Padalska jata

Zjutraj Erzo pokliče nepričakovano zgodaj, da je glede na vremensko situacijo in koordinacijo s Pojetom (ki ga je že poklical še bolj zgodaj), danes treba iti na Ravno goro. Klicala je že Piškova in danes bo ta dan (drugje pa ne bo nič, ker še vedno močan Z prinaša nevihte in slabo vreme – kot že nekaj zadnjih dni).

In tako komaj uspem pravočasno na meeting point na izvozu AC, kjer se zbaševa z Erzom k Pojetu in gasa proti MB. In to res gasa – 170+ (do 210). Cestni delavci se stiskajo k ograji, ko župnik švigne mimo in že smo mimo MB. V Vidmu pri Ptuju počakamo Piškovo in Čretnika s kombijem (Čretnik bo zemeljska podpora. Glede na to spremembo bi lahko iz LJ prišla bistveno večja ekipa – če bi bili pravočasno obveščeni in bi se lahko uskladili 🙁 ). Tako pa se s polpraznim kombijem odpeljemo čez mejo proti Cvetlinu (Trakoščan čisto blizu) in od zadaj gor na Ravno goro.

Na startu (680m) sonček, gori čudovite bazice le piha skoraj nič. Začnemo postavljati in malo počakamo na močnejši veter. Občasno malo bolj obrne na Z, včasih pa tudi že pihne malo z V. Poznavalca (Čretnik in Piškova) pravita, da je treba štartat, vlečemo slamico in prvi je Jožef, potem pa Erzo. Za njima postavim jaz in kot zadnja Mojca. Poje že hoče odleteti, pa pride poln kombi Hrvatov (Buljan, Habek, Marin,…) in se malo zaklepetamo.

Potem pa odletimo en za drugim, kot je rekla slamica: Poje, Erzo, jaz in še malo za mano Mojca.  Prva dva takoj navijeta, jaz pa tudi ujamem lepo dviganje in mi gre samo gor. S prvo serijo pridem do 1100, potem se malo zgubim, opazim malo stran jastreba, grem k njemu in dobim spet krasno dviganje. Jožef in Erzo medtem navijeta pod bazo (cca 1700) in se odpeljeta proti V (Erzo smer Varaždin, Jožef proti Ivanščici). Meni gre počasneje in me steber odnaša naravnost proti S. Erzo mi po postaji  pove, naj letim proti V, da bomo vsi na isti strani hriba (za lažjo logistiko Čretniku). Ker vrtim naprej svojo, mi še enkrat “ukaže” in seveda ga ubogam :-). S 1400 se usmerim proti V in me začne takoj požirati. Z -1,5 -2,5 se bojim, da tudi zadaj čez Ravno goro na V ne pridem, dviganja ne ujamem nobenega in se obrnem nazaj, da bi spet ujel dviganje nad startom. Ne najdem nič, vidim pa, da spodaj Hrvati startujejo in se matrajo okoli starta. Opazim da Mojca, ki je malo pod mano, zavije na V rob in grem za njo (ona že ve 🙂 ), ko pridem do nje, sem že malo pod njo in ona res ujame batino, ki jo prestavi daleč v višave, jaz pa komaj kaj naberem na istem mestu :-(. Drajsam in vrtim, ampak več zgubljam, kot naberem, medtem ko je ona že daleč zgoraj, in se že dviguje zadaj za start. Tam pa so tudi Hrvati, ki so vedno višje (no, stvar je relativna, saj sem jaz vedno nižje 🙂 ). Poskušam še nazaj proti startu ob grebenu, pa imam že premalo višine in ni efekta. Končno se vdam , obrnem proti V in se odpeljem na travnik v dolinici blizu vasice Žarovnica. In sem po debele pol ure zaključil za danes :-).

Zoranov let

Tisti trenutek, ko pristanem in hočem javiti Damjanu, se pripelje mimo s kombijem 🙂 !! Pove, da je čisto slučajno zavil v to dolinico (če bi se dogovarjala, kam me pride iskat, se ne bi tako uskladila !!), ko je pač začel voziti v smer našega letenja… Naloživa robo kar reinfuzo in začneva slediti ostale tri. Po postaji spremljava Mojco, ki je nad nama, v začetku vidiva še Erza, ki vozi bolj proti Varaždinu. Poje se občasno javi po postaji. Voziva se križem kražem po “lipi naši”: Ivanec, pa proti Varaždinu, pa na Varaždinske toplice, pa po Ludbreških gričih, vmes postajava, opazujeva Mojco bolj ali manj nad sabo in tako naprej. Okoli Koprivnice Mojco izgubiva. Se pa javi Jožef, da je “scuril” po približno 70km. Kmalu ga najdeva pri prijazni kmetiji ob cesti v eni od neskončnih obcestnih panonskih vasi.

