Padalska jata

Zaradi slabega vremena zadnjih dni, je kriza že huda in danes Erzo ne zdrži in pokliče že zgodaj, da je treba izkoristiti trenutke, ki so še, preden bodo spet nevihte.

Slivnica. Lep JZ. Erzo prisede na izvozu Logatec, gasa na pumpo v Cerknici in tu morava počakati na Mega, ki je malo zakasnil iz Logatca. Erzo gleda oblake, ki se zbirajo in naju preklinja. Če bi ne čakal mene in sedaj še Mega, bi bil že na startu in letel. Tako pa je vedno bolj vprašljivo.

Mega pride in gasa na vrh. Na startu je še sonček, bazice pa so niske in že lepo nakuhane. Karfijole. Mega gleda in ugotovi, da mu res ni treba v takem  in da definitivno ne gre in ne bo sonda. Malo modrujemo in se gledamo Pilatusa, ki v okviru vaj (a mogoče nad Cerkniškim jezerom !?) odmetavata avionske vabe na S strani Javornika ! Oblaki se vedno bolj nabirajo, Erzova potreba je prehuda in razgrne padalo, da bo malo dvigoval, saj veter je OK. Pa potegne in seveda odleti.

Najprej gre normalno gor, potem pa bolj pospešeno in potegne ušesa. Pa gre še vedno gor. Pa jih še malo bolj potegne. Ko pride bolj ven, se končno dviganje umiri in začne malo zgubljati višino. Zavije na levo proti Grahovemu, kjer je še sonce. Desno je že  se zaprto in ze zlagajo temni oblaki. Na Javorniku že vliva. Erza še enkrat močno dvignekljub ušesom, potem pa le začne iti proti tlom in kar z ušesi vijuga proti predvidenemu pristanku. Jaz sem za trenutek še mislil, da bi postavil, pa me bližajoča zavesa dežja dokončno odvrne.

Ko neseva z Megom kramo proti avtu, se ulije.

V Cerknici naju že čaka Erzo. Malo sedemo v bife in spet posije sonček. Ampak nad Slivnico je črno in predlagam, da gremo na Strmco.

Ko pridemo na start, kar močno nažiga JZ in še ni vse pokrito. Erzu ni treba, ker je zadovoljen, tudi Mega nima nobene želje, ko gleda hitre oblake, meni pa je kar premočno. Vmes še šibajo Migi in na konciu še dva naša Pilatusa, kar nas še dodatno odvrača. Naenkrat veter popolnoma obrne in udari po hribu dol. Ko se peljemo proti Uncu mimo starega gradu, se odpre nebo in ulije kot iz škafa. Na poti na izvoz Logatec pa se vsuje še toča, tako, da kar malo čakava pod drevesi, dokler se zadeva malo ne poleže. Ampak vsaj Erzo je pa le letel 🙂

Sem jih zadnje čase slišal kar nekaj na račun svojh startov, pa se odločim, da bi malo potreniral startanje tako, kot nas je učil Simeon. Ker imam danes vso moralno in tudi tehnično podporo (=šofer) se odločim za Gozd. Na pristanku na Seničnem na hribčku razgrnem Nuptseja in ga kar nekajkrat potegnem lepo iz boka in se mi zdi, da mi kar gre.  Na pristanku sicer kar meša in občasno močno pihne, ampak padalo kar lepo spravljam nad sebe.

Čeprav na Gozdu piha 3,5/7,5, na Kriški pa 5/10 J, se na koncu zapeljeva še gor na start, malo poklepetamo z Juretom, postavim Nuptseja in ga lepo potegnem naprej v zatišju med dvema sunkoma vetra. V zraku je precej živahno (temni oblaki so nizko in hitri…) in odpeljem se direktno nad pristanek, kjer je veter zelo močan in razburkan  in moram kar loviti padalo, dokler ne pristanem.

Zoranov let

Prej sem sicer mislil še enkrat gor in ponoviti še s pravim startom naprej z velikim padalom, pa se po pristanku odločim, da mi ni treba 🙂 …

Napovedan Z in nestabilno vreme. Erzo ne, Mega kasneje, Manca za in se kasneje pridruži. Začneva z Borisom sama. Najprej še razmišljam, če bi mogoče šla na Gozd, pa ni preveč sigurno, tako da ostane Lijak kot najbolj ziher.

Na pristanku pod Lijakom napolniva avto (Miha Slamič & Co.) in gor. V zraku jih je kar nekaj (Nemci, Čehi,…), med pripravljanjem pa se naša skupinica dogovarja za interno tekmo (po Borisovih pravilih: zmaga tisti, ki ima najvišjo povprečno višino… 🙂 ). Spravimo se v zrak.

Jaz se držim okoli starta. Kaj dosti čez greben ne pridem, sem pa v zraku po pol ure še vedno, ko Boris že javi, da je scuril v kamp, ko se je vračal z “obratne točke” oziroma od tam nekje… Tudi Slamič je nekje na vzhodu med trtami in češnjami…. :-). Potem naenkrat zmanjka tudi meni in počasi scurim.

Zoranov let

Borisov let

Ko pospravljam, prideta Mega in Manca, naju naložita z Borisom in še enkrat na start.

Zdaj smo na startu bolj sami in hitro postavimo.

V zraku je precej mirno in kar začnemo jadrati sem in tja, ko naenkrat začne rahlo deževati. Nekaj padalcev pospešeno pobegne na pristanek. Ker kapljanje pojača, potegnem ušesa in dol. Ko pristanem, še vedno rahlo kaplja in pristane tudi Manca.

Zoranov let

Ko pospraviva, poskušava nekako organizirati prevoz gor po avte, pa nama kar ne rata. Mega in Boris sta prevedrila dežek kar v zraku in občutno podaljšala letenje. Ko pristane tudi Mega, se Slamič končno odpravi in naju zapelje, pa še Istoka po njegov kombi, on pa mene s parkinga na start po moj avto.

Borisov let

Ko sem spet spodaj, so oni trije že zmenijo, da gremo še na Kovk, saj je sonce še visoko in mogoče bomo pa tam malo več leteli.

Ko se z Borisom voziva proti Kovku, Manca posreduje kot možno varianto Strmco, pa se na koncu odločimo za Kovk, ki je bolj ziher, pa še bliže, pa še sonček sije, ko se vozimo proti Ajdovščini, pa še množico padalcev (najbrž nemška četica iz zadnjih dni) se drajsa nad grebenom.

Ko pridemo na start in začnemo postavljati veter seveda začne usihati (na poti gor je bil krasen 4/6), četica Nemcev pa se vrača z zahoda že pod grebenom…

Boris v luft in ujame le rahlo dviganje, jaz pa samo scurim na levo, se nekaj borim, ampak gre samo dol. Manca je malo za mano, pa jo tudi nič ne dviguje (nasprotno, kot je za njo zadnje čase običajno 🙂 ) in vzporedno odcuriva na pristanek. Mega sploh ne odleti, ampak na podlagi videnih dejstev prevzame vlogo šoferja in je na pristanku že takoj, ko midva pospraviva robo.

Zoranov let

Malo kasneje se pridruži še Boris.

Borisov let

Zapeljemo se do Anje na zaključno pijačo. Oni trije se še odločijo za prehranjevanje in daljše druženje, jaz pa se samo na kratko podružim in gasa proti Lj.