Zoranov let

No in zdajle pisec teh vrstic odhaja na drug konc sveta, tako da nekaj časa ne bo več  postov in vsi skupaj lepo gnijte doma!:) .

Na Erzov namig posodobljeno iz Hongkonga.

Hajknflaj na Sabotin. Gor se odpravimo z mamo in Ano, po severni strani, ki se začne najprej na kolesarski poti, nato pa zavije levo v hrib. Skoraj na vrhu je videti še nekaj ostankov od vojne – žičnica, rovi…

Skozi rov nadaljujemo do (skozi) vrha in pridemo ven pri kasarni. Jaz se malo iščem, kje bi lahko štartal. Vse mi zgleda preveč položno. Nato me ogovori neznana oseba in me sprašuje, če bom odletel. Pritrdim, oseba odide in se vrne nazaj z nahrbtnikom 🙂 Sandi Kristič je tudi prišel letet, da mi je blo za prvič kar v uteho. Odrinem v konkretnem JV (ko obrnem v veter me ustavi na mestu).

Odrine še Kristič z M6 in skupaj jadrava levo desno po grebenu, nato se on odpelje proti brdom, jaz pa za njim, nižji. Ko ga ne vidim več in se pobiram na zadnjem kuclju, kjer imam še dolet do pristanka v Podsabotinu, me zamikajo Brda in se s popravljeno višino odpravim tja, pa me močno požira in zaustavlja (od kod zdaj Z??), do Podsabotina ne morem več, tako da zelo kaskadersko pristanem na cesti, malo pred štromom, pa še v klanec navzdol…

 

Zjutraj se prvi oglasi Žan z ugotovitvijo, da J SLO obeta, vse ostalo pa v dežju ali megli. Seveda tudi sam pregledam kamere in vetrove in vse po spisku in ima popolnoma prav. In ker je veter v tržaškem zalivu napovedan J, JZ, bi pa mogoče danes bilo tam OK. Poleg tega še Tom za popoldne najavlja obisk Kraškega roba (je obveščen Žan).

Vse to me spravi na obrate in že odhajam. Erzo je na terenu v Zasavju in bo tam reševal serijo (če bo dež ponehal). Še Mega kar sam pokliče za akcijo, jaz pa še uskladim z Žanom in dol.

Naložim Mega na Uncu, na Ravbarkomandi vskoči Žan in gasa. Malo še filozofiramo pred Razdrtim o Vipavski (kjer je pa bolj pokrito), pa brez oklevanja zavijemo na levo. Tudi vetrnice, mimo katerih vozimo, kažejo J, JZ.

Na Socerb in po kolovozu do prvega prenovljenega starta, najbližjega gradu (in najdlje od osnovnega).

Piha lepo gor, mogoče je malo čutiti, da je glavni veter zunaj precej z leve (J). Z Žanom začneva takoj postavljati, Mega pa nama pomaga in bo potem LCja prestavil na glavni start in tam odletel, če bo obetavno. Potegne Žan in lepo zajadra in je hitro nad startom, jaz takoj za njim.

Rinem v levo v veter proti gradu. Ko me preveč ustavi, nazaj nad start in naberem nad greben. Še enkrat nad grebenom do gradu, prebijem in potem gre tam lepo gor do 750. Z vetrom se odpeljem z lepo višino nazaj do konca grebena (do doline Glinščice) – Mega postavlja na glavnem startu, Žan je niže nad grebenom. Obrnem in  še enkrat v veter proti gradu. Tu naberem do 800 in rinem kar naprej. Medtem je Mega že v zraku, Žan pa toplanda na osnovnem startu Socerb.

Jeanov Socerb 4

Jeanov Socerb 4

Na naš današnji start (Socerb 4 🙂 ) prihaja tudi Tom, Žan pa je že z novim startom spet v luftu. Potem ne vem več, kaj se dogaja zadaj, saj rinem proti Ospu in naprej – počasi dol. Pred viaduktom se poskušam še obdržati za nekaj časa pod Gabrom (na 400), pa kar zmanjka vetra in dviganja in počasi scurim v Osapsko steno – in zapeljem na pristanek pod vasjo Osp.

Zoranov let

Zoranov let

 

Med pospravljanjem zvem, da je tudi na Socerbu zmanjkalo vetra in so na koncu vsi trije scurili na pristanek v dolino.

Jeanov Socerb

Jeanov Socerb

Žanove slikce tukaj

 

Kar dolgo časa neuspešno iščem kakšen prevoz iz Ospa (kar precej avtov odpelje mimo…), potem pa se me le usmili par, ki me dostavi na AC uvoz Črni kal.

Žan dobi iz doline prevoz z domačini gor in pride do LCja, Toma in Mega reši Tomova zemeljska podpora (= njegova draga 🙂 ); dostavita Mega na Socerb, od koder prideta z Žanom po mene na uvoz AC.

Vsi veseli ko radio (jaz pa še sploh) 🙂 .