Jožefov let

Še krajši ovinek do 3 prizemljenih Hrvatov v bližini, ki ne rabijo naše pomoči in naprej. Erzo še vedno iz zraka javlja, da je v bližini Bjelovarja (mislimo, da malo bluzi…), kmalu zatem pa se javi Mojca, da je tudi ona pristala malo pred Bjelovarjem (!) na 87 km.

Mojčin let

Ko pridemo po njo, je tudi Erzo “končno” na tleh.  Po 107,8 km, nekaj za Bjelovarjem!

Erzov let na Ta Dan

In ga kmalu naložimo na avtobusni postaji Bjelovar, do koder je prištopal. Že se peljemo nazaj, ko pokliče še Marin (CRO), ki je pristal še malo dlje od Erza (vprašanje pa, če je nabral več km, kot Erzo 🙂 ). Še po njega in končno nazaj do Varaždina po (kao) najkrajši poti po kolovozih in skoraj offroad preko Kalnika do Varaždina (1,5 h). Skipamo Hrvata in naprej proti Ptuju. V Vidmu se poslovimo od Mojce in Damjana in gasa proti LJU, kamor prispemo ob polnoči. Danes je bil ta dan in nekaterim so se izpolnile sanje :-)…

Samo, da se ve, da ta dan nismo lenarili. Manca je ob 13h frej in je že ves dopoldan planirala in koordinirala, da nekam gremo. Zahodnik sicer nažiga čez celo Slovenijo, ampak mi bomo že nekaj našli. Ker v JZ Sloveniji kaže manj zelenih črtic, se z Manco poenotiva, da je najbolje Vremščica (nižje je in bolj južno). Kaj drugega se nihče ne spomni (mogoče bi bila Brestovica  ali Socerb bolj verjetna…). Mega  je za druženje, Erzu sicer ni verjetno, ampak če bi jata kaj odletela in njega ne bi bilo zraven, bi pa bilo hudo…

Tako ob 14h na Vrhniki Manca in Erzo naložita robo v LCja, na Uncu še Mega in gasa na Vremščico. Na spodnjem startu nažiga (izmerjeno 6/11), zato gremo na zgornjega. Tu je sprva malo manj (5/10) in upamo, da se bo mogoče kmalu malo umirilo. Pa se ne.

Razgrnemo šotorko in trojica se pripravi na kockanje. Jaz pa malo naokoli, da naberem šopek narcis, ki so v polnem razcvetu po idiličnih travnikih vsenaokoli. Tu zadaj za grebenom je prav prijetno, sonček toplo greje, kičasto (kot pravi Manca). Uspem nabrati le majhen šopek, ker me trojica neprestano nadleguje, da se moram pridružiti hudičevi igri. Torej se pridružim. Manca (ob Erzovi pomoči) ponovno razloži pravila (sigurno spet malo prikrojena, kdo bi vedel…)  in potem se strastno vržemo v igro. Vsake toliko prverimo veter, pa ni nič bolje (še močneje je: 7/13).

Tako zavrtimo nekaj iger in se po dveh urah in pol bivakiranja in piknikiranja in nabiranja rožic naveličamo čakanja (pravzaprav se precej pooblači in pade celo nekaj kapelj in postane bolj hladno). Ko se na videz malo zboljša, si umislim še, da malo manj piha (merilec tega sicer preveč ne potrjuje…) in se odločim poskusiti z malim padalom. Postavim Nuptseja, nataknem tangice in tazaresno čelado ob vsesplošnem neodobravanju izbire varnostne opreme…

Trojica mi drži padalo, da mi ga ne odnese in mene z njim.  In potem stojimo nekaj časa ob lepem zidku in modrujemo (pravzaprav je vse usmerjeno v to, da ne bi poskusil startati…). Nad nami je črna baza, ki gre počasi čez (samo to še počakam, ker sigurno zunaj zauga gor kot noro…). Za trenutek pride sicer sonček, ampak veter občutno pojača in potem pride še naslednja črna baza in veter sploh noče vsaj malo pasti in me kar ruka v hrbet, da komaj stojim in mam dovolj in naberem in gremo za hrib pospravit.

Ko je vsa roba v avtu gremo še na krajši fakultativni izlet z LCjem proti vrhu Vremščice po kolovozu=planinski poti in opazujemo, kje bi se dalo kaj startati. Ko imamo vetra in razgledov in lepot zadosti, se obrnemo in odbrnimo nazaj (še dobro, da je delavnik, sicer bi nas planinci pobili, tako pa smo sami na širnih poljanah…), spet na cesto in dol in Unc in Vrhnika in razlaz.

Nekje v tem času Juvan odleti z Buzeta preko krajev, kjer smo bili, do Vrhnike… Ne moreš, da verjameš !! :-)…

Juvanov let…