Zjutraj bo baje še lepo, potem dež po vsej SLO. Cilj: Sv.Jakob in Polhograjska Grmada Z, ker naj bi bil JZ, šibkejši kot včeraj. Glede na včerajšnjo izkušnjo sem previden.

Na Topolu piha V (!) , tu je lep sonček. Vseeno grem do pod Jakoba in parkiram pri opusteli kmetiji. Lahka oprema in gor do cerkvice. Na samem vrhu piha sicer šibko, vendar občasno tudi s S, večina V-JV vzdolž J pobočja. Da bi štartal proti Z (kjer je najlepše pobočje) sploh ne razmišljam. Ker je še lep sonček, čakam cca 1 uro, da bi sonček kaj popravil.

Pa ne. Potem se začne z Gorenjske strani vse zapirati in proti Tošču in Osolniku je že grdo črno in po mojem tam že rosi, če že ne kaj več….  Postajam nervozen in postavim na J pobočje pod drevo in začnem čakati nulco, če že gor noče pihniti. Kot zanalašč ves čas piha vztrajno z leve.

Končno za trenutek poneha in zalaufam in odletim. Takoj se usmerim desno proti Poljancu in Gornjim Njivam, kjer vidim rešilne travnike, če se kaj zalomi (direkt proti standardnemu pristanku pri Trnovcu doli v dolini se mi zdi kar veliko gmajne…). Že rahlo kaplja. Ker me začne zaustavljati in požirati, kot da vozim proti vetru (?), se usmerim spet bolj proti dolini in lepo pospešim in z veliko višino pripeljem čez gmajno nad pristajalni travnik, tako da moram še kar nekaj zbijati-slalomirati, dokler s precej bremzanja ne pristanem na nepokošenem travničku-mini fuzbalu.

Zoranov let

Ko pospravim, še vedno rahlo kaplja. Pri prvi hiši nafehtam prevoz gor. Ko sem z LCjem na Topolu, se ulije ploha. Zavesa je vse naokoli, še najbolj sivo in črno proti Grmadi.

Pokličem Mega, če je v njegovih koncih kaj bolje. Pove da trenutno ni dežja in že se vozim proti Uncu (rezervne variante 🙂 …). Med potjo se slabša, Mega javi, da na Uncu dežuje. Kljub temu rinem tja in po pol ure čakanja na izboljšanje (na šodru) obupam, saj se po kratki prekinitvi spet ulije na polno…

Zjutraj še malo sončka, potem pa se vse zapre. Na Gorenjskem že vliva, proti J zgleda bolje. Generalno piha JZ, z višino vse močnejši.

Mega ne more, zato sam odidem proti Polhovem Gradcu. Cilj je Sv.Jakob nad Topolom (pri Katarini). Vozim gor v vedno hujšo črnino. V Topolu piha V (?), pod Jakobom SZ (?) in to v močnih sunkih. Ko še niham, ali ja ali ne, se ulije in dileme je konec…Takrat pokliče Pohl, da bi tudi nekam šel in sva zmenjena – na Vrhniki.

Poberem ga na Železniški in v Pivko. Tu je še sprejemljivo, tudi piha ne preveč, ko pa voziva proti Knežaku že spet vse črno in kaplja. Kljub temu gor na Volovjo reber.

Malo pod vrhom zaparkirava na kolovozu in odpešačiva (jaz s cota klaso, Edo bo šofer) po travnem kolovozu na vrh. Vmes ugotoviva, da je ta kolovoz še kar prevozen.

Na vrhu piha 9/13,5 idealno gor. Pol ure čakava, da bo kaj padlo, pa kljub občasnim luknjam, ni sprememb. Iz Z prihaja siva zavesa – ploha. Prideva nazaj v LCja ravno, ko se ulije. Odpeljeva se počasi 4×4 nazaj gor na vrh, kjer uliva kot iz škafa.

Čez pol ure dež ugasne, še malo počakava (veter  je sedaj 6/8,8), potem pa z robo nekaj korakov dol po pobočju (Edu je zelo všeč in bo letel, potem pa bo šel gor po avto, pravi) Edo postavi in odleti, jaz sem pripravljen malo za njim. Odpelje v levo in začne zgubljati, se poskuša rešiti v sedlu, pa samo scuri dol. Pristane na pobočju pod startom, nekaj nad cesto.

Edov filmček

Edov let

Jaz coto dvignem hrbtno in sem v zraku. Zaradi videnega na levo nočem (malo vseeno gledam proti Šembijam, čeprav je daleč in je vmes sedlo in gmajna…) in se odpeljem naravnost ven. V začetku naberem kakšnih 20m nad start. Zavijem desno ob pobočju in lepo drži. Kar nadaljujem in z bogato višino preletim sedlo in nadaljujem do travnika v kotanji tik pod glavno cesto Ilirska-Knežak.

Zoranov let

Ko pospravim v mokroti travnika, gor na cesto, kjer počakam Eda v rahlem rosenju in ob vmesnem intervjuju s policajem… Vesel kot radio 🙂 …

Erzo in Mega na Hrvaško proti Liki na internacionalno sodelovanje.

Napovedan lep dan s šibkim vetrom, zato grem že zgodaj po vsaj enega novega.

Na Rakitno in po že znano ozkem kolovozu na vrh Županovega hriba. Zaradi krav parkiram LCja malo spodaj v gozdu. Vzamem najstarejšo coto, mojega dragega lahkega Nuptseja (ki je dal toliko skozi…). Namen je ugotoviti, če ni že boljši od cota classe :-).

Na startu pri anteni piha seveda z leve: čisti JV… Postavim skoraj pravokotno na start, ga potegnem (odšelesti gor in mahedra v svoji tankosti…) in odlaufam poševno do roba, pobrcam skozi grmovje in speljem iz poseke. Najprej potonem, nad travniki Rakitne pa kar drži, tako da se odpeljem čez utico avtobusne postaje na naslednji travnik.

Zoranov let

Pospravim in pešaka gor po avto… Novnov 🙂 .